O njem ne morem govoriti v pretekliku

»Ni boljšega sveta. Ta je, tak pač je. Res, svet ni vedno rožnat, pogosteje dežuje, kot sveti sonce. Vendar, Maruša moja, ta svet je tako lep, tako resničen. Dajva, vztrajajva, nadaljujva in bodiva radostna v dežju in kljubujva vsemu.«

Peter (Miha Baloh) Maruši (Duša Počkajeva) v filmu Ples v dežju (1961) Boštjana Hladnika

»Ko je zaigral v Veselici in Plesu v dežju, se je zdelo, da je slovenski film dobil zvezdnika, za katerega ne bo nikoli zmanjkalo vlog. Videti je bil samoumeven. In urgenten. In moderen,« pravi Marcel Štefančič Jr. »V Balohu ni bilo nič regionalnega, narečnega, ruralnega. Za regionalizacijo slovenskega filma je bil preveč urban, preveč moderen, preveč subtilen, preveč sofisticiran, preveč svetovljanski.«

Rojen na Jesenicah 21. maja 1928 v več kot tristo let stari hiši v premožni jeseniški družini. Njegova mama Minka in oče Lovro sta ga kot komaj trimesečnega dojenčka dala v rejo k stari mami v Dravlje, nihče do danes ne ve, zakaj. Pri njej je skupaj s še šestnajstimi otroki preživel skromno, revno otroštvo, na skupnih ležiščih, vse dokler se ni vpisal v gimnazijo v Kranju. Šolanje je prekinila druga svetovna vojna. Kot štirinajstletnik je postal aktivist OF, sodelavec NOB, nato pa jeseni 1943 še član Skoja. »Vojna spremeni ljudi. Otroci odrastejo čez noč,« je nekoč rekel. Kljub očetovemu nasprotovanju se je vpisal na akademijo za igralsko umetnost in diplomiral prav z Levstikovim Tugomerjem leta 1948.

Vrhunec gledališke kariere je doživel na odru tržaškega gledališča med letoma 1953 in 1960. V Štefanijo Drolc se je zaljubil v mariborski Drami, kjer je gostovala s tržaškim gledališčem, kmalu ji je sledil v Trst. Po Trstu sta se vozila z vespo, klicali so ga »il principe, princ, po premierah je v kavarni San Marco, kamor so poprej hodili Joyce in Calvino in še kdo, plačal rundo vsem gostom«, piše Patricija Maličev, ki je z njim leta 2014 za Sobotno prilogo naredila zadnji veliki intervju. »V Trstu sem vztrajal iz čustvenih razlogov, ljudje so se z vozovi vozili do nas, slovenskih igralcev, da so po letih zatiranja spet slišali slovensko besedo. V boju za narodni kulturni dom, ki so ga požgali fašisti, sem bil sindikalist,« je dejal. Z denarjem od honorarja za film je kupil svetilnik na piranski Punti, ga obnavljal, poravnal dolgove in si kupil alfo.

Miha Baloh v Hladnikovem Plesu v dežju, po mnenju filmskih kritikov najboljšem slovenskem filmu. FOTO: Wikipedia

Na film je vstopil kot fant s kapo v filmu Franceta Štiglica Svet na Kajžarju (1952), dokler ni kot kurir Aleš zaznamoval vojne drame Veselica (1960) Jožeta Babiča. »Mansardno okno – in na njem Baloh. Tako se odpre Veselica. Kamera se prilepi nanj – in ga ne spusti več. Le zakaj bi ga? Končno je našla sebi enakega,« je o njem zapisal Marcel Štefančič Jr., avtor njegove monografije iz leta 2008. »Drugi igralci lahko rečejo, da so se jim odprla vrata v film – Balohu se je odprlo okno v film.«

Za vlogo Aleša v Veselici je prejel zlato areno v Pulju, takrat največje domače filmsko priznanje. Takoj zatem je skupaj z Dušo Počkajevo nastopil v ljubezenski drami Ples v dežju Boštjana Hladnika po predlogi Dominika Smoleta Črni dnevi in beli dan. Ples v dežju velja za prvi slovenski film noir, filmski kritiki so ga ob stoletnici slovenskega filma leta 2005 izbrali za najboljši slovenski film vseh časov.

Istega leta je nastopil v drami Dvoje režiserja Aleksandra Petrovića (1961) in v italijanskem filmu La guerra continua (1961). Bil je partizan v filmu Draga moja Iza Vojka Duletiča ... Družil se je z Josipom Vidmarjem, Miroslavom Krležo, Jožetom Javorškom, Borutom Kardeljem, Vitomilom Zupanom … Leta 1965 ga je Harald Reinl povabil k snemanju filma Winnetou III (1965), sledili so mu še trije filmi; pa francosko-avstrijska nadaljevanka Omer Paša in nemška televizijska serija Rinaldo Rinaldini. V tujini je od leta 1961 do 1977 ustvaril več kot dvesto filmskih in televizijskih vlog. Bolelo ga je, da Slovenci nikoli niso videli njegovih filmov. »Ni mi šlo za kariero, šlo je za preživetje,« je povedal Petru Kolšku za Sobotno prilogo. »Miha Baloh je znal govoriti zelo potiho. Vedel je, da je kamera tam zraven, da ga bomo slišali,« je rekel o njem Štefančič Jr.

»Nikdar nisem pretiraval. Normalno sem govoril. Prej potiho kot glasneje,« je sam Baloh rekel kolegici Patriciji Maličev. »To je moja priroda. V vsem sem bil samouk. Saj nič ne vem. Ne vem, kaj je materina ljubezen. Ne vem, kaj pomeni nekoga pobožati. Resnično sem samorastnik. Tudi v življenju.«

Boris Cavazza se spominja, kako ga je šel obiskat v bolnišnico Petra Deržaja, kjer je Baloh okreval po operaciji. »Prinesel sem mu kup italijanskih revij, rad jih je bral. Od takrat sva postala res dobra prijatelja. Baloh je bil na filmu stoodstotno bolj avtentičen od vseh naših igralcev. Govoril je naravno, bil je moderen za tisti čas. In podobno moderen bi bil danes.«

Ne vem, kdaj in zakaj se je zgodilo, da je za skoraj trideset let izginil iz filma, je dejal Cavazza. Nazadnje ga je k sodelovanju v filmu Čaruga (1991) povabil Rajko Grlić. Ko mu je to isto vprašanje postavil Kolšek, mu je Baloh odgovoril, da je zadnja leta namerno odklanjal vloge, ker si je želel, »da bi si Slovenci lahko najprej ogledali tiste filme, ki sem jih že posnel«.

Nikoli ni dobil Prešernove nagrade; poleg puljske arene in jugoslovanske zlate vrtnice za otroško tv nadaljevanko Moj prijatelj Piki Jakob je leta 2014 dobil berta za življenjsko delo, ker je »dal stas in obraz slovenskemu novemu valu«. Postal je tudi častni občan občine Jesenice, in kot je rekel, je na to »bolj ponosen kot na zlato areno«.

»Upornik, pravičnik, ne le kritičen opazovalec, predvsem ustvarjalec in popravljavec svetov. Miha je bil specifičen igralski talent, kamera ga je silno ljubila, bil je med prvimi, ki se je otresel gledaliških klišejev in se vzpostavil kot moderen filmski igralec,« je v Primorskih novicah zapisala njegova hči, vodja mednarodnih obmejnih srečanj Forum Tomizza Irena Urbič, tudi novinarka in aktivistka.

»Sem otrok prepovedane ljubezni,« pravi njegova druga hčerka Bilka Baloh, zdaj svetovalka za ajurvedo. »Mojo mamo Rozalijo Mavec je spoznal, ko je bila še v gimnaziji. Njuna zgodba spominja na Romea in Julijo, dve veliki veleposestniški družini z Jesenic, ki sta med sabo gojili težke zamere še iz časa druge svetovne vojne. Ona je imela osemnajst let, ko sta se zaljubila, on je bil osemnajst let starejši in na vrhuncu slave. Zaradi njegove mednarodne kariere ga nisem veliko videla, a vsakič, ko je prihajal s snemanj po Evropi, si je vzel čas zame,« se spominja. »Vsakič mi je prinesel darila, dobila sem čudovit pas, ki ga je nosil Winnetou, pa pokrivalo, ko je v Švici igral narodnega junaka Jenatscha ...«

Ko zdaj gleda nazaj, je najprej postala oblikovalka maske tudi zato, da je bila v stiku z gledališčem, s filmom, in tako z njim. »Ko sem končno našla svojo pot in poslanstvo, je bil neizmerno vesel zame. V soboto sva si še zadnjič povedala, da se imava neizmerno rada. O njem ne morem govoriti v pretekliku, vedno je bil in bo z mano.«