Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Nič, nekaj, karkoli

Živimo v svetu medsebojno povezanih katastrof. Krize našega sveta so globalne in jih je mogoče odpraviti samo z globalnim dialogom.
Včasih pomislim, da bi bilo pomembno in celo nujno, da bi svet za trenutek obmolknil. FOTO: Voranc Vogel
Včasih pomislim, da bi bilo pomembno in celo nujno, da bi svet za trenutek obmolknil. FOTO: Voranc Vogel
8. 6. 2024 | 05:00
9:56

V nadaljevanju preberite:

Kljub temu sem korakala po z gramozom posuti poti. Predstavljala sem si, da je ta tema pred menoj prazen prostor, ki v tem trenutku postaja goli oder. Vsak moj korak se je zdel del predstave, ki je resda ni mogel gledati nihče, razen mojega notranjega očesa, ves dramski zaplet pa je nastajal okoli dileme, ki se je v tistem trenutku spletla v temi: ali naj ta nič izpolnim s spominom na gozd, hrast, suhozid, izbokline na stezi, ki jih dobro poznam, ali naj se prepustim brezoblični temi, ki je vrhunsko izničila vse tisto, kar je, in me posrkala v bogato galerijo vsega, kar bi lahko bilo.

Stala sem nekaj časa v temi, ki je bila čista metafora »ničnosti«. Zanimivo se mi je zdelo že to, da v naših jezikih ne obstaja beseda, s katero bi lahko poimenovala tisto, o čemer govorim. »Nothingness« v angleškem jeziku je precej bliže tistemu, kar Kitajci imenujejo »wu«, Japonci pa »mu«, kitajska pismenka 無, s katero se zapiše ta beseda, pa etimološke korenine izpred kakšnih tri tisoč let povzema iz piktograma, ki prikazuje žensko, kako z bivoljimi repi v obeh dlaneh pleše obredni ples slovesa od ljubljenega človeka. Kitajski pojem za »nič« je bil torej od samih začetkov povezan z gledališkim prikazovanjem ne imeti in smrti.

V naših jezikih in celo v našem pojmovanju življenja pa se zdi, kot da mora vedno NEKAJ biti. Kot da ni dobro in ni dovoljeno, da ni ničesar. Kot da je človekov namen v tem, da preskoči tisto stanje, preden nekaj »je«, in celotno življenje popolni z idejo, da je vse to, kar je okoli nas in v nas, obstajalo od nekdaj. In zato se redko znajdemo v praznem prostoru ali na golem odru, na katerem bi lahko prazni, torej čisti, vrnili pogled gledalcu in izvedeli nekaj o njem in njegovem niču, s katerim se je ustavil pred našim življenjskim gledališčem, pripravljen, da se nauči nekaj o temi našega niča ali, kot nam to narekuje kitajska pismenka »wu«, o našem plesu ničnosti, ki vodi stran od izoblikovane zavesti in ničesar več ne domneva. To je prostor, ki smo ga zapustili in pozabili, to je čas, ki smo ga razdrobili in porabili. To je stanje obstajanja brez sodb in predsodkov. Na kratko povedano: to je oder kreativnega obstoja.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine