Visoko v steni brez vrvi, tako neizprosno blizu smrti, je težko ostati priseben in odmisliti strah, a nekateri to znajo. Ne samo Alex Honnold, tudi Hansjörg Auer. Vsi ostali jih gledamo, a prizor postave nad prepadom je tako nenaraven, da ga s težavo prebavimo. Potem ne vemo: bi občudovali pogum ali se zgražali nad norostjo? V takih primerih je ponavadi primerno ostati tiho.

Do majhnega lokalnega plezališča sem se pripeljal s kolesom. V nahrbtniku so bile plezalke in vrečka z magnezijo. Tokrat nisem čakal na prijatelja, soplezalca. Imel sem 17 let in odločil sem se, da preplezam smer Steber, pete stopnje težavnosti. Vse primke sem poznal na pamet, ampak tokrat mi je srce vseeno razbijalo: plezal bom brez varovanja.

Danes se večkrat spomnim na tisti dan; smer se začne s previsom, vsaj trikrat sem se potegnil čez, približno štiri metre nad tlemi, najtežje je bilo za mano, vabilo me je le še kakšnih petnajst metrov trivialnega plezanja, a vsakič sem izplezal nazaj na trda tla. Noge so se mi tresle, v glavi se mi je vrtelo od adrenalina. Zmagal je strah, usedel sem se na kolo in se odpeljal domov na kosilo. Moji možgani niso narejeni za soliranje. A kaj je tisto, kar me je gnalo v (nerazumno?) tveganje?

Trideset let kasneje sedim v hotelu Park z avstrijskim plezalcem Hansjörgom Auerjem. Prvič sva se slišala pred skoraj dvema letoma, ko je Alex Honnold opravil nesramno predrzen solo vzpon čez smer Freerider v granitni monolitni steni El Capitan v narodnem parku Yosemite. Ko sem na plezalnem spletnem portalu prebral novico, sem se v hipu spomnil na Auerja; mar ni Avstrijec nekaj podobnega brez velikega pompa splezal pred nekaj leti? Pobrskal sem po spletu in si osvežil spomin: Hansjörg Auer je leta 2007 v steni Marmolada v Dolomitih preplezal smer Riba. Sam in brez varovanja.



Tehnično sta si razvpiti Freerider in tiha Riba zelo podobna: obe steni sta visoki skoraj tisoč metrov, obe smeri sta skoraj enako težavni. A po vsem ostalem si vzpona ne bi mogla biti bolj narazen: Honnold se je na svojega pripravljal več let, ga metodološko razčlenil v prafaktorje, neštetokrat vizualiziral in z varovanjem več kot stokrat preplezal najtežje dele. Zadnja leta ga je ves čas spremljala filmska ekipa, tako da je bil vzpon, ko ga je končno opravil, dokumentiran do zadnje podrobnosti.

Auer pravi, da je o svoji smeri sanjal in čakal na notranji klic. Ko je ta prišel, je domačim povedal, kam se odpravlja, se po lažji poti povzpel na Marmolado, se spustil po vrveh do zahtevnega dela smeri in si vzel približno pet ur za študiranje gibov. Nato se je spustil do vznožja stene, se preobul in vstopil v smer in v zamaknjenost. Tri ure kasneje je stal na vrhu, od vzpona pa sta ostali samo prazna glava in ena fotografija, ki sta jo posnela nemška plezalca iz sosednje smeri.

Solo plezanje ali soliranje je na velika vrata vstopilo v javni prostor z Alexom Honnoldom in filmom Free Solo. V času okoli podelitve oskarjev so o Freeriderju govorili mame, gradbeni delavci, odvetniki, petkova omizja v lokalih, trgovke in, roko na srce, tudi plezalci. Po dvanajstih letih tudi Auerjev vzpon ni pozabljen. A o njem govorijo le še plezalci.

Honnold je Freeriderja preplezal pred slabima dvema letoma, a danes ima človek občutek, da ga je preplezal na dan oskarjev. Takrat se je po spletnih portalih začelo tekmovanje, kdo bo o Alexu napisal bolj površen in senzacionalistični zapis. »Oblečen je bil samo v majico s kratkimi rokavi, plezalne hlače, obut v plezalne čevlje, za pasom pa mu je bingljala vrečica z magnezijem, ki mu je pomagal pri oprijemanju stene. Z uresničitvijo svojih sanj se je vpisal v zgodovino. To, kar mu je uspelo, ni pred njim uspelo še nikomur,« je samo eden od zapisov.

Zapisov, ki zahtevajo popravek. Kaj takega namreč res ni uspelo nikomur pred njim, razen Hansjörgu Auerju. In še mnogim, ki pa svojih podvigov niso posneli. Solo plezalcev in solo vzponov je ogromno. Velika večina je anonimnežev, nikoli ne izvemo ne za vrtoglave smeri ne za posebneže, ki jih opravijo. Solo plezanje je večinoma osebni ritual prehoda, do ekstrema potencirana variacija romarske poti, tvegana različica sedenja pod drevesom, ki naj bi vodila do spoznanja samega sebe.

A kaj storiti s takšnim vzponom, za katerega nihče ne izve? Je drevo padlo, če ni bilo slišano? Lahko plezalec, ki je ob soliranju doživel pomembno duhovno izkušnjo, to zadrži zase? Takšna vprašanja imam nakracana na papirju, ko sedim s Hansjörgom, 35-letnim Avstrijcem z ogromnimi rokami, še večjo brado in še bolj intenzivnim pogledom, ki me prebada z iskrenostjo dvomečega.

Tvegam, da se mu zamerim že takoj na začetku, a ne morem drugače, kot da začnem z Alexom Honnoldom in njegovim z oskarjem nagrajenim filmom Free Solo. Način vzpona in predvsem obešanje dosežka na veliki zvon lahko v opazovalcu sprožita plaz nasprotujočih si čustev; občudovanje, zmedenost, strah, jezo. Sam se po ogledu filma nisem mogel znebiti primerjav s pornografijo.

Plezanje se mi zdi zelo intimna dejavnost; čudovita, dokler se dogaja samo plezalcu in njegovemu partnerju. Kot ljubljenje. Ko ju, tako plezanje kot ljubljenje, postavimo pred kamere in krvoločno nepoučeno občinstvo, ko zgodbo olepšamo tako, da zamolčimo vsaj nekaj resnice, tvegamo, da bo rezultat pornografija. In film Free Solo lahko vzbuja nekaj takšnih občutkov. Treba bo preveriti pri mojstru, ki o soliranju ve vse iz prve roke.
 

Hansjörg Auer, kakšno mnenje in kakšne občutke imate ob vzponu Alexa Honnolda?

Med ZDA in Evropo je precejšnja razlika v odnosu do solo plezanja. V Evropi je ta dejavnost sprejeta veliko bolj kritično kot v Ameriki. Ko sem začel plezati sam brez varovanja, tega nisem želel kombinirati z velikimi medijskimi projekti. Nisem tiste vrste plezalec, ki bi lahko plezal na ukaz oziroma na določen datum. Alex pa si je moral pridobiti sposobnost plezanja pred kamerami in v tem je zdaj zelo dober. Jaz bi znorel ob tem. Ob svojih solo vzponih je zame bistveno, da sem sam. Očitno smo si različni: nekateri so močnejši pred občinstvom, jaz pa se takrat počutim šibkejšega.

Je pa še drugi pogled: če bi se pripravljal na solo vzpon tako, kot se je Alex Honnold, torej da bi prej neštetokrat preplezal smer in jo vadil, bi me na koncu minilo. Ne bi me več zanimala. Pri solo plezanju mi je najbolj privlačno ravno to, da pridem pod visoko steno in jo preplezam zelo hitro in s čim manj opreme. Na koncu gre torej vedno za to, kakšen način plezanja me osrečuje, in ne za to, ali mi bo vzpon prinesel slavo.



Ko se zdaj ozrem na način, kako sem preplezal Ribo, mi je jasno, da sem vse naredil pravilno. Lepo je, da je edini fizični ostanek vzpona nekaj fotografij in nič več. Bolj kot to, da sem vzpon zmogel tehnično, občudujem način, kako sem ga opravil. Imel sem zelo drzen pristop, pred vzponom sem si ogledal samo najtežje raztežaje in še za to porabil le pet ur. V resnici temu težko rečem priprava.
 

Pa vas niti pri Ribi ni zamikalo, da bi vzpon posneli?

Takrat nisem razmišljal o tem. Ko sem pred tremi leti opravil projekt treh solo vzponov v kombinaciji s sestopom s padalom, smo se kasneje vrnili in posneli kadre za zgodbo o tem. Nikoli pa iz tega ne bi delal spektakla v živo. Ne zdi se mi prav, ampak to je moj osebni pogled. Alexov vzpon je izjemen, ne razumite me narobe, ampak pri filmu imam občutek, kot da gledam resničnostni šov.

Trije solo vzponi, dva skoka s padalom v enem dnevu:


V trenutku, ko dosežem nekaj zares velikega v osebnem smislu, tega ne želim takoj deliti z drugimi. Res je, da sem tudi jaz na družbenih omrežjih in nič nimam proti objavljanju, ampak ne razumem, da je to treba početi v živo prav v trenutku doživljanja. Nočem doseči vrha in v istem trenutku to objaviti na instagramu. Tudi jaz nimam težav narediti zgodbe in objave o vzponu tri dni kasneje, ampak najprej želim vdihniti izkušnjo, šele kasneje jo lahko delim.

(Občutek imam, da se z Auerjem razumeva, imava pomisleke, a jih ne znava artikulirati. Čutim, da se sramežljivo gibljeva med osebno svobodo in plezanjem kot potrošniškim artiklom. Spolnost lahko poleg snemanja zbanalizira tudi denar. Je enako pri plezanju?)
 

Objavljanje videev, tudi nevarnih vzponov, da plezalcu možnost, da od plezanja živi. V tem smislu je postal gladiator. Je denar lahko moteč dejavnik?

Alex je o tem zelo iskren: jasno pove, da nekatere stvari počne samo zaradi denarja ... (Nenavadno dolg premor, Hansjörg postane zamišljen.) Ko razmišljam o svojem soliranju, ugotavljam, da se ne počutim udobno, ko v plezanje vstopi denar. Odkar lahko živim od plezanja, veliko manj soliram. Če ne bi bil poklicni plezalec, bi verjetno veliko več plezal brez varovanja. Razlog? Velikokrat se sprašujem, ali to počnem enako in zaradi enakih razlogov kot pred petnajstimi leti. Mislim, da si tega vprašanja nikoli ne bom nehal zastavljati. In če bo moj odgovor da, potem bom srečen.
 

Ampak snemanje ima navidez dvojno korist: plezalcu omogoči prodati vzpon, poleg tega pa je odlična hrana za ego.

Danes je veliko bolj kot včasih pomembno, kako se znamo prodati. To postaja skoraj tako ali včasih celo bolj pomembno kot to, kako dober plezalec sem. Toda če želim o odpravi ali o smeri posneti film, moram o tem razmišljati že mnogo pred samim plezanjem. Ne morem kar tako na odpravo in upati, da se bo film sestavil sam od sebe iz naključnih posnetkov. Standardi prodajanja odprav so veliko višji kot pred dvajsetimi leti. Takrat so bili ljudje in mediji zadovoljni, če si jim prinesel dve fotografiji. Sam prav gotovo nisem najbolj izurjen v prodajanju zgodb in sebe, a vsak ima svoj način in sprejema odgovornost za to. Nočem biti razsodnik in govoriti, da je en način boljši od drugega. Vsak se lahko prodaja in promovira na način, ki mu ustreza, edina stvar, ki je pomembna, je, da je pri tem iskren.

(Kot bi se oba vrtela okoli neoprijemljive, nedoločljive točke, ko se lepota prelevi v banalnost. Oba se tiho strinjava, da je v Alexovem vzponu nekaj perverznega, a tega ne znava izraziti. Oba se osramočena umikava v poudarjanje svobodne odločitve: vsak naj počne, kar se mu zdi prav.
Razumem, da vrtam vase in iščem odgovore pri drugih mojstrih soliranja, ker je očitno v tej zgodbi in v vseh zgodbah plezanja brez varovanja, kjer je trenutek slabosti dovolj, da se konča življenje, nekakšno sporočilo zame. In verjetno je to sporočilo univerzalno, saj se je z Alexovim vzponom poistovetilo toliko ljudi.
Iščem torej naprej: tako kot v pornografiji ne iščemo ljubezni, morda v opazovanju plezalca, ki se s konicami prstov drži za življenje, ne iščemo resnice in smisla. Morda gre za preprosto naslado ob vdajanju nagonom in vzpon solo plezalca gledamo kot neštete druge videe smrtnih nesreč, obglavljenj, strelskih pohodov. Ne kot navdušenje nad pogumom posameznika, ki kljubuje smrti, ampak kot potencialni padec in raztreščenje telesa na skalah tisoč metrov nižje. Je solo plezanje povezano s pogumom?)
 

Hansjörg Auer med soliranjem smeri Riba (Attraverso il Pesce) v Marmoladi. Teden dni po zgodovinskem vzponu se je Hansjörg vrnil z bratom in fotografinjo, da so posneli nekaj fotografij.

Ste imeli pred ali med plezanjem Ribe kaj dvomov, strahov?

Med sanjanjem in načrtovanjem takšnega vzpona se zgodi trenutek, ko mi postane jasno, da ga bom moral opraviti. Takrat steni ne morem več ubežati, približuje se mi kot neizogibna usoda. Če se je odločitev zgodila ob pravem trenutku, jo je nemogoče preklicati. Enostavno ni obvoza, življenje kot da ne bi šlo naprej, če je ne bi uresničil. Strah in dvomi se pojavljajo pred odločitvijo. Ko se odločim, je skoraj tako, kot da sem smer že splezal. Če se vse zgodi tako, potem pod smerjo, ko pride tisti trenutek, hrepenim po plezanju, veselim se ga. Takrat ne čutim strahu, ampak srečo, da se začenja.
 

In potem med plezanjem? Se zgodi, da podvomite?

Med plezanjem ni več veliko razmišljanja, vstopim v poseben svet. Seveda so trenutki, ki se jih zavedam; na primer ko se približam najtežjemu delu v smeri, pomislim na to. V Ribi je bil trenutek, ko sem moral splezati malo nazaj, ker na ključnem oprimku nisem imel dobrega občutka. A potem sem se zbral in odplezal brez težav.



V vseh letih solo plezanja še nisem imel zares kritične situacije, ki bi bila daleč izven moje cone udobja. Prepričan sem – in takšne izkušnje sem slišal od nekaterih prijateljev –, da kdor se pri soliranju znajde daleč izven cone udobja, a se nekako izvleče, neha s tem početjem.

(Torej nič o pogumu. Tudi Free Solo očitno ni zgodba o pogumu. Vsak dan se na svetu zgodi nešteto zgodb veliko bolj pogumnih ljudi: mama začenja še en dan z avtističnim otrokom, mož se opraviči ženi, najstnik se pred razredom postavi za prijatelja, mladi voznik, ki je ravnokar zbil otroka, stopi iz avtomobila in pomaga … Je torej soliranje, ta nuja, ki ji tudi v tem poskusu očitno ne bomo našli izvora, tako osebna stvar, da naj tam tudi ostane? Je težava, da jo delimo, prodajamo in se ob njej naslajamo?)
 

Kaj pa cena tega, da tako intenzivne občutke doživljate povsem v samoti? Ali si jih sčasoma ne želite deliti?

Vsak človek potrebuje povratno informacijo. Nihče ne bi mogel na dolgi rok uspešno početi nečesa bodisi v športu, kulturi, politiki, če ne bi dobil odziva okolice, potrditve, da je na pravi poti. Na začetku sem imel s tem težave. Ob mojih prvih solo vzponih so me mnogi razglasili za norca. Seveda nihče zares noče biti norec v očeh drugih. In v resnici nisem norec. Počnem stvari, ki jih večina ne, ampak zaradi tega še nisem norec.


 

Danes je veliko bolj kot včasih pomembno, kako se znamo prodati. To postaja skoraj tako ali včasih celo bolj pomembno kot to, kako dober plezalec sem.

Je alpinizem popolnoma egocentrična dejavnost ali vendarle v njem vidite kakšno splošno družbeno korist? Smo tisti, ki vas spremljamo na družabnih omrežjih in klikamo na vaše videe, le vir denarja?

Kdor se z alpinizmom ne ukvarja v prvi vrsti zaradi sebe, tega ne bo počel prav dolgo. Motivacija, da splezam težek raztežaj na 7000 metrih, sem si samo jaz in morda še moj soplezalec. Ne plezam zaradi slike, filma, aplavza. Na odpravi na Khunyang Chhish leta 2013 sem splezal na vzhodni vrh, sploh ne na glavnega; nič takega, da bi se zapisalo v zgodovino alpinizma. Toda kdor se spozna na plezanje, bo vedel, da je šlo za dober dosežek. Vsi drugi, z mediji vred, pa so se ob tem vzponu vprašali samo: kje hudiča pa je ta gora?

(Dobri ali celo izjemni vzponi so torej lahko z novinarskega in vidika vsakdanjega konzumenta novic povsem nerelevantni. In na drugi strani kovanca: najbolj gledan in deljen kratek filmček Hansjörga je njegov spust ob vrvi: ob povsem in čisto navadnem dnevu v domačih gorah se je pri zimskem soliranju zaplezal in se nenadoma znašel v kočljivem položaju. Naprej ni šlo, opreme za spust pa tudi ni imel. Brez veliko razmišljanja je kratko 10-metrsko vrv zataknil za skoraj neopazen skalni rogelj in se spustil v lažji svet. Kamera na čeladi je bila vključena, posnela je navidez popolnoma nor trenutek, ko človek svoje življenje zaupa neuglednemu skalnemu štrclju, in Auer je bil ožigosan. Temu videu sem se v intervjuju namenoma želel izogniti, zdelo se mi je, da bi bil lahko užaljen, če bi v isti koš metala njegove vrhunske vzpone in banalen spust po vrvi, a zdaj enostavno ne morem mimo in ga spomnim na zloglasni posnetek. Takoj se mu zabliskajo oči in ton njegovega glasu ni več miren. Napol se privzdigne v stolu in vzkipi: ko prepisujem njegov odgovor, v snemalniku slišim udarce po mizi.)

Veste, da me ljudje prepoznajo samo po tem? Ta trapasti abzajl proti Khunyang Chhishu!? Veste, kako sem se naposlušal tega v ZDA? »A ti si tisti tip, ki se je abzajlal!« Takšne stvari samo dokazujejo, kar sem govoril: če želiš zasloveti, moraš samo narediti kakšno norost in jo posneti. A na koncu dneva te takšne stvari ne osrečijo. Spust po vrvi me ni osrečil. Ko se spomnim na Khunyang Chhish, še danes občutim srečo! Največje zadovoljstvo občutim, ko dobim dober odziv plezalne skupnosti. Silvo Karo mi gotovo ne bo niti omenil abzajla, bo pa navdušen nad točno tistimi vzponi, ki osrečujejo tudi mene. Jaz pa potrebujem takšen odziv mojega plemena, če naj občutim zadovoljstvo.
 

Alexa Honnolda kamere in mikrofoni niso pričakali samo na koncu vzpona na vrhu El Capitana. Plezal je mimo snemalnih ekip, se nasmihal v statične kamere, veliko posnetkov je v film zmontiranih iz dodatnih snemalnih dni. Kako se počutite ob takšnem »razvoju« alpinizma oziroma plezanja?

Ja, vsi ti droni (spet se zamisli) ... Mislim, da smo šli predaleč s snemanjem. Nočem plezati v najvišjih gorah sveta z dronom za hrbtom! In režiserjem, ki mi po radijski zvezi iz baze govori, naj počakam deset minut, da dron prileti na pravo lokacijo za kader.



Pred kratkim je tudi moj občasni soplezalec David Lama opravil super solo vzpon na Lunag ri na meji med Nepalom in Tibetom. (Hansjörg tega ne izreče, toda vzpon je povsem primerljiv z njegovim na Lupghar Sar v Pakistanu.) Davidov vzpon je postal razvpit zaradi kratkega filma, saj je imel ob sebi filmsko ekipo. In ravno zato so celo mediji v Avstriji poročali, da gre za nov mejnik v alpinizmu. To ni bil noben mejnik! Odličen vzpon, ja, mejnik, ne. Bi ljudje govorili o novem mejniku, če bi David z vzpona prinesel eno samo fotografijo? Gotovo ne. S tehnologijo, snemanjem, z novimi standardi snemanja v visokogorju ustvarjamo novo skupino gledalcev, ki nimajo pojma o zgodovini, in s tem ustvarjamo lažne mejnike. Ti več niso plod močnega in etičnega plezanja, ampak načina produkcije in prezentiranja.

(Tukaj ugasnem mikrofon. Še preden bom pretipkal in oddal zapis, bo vzpon Alexa Honnolda preteklost. Za večino tistih, ki so klikali na trapaste, zavajajoče naslove člankov o njegovem vzponu, bo tako, kot da se nikoli ni zgodil. Še dolgo pa bo živel v pogovorih plezalcev in alpinistov. Prav tako kot Auerjev. Kot navdih, kot dejanje, ki si ga potiho želi opraviti veliko izmed nas: ustaviti čas ter telo in um v mojstrskem obvladovanju katere koli dejavnosti povzdigniti nad vsakdanjo rutino, v transcendenco. Tukaj, v preseganju samega sebe, je bistvo solo plezanja in s tem katere koli dejavnosti, ki jo opravljamo tako, kot da ni jutrišnjega dne, pri kateri stavimo na kocko vse, celo življenje.)

Kratek dokumentarec o Hansjörgu Auerju