Newyorški upor, ki je spremenil ZDA in ves zahodni svet

Petdeset let po policijski raciji v newyorškem gejevskem baru, ki je z uporom drugače spolno usmerjenih za vedno spremenila družbeno kulturo ZDA ter zahodnega sveta, Stonewall Inn še vedno stoji na ulici Christopher Street 51–​53. A zdaj mavrični trakovi ne označujejo le ulice in parka pred njo, ampak tudi cerkev na drugi strani Sedme avenije, vse okoliške ulice, vse velemesto, velik del sveta.

Stonewall Inn ni bil zelo prijazen kraj, je pred enonadstropno zgradbo v newyorškem predelu Greenwich Village, v katerem je gibanje lezbijk, gejev, biseksualnih in transspolnih oseb (LGBT) odkrilo svoj ponos in samozavest, dejal profesor Andrew Lear. V njegovem življenjepisu piše, da je harvardski profesor največji poznavalec moško-moške ljubezni v stari Grčiji, findesièclovski Angliji, renesančni Italiji in srednjeveški Japonski, sredi minulega tedna pa sem prisluškovala njegovemu touru Oscarja Wilda, kot imenuje predavanja o zgodovini in pomenu znamenitega newyorškega bara Stonewall Inn. »Nikoli ni bil prijazen kraj, zakaj bi tudi bil? V šestdesetih letih so bili takšni bari ilegalni in vse je vodila mafija.«



Mafijska družina Genovese, ena od velikih ameriških lovk Cose Nostre, je v gejevskih barih po trikratnih cenah in v neopranih kozarcih prodajala ukraden alkohol, a je bil Stonewall Inn posebno priljubljen, ker so lahko drugače spolno usmerjeni v njem tudi plesali. Nov bar, ki so ga odprli pred nekaj leti, ni popolnoma enak znamenitemu staremu, je pojasnil profesor, staro plesišče je bilo nekoč tam, kjer zdaj točijo pijačo. Na vidnem mestu ob vhodu je razstavljen napis Racija poteka ter stran iz časopisa Sunday Times z naslovom Racija v homo gnezdu, čebele matice pikajo kot nore. To je besedna igra v angleščini s kraljicami preobleke, saj so v zgodnjih urah 28. junija 1969 prav moški v ženskih oblačilih najprej nasprotovali policijskemu zatiranju.

Konec šestdesetih let minulega stoletja Stonewall Inn ni bil le gejevski bar, temveč so v njem našli nočni dom in zatočišče tudi brezdomni mladi in vsi drugi odkruški tradicionalne družbe. Današnje mlade generacije si težko predstavljajo, kako zapeta in neusmiljena do drugačnih je bila tedanja ameriška družba. A sociologi pravijo, da so se tradicionalni Američani po pretresih druge svetovne vojne hoteli čim prej vrniti k staremu redu. V obdobju hladne vojne in senatorja Josepha McCarthyja so skupaj z anarhisti, komunisti in drugimi »subverzivnimi elementi« med grožnje nacionalni varnosti uvrstili tudi drugače spolno usmerjene. Geje, lezbijke in druge so označevali za čustveno nestabilne perverzneže, dovzetne za morebitno izsiljevanje tujih sil, tako kot v večini drugih zahodnih držav je bila protizakonita celo nošnja oblačil nasprotnega spola.

Motnja

Ameriška psihiatrična zveza je označila homoseksualnost za psihično motnjo, povezano z zgodnjimi otroškimi travmami, in skladno s tem policijske racije v gejevskih barih niso bile nič posebnega. V Stonewall Inn, ki ni imel dovoljenja za točenje alkoholnih pijač, so skorumpirani policisti redno prihajali po kuverte s podkupnino, mafijski šefi pa izsiljevali premožnejše stranke, zlasti tiste, ki so prihajale na zabave iz finančne četrti. Menda so s tem dobili celo več denarja kot s prodajo pijače, ob racijah pa so v temnih prostorih bara vendarle zažarele običajne luči, da so lahko gostje pravočasno prenehali plesati. Če so zasegli pijačo, je bil v kakšnem avtomobilu nižje na Christopher Streetu shranjen dodaten alkohol za nadaljevanje zabave po umiku sil reda in miru, gostje, ki so vzbudili pozornost, pa se niso upirali, ko so jih odpeljali na policijsko postajo.



Osemindvajsetega junija 1969 se je izteklo popolnoma drugače. Nekaj preoblečenih policistov je že prej prišlo v Stonewall Inn, okrepitve policijskega oddelka za javno moralo pa so vstopile šele ob pol dveh zjutraj, veliko kasneje od običajnih racij. Več kot dvesto gostov je najprej mirno opazovalo običajne procedure, med drugim pregledovanje intimnih delov telesa transvestitov na stranišču, da bi jih lahko preoblečene v oblačila nasprotnega spola odpravili v marice, in tudi hitro naraščajoča množica pred barom je bila naprej mirna. Nato so se zaslišali vzkliki o gejevskih pravicah in ob petju protestne pesmi We Shall Overcome so na policiste frčali steklenice, kamenje, opeke in vse drugo, kar je prišlo pod roko nenadoma prebujenim protestnikom. Začel se je upor, ki je spremenil ZDA in ves zahodni svet.



»Za barom boste našli starca z imenom Drevo sekvoja,« je sredi minulega tedna skupini navdušenih poslušalcev povedal Lear. »Bil je zraven, ko se je dogajalo.« Tudi sama sem se vrnila v bar, a Sekvoje nisem našla, natakarice niso nič vedele o njem, sem pa nekaj ulic višje v centru LGBT spoznala upokojenega medicinskega tehnika Michaela, ki je pri dogodkih izpred 50 let skoraj bil zraven. Kot gejevski najstnik je redno zahajal v Stonewall Inn, na dan dogajanja pa je bil s fantom v Koloradu in se vrnil šele nekaj dni kasneje. Zato ni videl, ali so čedalje bolj obupani policisti res pograbili celo Boba Dylana, ki naj bi prišel iz sosednjega lokala 55 bar pogledat, kaj se dogaja, kot pravi legenda, a je Michael spremembe zaznal že prej.

Dovolj je!

V jeku študentskih uporov, protestov proti vietnamski vojni ter gibanj za enakopravnost temnopoltih Američanov in žensk so imeli tudi drugače spolno usmerjeni počasi dovolj nenehnega nasilja in nevarnosti. Na ulici so jih naključni mimoidoči velikokrat napadli s pestmi in Michael se je že zgodaj naučil odbiti spodnji del steklenice za pivo: »Katero barvo hočete, rdečo?« Čas je bil pravi, dogodki v Stonewall Innu pa kot kepa, ki se vali po zasneženem hribu in na koncu izbruhne v plaz. Poznal je Marsho P. Johnson, ki ji nekateri pripisujejo zasluge za začetek upora, saj že prej ni molčala ob policijskem nasilju. »Mislili so, da je malo nora, a je ni brigalo.« Znamenita transvestitka se je rodila kot Malcolm Michaels mlajši in je še pred upori ustanovila več organizacij za pomoč podobno usmerjenim ljudem.

V času življenja je trdila, da je ob začetku policijske racije nižje na Christopher Streetu iskala dobro prijateljico Sylvio Rivera, ki naj bi spala na eni od uličnih klopi, in je pred Stonewall Inn prispela šele malo kasneje. Celo razvpiti inšpektor Seymour Pine, ki je vodil policijsko racijo, je kasneje pripisal začetek upora transvestitom. Drugo noč policijskih racij je Marsha vsekakor splezala na ulično svetilko ter vrgla na policijski avtomobil vrečo z opekami. Sylvie Rivera, kot Ray Rivera rojene sirote brez staršev in nekdanje otroške prostitutke, ni bilo mogoče ustaviti že prej. »Vsa ta leta ste nas obravnavali kot kup dreka, zdaj je naš čas. To je bil eden od najlepših trenutkov mojega življenja!«



Pionirk gibanja LGBT ni več med nami. Sylvia Rivera je leta 2002 umrla za rakom, po njej se imenuje ena od ulic v Greenwich Villageu. Truplo Marshe Johnson so leta 1992 potegnili iz reke Hudson. Preiskovalci so domnevali, da je naredila samomor, njeni prijatelji pa so bili prepričani, da je to bil umor iz homofobnih motivov. V gibanju LGBT imata Sylvia in Marsha danes enak status, kot ga ima v gibanju za pravice temnopoltih Rosa Parks. Sodelovali sta tudi pri drugih gibanjih za človekove pravice v ZDA ter bili ikoni newyorške subkulture in kontrakulture. Marsha je nastopala v lastni skupini Hot Peaches ter pozirala Andyju Warholu. Na Christopher Streetu je živel tudi pesnik Allen Ginsberg. Drugi večer uporov se je odpravil pogledat, kaj se dogaja, in je Lucianu Truscottu iz revije The Village Voice znamenito ocenil: »Fantje so bili tako čudoviti, izgubili so tisti ranjeni pogled izpred desetih let!«



Po večdnevnih uporih na Christopher Streetu so se drugače spolno usmerjeni organizirali na načine, ki jih poznamo še danes. Konec junija 1970 so v spomin na dogodke izpred leta prvič množično marširali v New Yorku, Los Angelesu, San Franciscu, Chicagu in drugod, danes so parade ponosa vsakdan svobodnih družb z vsega sveta. Pozabljeni so tudi ugovori nekaterih istospolno usmerjenih iz petdesetih in šestdesetih let minulega stoletja, da bi se morali pripadniki skupnosti LGBT obnašati kot vsi drugi. Ob mojem obisku Stonewall Inna je mimo kotalkal mladenič v super vročih hlačkah, med opazovalci so bili naličeni moški v krilih.

Zadnja želja mafijca

Estetika LGBT je že dolgo del večinske kulture. Pa bo bar Stonewall Inn preživel? Konec šestdesetih let mafiji ni bilo mar zanj in so ga pol leta po nemirih zaprli. Dolgo so tam delovale druge trgovine, celo pekarna. Sedanji bar je hkrati spomenik, a si je težko predstavljati, da ne bi uspel: tudi vročega poletnega popoldneva je bil nabito poln in pred vrati so se drenjali turisti s kamerami. Blizu so stali policisti, a vsaj v New Yorku policija drugače usmerjenih že dolgo ne napada več, ampak jih varuje.
Mlada policista pred newyorškim centrom skupnosti LGBT, ki sem ju vprašala o tej ironiji, iz službenih razlogov najprej nista hotela odgovoriti. Že dejstvo, da je bil eden bele in drugi temne polti, kaže na obračun s starimi predsodki.
»Tedaj se sploh še nisem rodil!« je zamrmral eden od njiju.

V morda največji ironiji usode je te dni slišati o dediču ene od originalnih italijanskih lovk Cose Nostre, ki je postal aktivistka LGBT. Daniela Lourdes Falanga iz bližine Neaplja je za spletno publikacijo Huffington Post povedala, da jo oče po 25 letih sprejema takšno, kakršna je – ali vsaj v večini. Ker se je rodila kot njegov edini sin, bi mafijec v dosmrtnem zaporu rad, da ga nasledi na vrhu klana Camorra. Sama raje poudarja, da je treba tudi 50 let po uporih v baru Stonewall Inn braniti pravice, ki so si jih izbojevali tedaj.