V nadaljevanju preberite:

V uvodu naj ponovim, da mnogi zdravniki še vedno načelno in v skladu z našim etičnim kodeksom odklanjamo namerno usmrtitev bolnika, pa naj gre pri tem dejanju za evtanazijo ali za pomoč pri samousmrtitvi. Takšno dejanje je v nasprotju s temelji zdravniške etike, ki zdravnike zavezuje k zdravljenju in lajšanju trpljenja.

Po referendumu in glede na podporo pri poslancih kaže, da bo državni zbor zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) sprejel. Poslanci bodo z zakonom zdravnike zavezali k novim dolžnostim, ne da bi se z nami posvetovali in ne da bi se zavedali posledic sprejema zakona v sedanji obliki. Predlagatelji so res opustili nekaj najbolj spornih točk. V novi različici ostaja le pomoč pri samousmrtitvi brez možnosti evtanazije, prav tako so izvzeti bolniki s trpljenjem zaradi duševnih bolezni. Podpora večine volivcev in večine poslancev pa ne more spremeniti dejstva, da je zakon tudi v novi različici zelo nedomišljen in neprimerno posega v odnose med bolnikom in zdravnikom.

V tem zapisu bom pustil ob strani načelna vprašanja in kritično komentiral nekatere člene. V ležečem tisku navajam določbe zakona, temu pa dodajam komentar. Prosim, da uredništvo ne popravlja jezikovnih spodrsljajev v citatih iz zakona, ki očitno potrebuje tudi lektoriranje.