V nadaljevanju preberite:

Jean-Claude Juncker je starosta evropske politike. Na bruseljskem odru je deloval že v začetku osemdesetih let. Velja za enega od glavnih arhitektov maastrichtske pogodbe (1991). Pred nekaj leti je zatrdil, da sta on in evro še zadnja dva preživela iz Maastrichta. Na čelu evropske komisije je bil v nemirnih letih 2014–2019, ko se je Unija spopadala z begunsko krizo, brexitom, razkolom z ZDA po prihodu Donalda Trumpa v Belo hišo.

Kot največji napaki iz petih let v bruseljski palači Berlaymont ocenjuje odločitev, da se ni vpletel v kampanjo pred britanskim referendumom, in prepozen odziv na afero LuxLeaks, ki je na začetku mandata razkrila, s kakšnimi davčnimi olajšavami so v njegovem času v velikem vojvodstvu vabili multinacionalke.

Juncker prihaja iz luksemburške krščansko-socialne ljudske stranke iz politične družine EPP. Skoraj dve desetletji je vodil luksemburško vlado, dolgo je bil tudi finančni minister. Ko je bil prvi vodja skupine z evrom, je bila pod njegovim vodstvom začrtana smer reševanja dolžniške krize po njenem izbruhu v Grčiji konec leta 2009.

Verjetno dobro poznate slovenskega premiera Janeza Janšo.

Poznam ga od prvega mandata.

Kako si razlagate njegov preobrat?

Tega si ne morem razložiti. Janša je bil odličen Evropejec v tem, da je veliko sodeloval pri odločitvah. Pozneje je nekoliko zdrsnil v smer Budimpešte. A ne izgubljam upanja, da se bo spet zavedal, da Slovenija – to kaže tudi program slovenskega predsedovanja – potrebuje EU, kot tudi EU potrebuje Slovenijo. Brez Slovenije EU ni popolna. V tem morajo biti stvari spet spravljene v red.