"Najhujši problem pri nas je, da smo pripravljeni ubiti kravo zaradi zrezka"

Boste šli jutri volit?

Ne. Za konec tedna grem na morje.

Voliti je bilo sicer mogoče tudi predčasno.

Res je. A dokler se ne bomo začeli pogovarjati o vsebini, mene na volitvah ne bo. Bom povedala naravnost: to, kar so v volilni kampanji povedale stranke, je bila zame le predstava za javnost, naj torej odločijo tisti, ki jim verjamejo.

Vaša najnovejša naložba je nakup četrtinskega deleža v Deželni banki Slovenije (DBS). Zakaj ste se sploh podali v to zgodbo, ste hoteli premagati vašega tekmeca Boruta Jamnika iz Modre zavarovalnice?

Z gospodom Jamnikom ne tekmujem. V čem bi se pa lahko midva pomerila? Nisem mlajša, nisem lepša, nisem moški ...

Tako pravim, ker bi si zagotovo želeli del njegove pogače iz naslova pokojninskih zavarovanj javnih uslužbencev.

Seveda bi želela imeti več zavarovancev, želela bi imeti javne uslužbence in oni bi želeli biti pri nas, saj veliko javnih uslužbencev individualno varčuje pri Prvi. Tržni delež bi zagotovo hotela povečati, z njim osebno pa nimam odnosa.
Glede DBS pa tole: s podrejenim dolgom smo v zgodbi v pomembnem obsegu in kar nekaj let. DBS je tudi eden od naših tržnih kanalov za zavarovanja. Ko je prišla informacija, da se DBS prodaja, smo k poslu pristopili tudi zaradi potencialne ogroženosti naše prodajne bančne mreže. Nas namreč nobena druga banka ni sprejela v svojo mrežo, prek katere bi lahko prodajali naša zavarovanja, saj so vse že povezane s kakšno drugo zavarovalnico. To je bil prvi razmislek.

Drugi je povezan z dejstvom, da bo ne glede na procese digitalizacije v bančnem sektorju banka še vedno potrebna. Vsi potrebujejo finančno ustanovo, to je pokazal tudi Petrol z interesom za nakup ene od bank. Če tega ne bo naredil, bo morda sam skušal dobiti licenco za opravljanje bančnih poslov.

Tretja stvar pa je, da se finančne institucije pomikamo na enotno točko ponudbe; ko se pogovarjam s tujino, rečejo, da vidijo prihodnost v enem finančnem računu. Finančni posli se bodo torej delali na enem mestu in vsi veliki sistemi imajo v lasti banko, zavarovalnico, borznoposredniško družbo, torej ves nivo finančnih produktov. Finančni sektor torej ne izumira, se bo pa nedvomno spremenil. V tem trenutku ne znam povedati, kako bo videti DBS čez pet let, nedvomno pa bo precej drugačna.



Zakaj pa bi šli vi v upravo banke? Slišati je, da boste licenco Banke Slovenije za to težko dobili.

K odločitvi, da gremo v to naložbo, smo pristopili zelo resno. Šli smo na Banko Slovenije, na agencijo za zavarovalni nadzor in ugotovili, da za celoten proces pridobitve dovoljenja za kvalificiran delež potrebujemo okoli šest mesecev. In ne glede na to, da nismo vedeli, ali bomo kupci ali ne, smo morali imeti vsa dovoljenja, saj smo s tem nakupom postali finančni konglomerat. Od lanskega julija pa vse do januarja letos smo se z regulatorji – posebej z Banko Slovenije – pogovarjali o vseh elementih vstopa v DBS. Na njihova eksplicitna vprašanja, kako nameravamo zagotavljati svoj vpliv v banki in izpeljati nujne strateške spremembe, smo izpostavili dve stvari – da bomo delovali v smeri strokovnega nadzornega sveta z neodvisnimi člani in da bomo v upravo kandidirali mene.

To ste povedali tudi Banki Slovenije?

Ne samo povedali, to je tudi sestavni del dokumentacije za pridobitev kvalificiranega deleža. V tem procesu je bilo jasno povedano, kako naj bi stvari kadrovsko potekale. Na zaslišanju v Banki Slovenije sem izpostavila, v dokumentih pa je tudi zapisano, da DBS potrebuje spremembe. Lastniki se strinjamo, da so nujne, in ocena lastnikov je bila, da z mojo prisotnostjo lahko te spremembe hitreje uveljavimo.

Prepričana sem, da je Banka Slovenije ta vidik tehtala tudi v procesu pridobitve kvalificiranega deleža. Še več. Od mene so pred štirinajstimi dnevi zahtevali, da zaradi prevzema te funkcije izstopim iz nekaterih svojih drugih vlog, kot je zaposlitev na Prvi, izstop iz uprave Prve Group ... Nato sem izvedela, da naj bi v Banki Slovenije o podelitvi licence odločali minuli torek, v četrtek pa je eden od spletnih portalov zapisal, da licence nisem dobila. Do danes, ko je minilo že deset dni, do mene ali v DBS iz Banke Slovenije ni prišla prav nobena informacija v zvezi s tem.

Ne bom špekulirala, ali bom licenco dobila ali ne – čakam na dokumente. Se pa sprašujem, komu je v interesu, da mi sporoča, kako razmišlja prek medijev in ne v neposrednem dialogu. O pomislekih med vsem tem procesom ni bilo govora. V skupini Prva Group imamo v Sloveniji in na Balkanu skupno 500.000 zavarovancev, upravljamo milijardo evrov sredstev. Osemindvajset let delam v regulirani industriji, še nikoli nisem imela pomembnejšega konflikta ali prekrška. V tem kontekstu je takšno stališče regulatorja precejšnje presenečenje, da pa je to prej izvedel medij kot jaz, se mi zdi povsem nesprejemljivo.



Tudi Miodrag Kostić ima težave pri prevzemu ene od bank. Od kod tak interes za Gorenjsko banko?

Povsem logično je, da hoče Kostić iz srbske banke vstopiti še v evropski bančni prostor. Je pa čudno, da si slovenski investitor, ki si je tako želel vstopiti v DBS, hkrati ni na primer želel kupiti Gorenjske banke? Zakaj je bil kupec zanjo le en, to je Kostićeva AIK banka? Cena za delnico je namreč v obeh primerih približno enaka glede na knjigovodsko. Pomembno vprašanje pri tej zgodbi je, zakaj si je nekdo tako močno želel Gorenjsko banko pripeljati v roke gospoda Kostića.

Kje je pa našel interes tuji sklad, ki prevzema Lon?

V tem primeru po mojem mnenju ni zadaj tuji sklad oziroma se za njim skrivajo slovenski investitorji oziroma zdajšnji lastniki Lona.

Državni Kad išče možnosti za lastniški izstop iz Gorenja, država se bo skladno z zavezami Bruslju ob sanaciji bank morala umakniti tudi iz Abanke. Če bi bili vi država, bi drugo največjo banko pri nas prodali skladu Apollo, ki ne skriva želje po še tem prevzemu?

Ko se pogovarjamo o prodaji česar koli skladu, govorimo o vmesnem lastniku. To pomeni, da prodajalec omogoči nekomu, da zasluži tisto, kar bi moral zaslužiti dejansko sam, če prodajaš strateškemu lastniku. Če najdeš končnega strateškega lastnika sam, bo ta definitivno pripravljen plačati več. Ali je Slovenija v položaju, da lahko proda svoje premoženje komu drugemu, razen skladu, je pa druga stvar. Bomo videli, kdo se bo pojavil kot kupec Abanke.

Boste šli tudi v dodatne nepremičninske naložbe? KD skladi kupujejo bežigrajski Stekleni dvor, pokojninska družba A je kupila garažno hišo …

Mi smo bili prvi, ki smo kot pokojninski skladi kupovali nepremičnine, in v svoji strukturi naložb imamo deset odstotkov nepremičnin. To je obseg, ki je varen in primeren. V obdobju krize so nas naložbe v nepremičnine in realen donos iz njih, ob nizkih bančnih obrestnih merah za depozite, tako po donosih kot po stabilnosti reševale. V lasti imamo zgradbo, v kateri gostuje Simobil, del Kristalne palače in kupili smo polovico stavbe, v kateri ima zdaj sedež Prva …

Nepremičnine smo torej že »odkrili« in jih imamo v obsegu, ki ga ocenjujemo kot varnega. To sicer ne pomeni, da jih ne bomo več kupovali, tudi zdaj razmišljamo o nekaterih tovrstnih naložbah. Čeprav je pred nami proces, v katerem bomo – vsaj posredno – tudi prodajalci nepremičnin, teh je v DBS za okoli 30 milijonov evrov.



Naložbe v nekaj, kar je povezano z mladimi, ne bo?

Imamo zavarovanja za mlade (smeh). Če vam resno odgovorim, je pa takole: če gledamo trende, je zagotovo bolje delati za starejše, ker mladih je manj kot starejših in tudi mladi bodo postali stari.

Boste kupili kakšen hotel? V Portorožu jih bo spet naprodaj kar nekaj.

V resnici sem res vedno želela imeti tudi hotel. A pravijo, da mora iti hotel najprej trikrat v stečaj, da postane dobičkonosen. Dejstvo pa je, da je v Sloveniji rast mogoča le skozi diverzifikacijo dejavnosti. Poglejte Petrol ali Telekom, ne morejo rasti več v svoji primarni dejavnosti.

Gorenje je ubralo obraten proces in je svoje neprimarne dejavnosti prodalo.

Gorenje se je vrnilo v primarno dejavnost, razlogov za to je verjetno več. Kaj se bo zgodilo po kitajskem prevzemu družbe, ne vem. Zavedati pa se je treba, da bo katera koli dejavnost v Sloveniji težko konkurirala ceni proizvodnega dela na Kitajskem. In da se bodo, če se bodo, pri nas ohranjala delovna mesta z visoko kvalifikacijo. Kaj to pomeni za 4000 delovnih mest v Gorenju, bo pokazal čas.

Pred nekaj leti ste ugotovili, da naša politika izvaja strategijo poražencev in ne zmagovalcev, makroekonomski kazalniki pa so vendarle dobri!

Gospodarska rast nas je pripeljala na raven stanja, ki smo ga dosegli leta 2008. Primerjalno z drugimi državami nismo napredovali, razlika ostaja. V tem času smo zamujali z rastjo, kar pomeni, da so drugi bistveno prej dosegli raven izpred krize. Vprašanje je, ali bomo v prihodnjih nekaj letih lahko vzdrževali kvaliteto življenja in gospodarsko rast ali pa nas bo nova kriza, ki definitivno prihaja, ujela povsem nepripravljene.

Zakaj pravite, da je nova kriza na vidiku?

Ker se kriza vedno znova vrne, poleg tega nekateri kazalniki, predvsem mislim tukaj na nemško povpraševanje in proizvodnjo, od katere smo tako zelo odvisni, kažejo na to, da se rast ohlaja. Padec evra v primerjavi z dolarjem prav tako kaže na težave pri izvozu, ne kaže pozabiti na gospodarske sankcije proti Teheranu pa na zagate z Rusijo. Vse to bo vplivalo na izvozno sposobnost Evrope, kar pomeni, da se bodo definitivno poznale tudi v Sloveniji oziroma na našem gospodarstvu.

Napotek novi vladi torej je – previdnost pri morebitnem povečevanju javne porabe iz zadolževanja?

Zgoditi se mora prestrukturiranje javnih izdatkov. Gre za strukturne reforme na področju zdravstva in pokojninskega varstva, ki pomenita visoke stroške v deležu BDP. Zagato lahko rešuješ na račun rasti BDP, a ker smo z njim na ravni leta 2008, tega premika realno še nismo naredili. Niti ni videti, da bi ga lahko. Torej je vprašanje, kaj lahko naredimo pri pokojninah in v zdravstvenem sistemu.

Zmanjšati pravice?

Pred dnevi sem se udeležila nekega strokovnega srečanja v tujini in presenetila me je informacija, da je v Nemčiji minimalna pokojnina za polno delovno dobo 750 evrov. V Sloveniji ta znaša 500 evrov. Ta podatek kaže, da tudi v tujini ni veliko bolje in da so pravice že zmanjšane na raven, ki pravzaprav ogroža dostojno življenje v pokoju. Na drugi strani podaljševanje življenjske dobe vpliva na povečanje zdravstvenih izdatkov, kar pomeni, da smo v dveh konfliktih.

Kar se pokojnin tiče, je rešitev le daljše delo. Ne govorim o podaljšanju delovne dobe oziroma povišanju starostne dobe za upokojitev, ampak o omogočanju dela upokojencem, dokler to želijo. Pred nekaj meseci sem skušala začeti projekt 2000 delovnih mest za upokojence do leta 2020. Realizirali ga bi lahko v enem letu, le na temelju ene spremembe v zakonu in brez dodatnih stroškov proračuna.

Če bi upokojence potisnili na trg dela, če to želijo, bi rešili dva konflikta. Prvič, podjetja, ki starejšim ne morejo zagotavljati enakega delovnega mesta, kot so ga opravljali do upokojitve, in, drugič, konflikt upokojenca, ki morda ne želi dejansko delati osem ur na teden. Lahko bi si delil delovno mesto z nekim drugim upokojencem. Interes delodajalca in upokojenca ne more biti omejen s 300 evri na mesec, kar v tem trenutku velja za ljudi, ki imajo 500 evrov pokojnine. Tako jih še vedno potiskamo v delo na črno oziroma v revščino.

Kako je končala vaša zamisel?

Na konferenci, na kateri smo obravnavali strateške vidike starajoče se družbe, sem to temo odprla. Nato sem imela nekaj sestankov s predstavniki posameznih ministrstev. Dejansko mi projekta ni uspelo ustrezno predstaviti na primerni ravni, pa čeprav gre z moje strani za čisto volonterski projekt.

Kaj pa zdravstvo?

Nekatere rešitve so preproste: takoj bi se nam povečala produktivnost za okoli deset odstotkov, če bi v zdravstvu omejili število dni dopusta na število dni, ki jih predvideva kolektivna pogodba za gospodarstvo. Ta rešitev bi bila zelo hitra in preprosta.

In če bi bila skupna javna naročila bolje vodena, ne pa, da se zgodi, da je skupno naročilo za zdravila za bolnišnice dražje, kot če bi kupovale posamično?

Primer skupnega naročila za zdravila je bil nedvomno primer slabo izvedenega razpisa. Resne probleme pa imamo dejansko v ozadju. Slovenija namreč ni zelo zanimiva za tuje dobavitelje zdravil, ker je enostavno premajhna in določeni dobavitelji zato sploh niso pripravljeni s svojimi izdelki konkurirati na slovenskem trgu.

Pravice zdravstvene košarice je po vašem mogoče obdržati na sedanji ravni?

Pravice nam že tako ali tako zmanjšujejo iz dneva v dan. Delno zato, ker se sami odločamo za samoplačniške storitve, formalno pa na primer, ker nam pripada mostiček le, če nam manjkata najmanj dva zoba. Po koščkih zmanjšujemo pravice iz javnega denarja, najpogosteje pri okulistih in zobozdravstvu. Pričakovati je, da se bo število zdravstvenih stanj, ki sploh ne bodo pokrita v okviru javnega zdravstva, povečevalo. Potreben bo strateški razmislek o stvareh, ki so manj pomembne za kvalitetno življenje. Če jih ljudje želijo, naj bodo na samoplačniški listi. Storitve, ki zagotavljajo določeno raven kvalitete življenja, pa morajo biti v celoti plačane iz javnega dela.

Zakaj pa ni pripravljenosti za strateški razmislek o rešitvah?

Konec tedna sem brala Jutranji list in povzela bom del komentarja, ki bi lahko bil uporabljen tudi za Slovenijo. Hrvatje so sicer pisali o aferi Agrokor in odstopu podpredsednice vlade. Komentator je zapisal, da če se država odloči, da bo imela na pozicijah, ki so najbolj pomembne za strateški preboj in razvoj države, ljudi, ki so slabo plačani oziroma so plačani bistveno manj kot strokovnjaki v zasebnem sektorju, gre lahko samo še navzdol.

Ko človek pogleda premoženjsko stanje naših politikov, se vpraša, ali kaj skrivajo ali so dejansko povsem nesposobni. Prepričana sem, da imate vi na tekočem računu in v premoženju več kot večina od tistih, med katerimi izbirajo volivci. Človek se potem resno vpraša, ali imamo negativno selekcijo ali gredo na položaje le zaradi entuziazma. Morda si entuziast res lahko določen čas, ne pa vse življenje.



Kako bi opisali svojo izkušnjo s SDH? Z njim ste se srečali kot predsednica nadzornega sveta Luke Koper.

Imam štiri faze izkušenj s SDH, spreminjale so se skladno z menjavami njegovega vodstva. Vsaj dve fazi sta bili zelo pozitivni, zadnji dve manj. Luki Koper se je očitalo nekaj stvari, ki jih ne zna rešiti niti aktualna uprava. Govorim o delavcih IPS pa gradnji drugega pomola, cesti do Luke, nogometnem klubu oziroma njegovem financiranju ...

Seveda je dejstvo, da ima lastnik pravico zamenjati nadzorni svet in upravo. Glede tega ni nobenih dilem. Težava pa je, da lastnik, tudi zasebni, nima pravice uničiti podjetja! Nima pravice škoditi podjetju! In to velja tudi za državo.

Trdite, da država škodi svojim družbam?

Tudi država nekaterim podjetjem v Sloveniji povzroča škodo. Takšno podjetje je gotovo Luka Koper in težko rečem, da tega ne počne namerno.

To naj bi počela – zakaj?

Ker so ali nesposobni ali pa morda ne vedo, kaj delajo. V nobenem primeru ne bi smeli biti tam, kjer so.

Pa zakaj bi želeli povzročati škodo?

Najhujši problem pri nas je, da smo pripravljeni ubiti kravo zaradi zrezka. Ti zrezki pa so sponzoriranje nogometnega kluba ali kakšna bizarna zaposlitev »svojega človeka« ali bizarna zgodba z interesom nekega podizvajalca, ki si želi dobiti posel v Luki ... Neverjetno je, kako močni so ti parcialni interesi, ki se na koncu najdejo skupaj pri odločitvah SDH.

Pri teh zadevah se vedno zastavi vprašanje, zakaj so nekateri ljudje pripravljeni priti na neko funkcijo in zakaj nekateri ne, kako so plačani in ali so sploh kompetentni za opravljanje te funkcije. In če obstaja ocena, da so nekateri manj kompetentni za naloge, ki jih opravljajo, potem je na mestu vprašanje, zaradi katerega interesa dajemo v upravljanje državo, podjetja itd. ljudem, ki so nekompetentni.

Nakupi slabih terjatev so za vas zamujena slovenska priložnost?

Ta priložnost ni bila nikoli sploh namenjena Slovencem. Slovenija je bila, kot Ciper, poligon, na katerem se je preizkušalo, kaj se zgodi, če dejansko odpišeš tak obseg portfelja bank. Posledično se dogaja, da imajo dobičke banke in tudi tisti, ki so te terjatve kupili, to so v glavnem tujci. Tudi v prodajo so namreč šli tako veliki paketi terjatev, da jih slovenski investitorji niso mogli kupiti. Tukaj gre za privatizacijo dela družbenega proizvoda, a tokrat iz tujine, ki se dogaja zaradi nekega pritiska.



Vi ste bili sicer med največjimi izbrisanci bančne sanacije.

V Sloveniji pri takšnih stvareh naredimo vedno toliko napak, a na koncu se te napake vedno plača, ker pristojni slabo izpeljejo stvari. Pa če začnem s problemom izbrisanih. Prepričana sem, da se bo podobno zgodilo tudi v našem primeru, je pa do tega dolga pot, morda res celo 20 let. Verjetno bomo uveljavljali tudi tožbe v tujini, še vedno je namreč odprta možnost tožbe pred angleškim sodiščem, kjer je daljši zastaralni rok kot pri nas. Slovenska država bo ta izbris definitivno plačala, je pa vprašanje, kdaj.

Nekateri menijo, da bi se morale pokojnine pri nas različno usklajevati, da bi se mlajšim upokojencem usklajevale bolj, starejšim pa manj.

Lahko se pogovarjamo o tem, da bi imeli enake pravice, a v osnovi to pomeni, da se bodo pravice tistih, ki imajo višje pokojnine, znižale. Ne pa, da se bi pokojnine tistih, ki imajo nižje pokojnine, povišale. Ker v nasprotnem primeru bo v malhi zmanjkalo! Tisti, ki razmišljajo o tem, da bi se pokojnine izenačile, dejansko torej razmišljajo o zniževanju tistih pokojnin, ki so višje od najnižje zagotovljene za polno delovno dobo. Verjamem, da bo do tega prišlo, ne glede na vse izračune, bomo hodili v pokoj s približno enako pokojnino. Moja pokojnina, kot so mi izračunali, bo 30 odstotkov moje sedanje neto plače …

Seveda boste rekli, da je torej treba varčevati za varno starost, in potegnili vodo na svoj mlin?

Ne vem, kaj naj vam rečem na to. Jasno je, da brez dodatnega varčevanja ne bo šlo, ponovila pa bom – delajmo, dokler lahko. Pa ne le zato, da bomo malo bogatejši in da bomo tako krajši čas potrebovali akumulacijo sredstev, temveč predvsem zato, ker samo, če delaš in ostajaš v socialnem okolju, ostajaš vitalen in ohranjaš razvojni potencial. Tisti trenutek, ko se umakneš med štiri stene, ko nehaš razmišljati in delati, se skrči tvoj socialni krog, tudi zato, ker imaš premalo denarja. Tisti trenutek se tudi postaraš. O vsej tej kompleksnosti se je treba pogovarjati.

In naj poudarim še to, da se je Prva iz čistih pokojnin premaknila na področje zavarovanj. V tem trenutku okoli 40 odstotkov premije dobimo iz zavarovanj, 60 odstotkov pa iz pokojnin. Torej nismo zgolj pokojninska družba. V Prvi osebni zavarovalnici smo z zavarovalnimi storitvami stopili ob bok največjim zavarovalnicam in se premaknili tudi na trg zdravstvenih zavarovanj. V tem trenutku s svojim zavarovanjem edini v Sloveniji zagotavljamo hiter dostop do specialistov v najpozneje desetih delovnih dneh – tudi brez napotnice. To je zdaj še posebej aktualno, ker se je uvedla kazen za zdravnike, ki napišejo napotnico brez potrebe oziroma neupravičeno.

Si to lahko privoščijo le premožni?

Ne, gre za zavarovanje, ki na mesec stane od 6,75 evra naprej. Produkt je, če gre za kolektivno zavarovanje v okviru podjetja, tudi davčno priznan strošek, kot je pokojninsko zavarovanje.

Kako delajo vaši domovi za upokojence? Imate jih osem.

Upravljamo 1500 postelj, lani smo ustvarili 26 milijonov evrov prihodkov. Zadovoljna sem tudi z našim projektom, ki ga izvajamo v okviru teh domov. Gre za projekt Aktiven dan, v katerega je vključenih 150 starostnikov, ki hodijo dvakrat na teden v naše domove, dobijo kosilo in šest ur na dan preživijo ob strokovni pomoči usposobljenih trenerjev, ki skrbijo tako za urjenje telesa kot urjenje možganov pa za druženje … To je bil moj osebni projekt, ki so ga sodelavci ponotranjili in vzeli za svojega. Vesela bi bila, da bi se prijel v vsej Sloveniji.

Ste prebrali zgodbo o Janku Pleterskem, ki smo jo objavili? Kakšno je vaše stališče do evtanazije in pomoči pri samomoru?

Prebrala sem tisti članek in zagovarjam stališče, da ima vsak človek pravico odločati o svojem življenju. Mislim, da je to resna in pomembna tema, o kateri bi morala razmisliti nova sestava državnega zbora. Seveda je na mestu tudi vprašanje, kdo in kako sprejema to odgovornost, ko je ne moreš sam, veliko je pravnih in moralno-etičnih vprašanj za tiste, ki bi morali odločiti namesto tebe. A to je tema, ki nas čaka.

Gre pa to skupaj z eno od storitev, ki ste jo ponudili slovenskemu trgu; bomo načrtovali tako svojo smrt kot pogreb?

V Sloveniji je načrtovanje lastnega pogreba očitno še vedno tabu, saj se ta naša storitev ni prijela. Imamo sicer nekaj vplačil, a ne veliko. V okviru projekta gremo v druge smeri, ne ukvarjamo pa se z aktivnim trženjem storitve načrtovanja svojega pogreba. Smo v procesu širitve z novo storitvijo in poskusno jo že izvajamo, jeseni bomo startali tudi uradno – z oskrbo na domu oziroma podporo oskrbi na domu, ki jo bomo ponujali na območju celotne države.

Zakon o dolgotrajni negi je bil namreč pred sprejetjem, v osnovi je prinašal več denarja, ohranjal pa je zdajšnji sistem te storitve. To pomeni koncesije na posameznih področjih, ki dejansko pomenijo subvencioniranje cene tistim izvajalcem, ki jih država izbere za izvajanje te storitve za določena področja, in pa možnosti, da posameznik denar za to storitev, ki jo potrebuje, dobi v gotovini in mu ni treba dokazovati, da je ta denar v resnici porabil za pomoč. Če je ta denar potrošil, ga je potrošil na črno.

Dejstvo pa je, da v javni, koncesijski mreži ni dovolj kapacitet za izvajanje dejavnosti oskrbe oziroma pomoči na domu. Zato se opravlja sistemsko na črno, opravljajo jo tudi ljudje, ki so v tem sektorju zaposleni, zato marsikdaj celo ne pridejo v službo. Naša ideja je, da se pokrije vso Slovenijo z ljudmi, ki se transparentno in kvalificirano ukvarjajo s tem, plačujejo vse davke in prispevke. Prva testna faza internetnega sistema v okviru projekta Interreg - CrossCare že teče.

Prepričana sem, da si ne moremo več zatiskati oči pred tem, da nam ta pomembni del dejavnosti teče v sivem, nereguliranem področju, kjer lahko prihaja do zlorab, in to za javni denar.

Pred časom sem se pogovarjala z nemškim gradbincem, ki ocenjuje, da se v Sloveniji splača graditi oskrbovana stanovanja, ki bi jih ponudil dobro stoječim upokojencem iz tujine. Je to res naša tržna niša?

Zagotovo je dejstvo, da ob meji z drugimi državami že teče tovrstni »turizem«. Slovenski upokojenci hodijo na Hrvaško, nemški upokojenci so hodili v domove, ker so bili cenejši, na Češko in Madžarsko. Predvsem v kraje v obmejnem pasu, kjer je še mogoče na izlet čez mejo oziroma lahko ob vikendih skočiš pogledat, kako so starši. Pomembno pri tem je, da zdravstvene zavarovalnice ne plačujejo zdravstvenih storitev čez mejo, in je treba te upokojence na primer iz Hrvaške voziti k zdravniku v njihovo domovino.

Vprašanje je, ali je Slovenija zanimiva destinacija za tovrstni turizem in ali imamo dovolj kapacitet, recimo ob morju, da bi družina obiskala upokojenca in šla hkrati še malo na dopust. Bojim se, da ima naša država premalo prostora za takšne načrte. Nekaj takšnih poskusov je bilo pri nas v preteklosti, na primer v Sežani, prišli so posamezni Italijani, ni pa bilo množičnega povpraševanja. Razlog je enostaven – nismo tako zelo cenejši.

Eden od politikov je povedal, da je svetovni dan čebel največji dosežek Slovenije v zadnjem času v mednarodnem preboju, po vstopu v EU in prevzemu evra seveda.

Če je to rekel, je verjetno tako tudi mislil. Če pa je to res – potem nam bog pomagaj, ker sami si ne moremo …