Naj prehrana postane spet samo normalna

Luka Novak je pisatelj, založnik, prevajalec in televizijski voditelj, ki se je podpisal pod nemalo knjig in oddaj, tudi kuharskih, in je lani v Franciji izdal knjigo Phénoménologie de la mayonnaise, zdaj pa jo je pod naslovom Polje gastronomije: od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij prilagodil še za slovensko okolje. Pronicljivo pisanje, ki kaže, kako naporno družbeno prevladujoč in hkrati vse bolj prazen je sodobni gastronomski diskurz. Generacija X ga je zagnala, milenijci ga širijo vsepovprek, generacija Z ga bo morala preglasiti. S čim?
 

Začniva nekoliko provokativno: z jastogi in (tudi pri nas) kontroverznim Jordanom B. Petersonom. Kanadskemu psihologu se ne zdijo zanimivi samo na krožniku, ampak v svoji knjigi 12 pravil za življenje razlaga, da imajo s človeško vrsto ogromno skupnega. »Obsedeni so s statusom in položajem«, torej z rituali, sploh hierarhijo, in se temu primerno vedejo bodisi prevzetno kot zmagovalci bodisi klečeplazno kot poraženci ... Tudi človeški prvaki in premaganci imamo svoje obsesije, prehrambne nič manj, od nekdaj je tako.

Hrana je gotovo pokazatelj družbenega statusa. Pri pisanju knjige Polje gastronomije sem izhajal iz Bourdieuja, iz njegove La Distinction [Critique sociale du jugement], v kateri je konec sedemdesetih let uvedel pojem habitusa. Kot razmišlja francoski sociolog, človeka ne določajo le umetniški okus, po katerem si, recimo, uredi dom, in navade – morda igra tenis, mogoče nogomet –, ampak tudi, kaj jé, kje se prehranjuje in kako. V tistem obdobju je bilo v Franciji še vedno čutiti tendenco po visoki kulinariki, stoletja zaznamovani z meščanskimi navadami, med katere je sodilo prav tako zanimanje za kakovostno književnost in klasično glasbo. Francoska gastronomija je še bila visoko kodificirana, kar pomeni, da ni bila dostopna vsakomur in jo je bilo treba pravilno konzumirati: jastoga, denimo, so jedle elite ... Skozi privzdignjeno meščansko prehrano so si v Franciji izoblikovali okus in se je hkrati močno razslojila družba, kar v veliki meri drži še danes.

V knjigi omenjate, kako je vaša mama v 70. letih v Parizu prevajala slovito kuharsko knjigo Ginette Mathiot Je sais cuisiner [Znam kuhati; v Franciji je izšla leta 1932, pri nas leta 1974, v ZDA je njenega duha leta 1961 prenesla znamenita Julia Child, o kateri je posnet zanimiv film.] in se spraševala, »ali metanje živega jastoga v krop vseeno ni nekoliko šokantno za mlade gospodinje, ki se lotevajo kuharskih opravil«. Če sem malce osebna, potem se spomnim svojega najstniškega poletja v začetku devetdesetih let v Bretanji, ko sem kot fille au pair pri pariški družini prav tako morala vreči v vrelo vodo prve žive jastoge; potem ko smo jih za večerjo nabrali na obali. Ni bilo prijetno, čeprav so tudi v otroški Jugoslaviji kdaj v vedrih priplavali na dom še živi krapi.

Jastog je v Franciji razkrival družbeni status, njegov simbolni kapital je velik. Ko je bil oče dopisnik Dela v Parizu, je mama prevajala kuharsko knjigo Je sais cuisiner, ki je bila francoski založniški fenomen, saj so je prodali več kot šest milijonov izvodov. Ginette Mathiot [1907–1998] je z njo vulgarizirala meščansko prehrano, prilagodila jo je gospodinjstvom, Francozi so jo končno lahko začeli pripravljati doma. Ko je mama hodila na konzultacije k avtorici, ki je bila takrat še precej aktivna, čeprav v letih, je ta v svoji kuhinji metala v krop žive jastoge. Na mamino čudenje, češ, to vendar ni humano, je Francozinja odgovorila: »O čutih jastoga ne bomo izgubljali besed.« Samoumevno je bilo, da ga ni mogoče primerjati z drugimi živalmi.

Jastog
Foto: Shutterstock

A je v jastogu morda več čutnosti, kot si je mogoče človeško predstavljati. Pojdiva naprej. V svoji knjigi zanimivo pojasnite, kako se je v 60. letih privzdignjena francoska meščanska kuhinja s pomočjo Julie Child preselila v ZDA, potem pa je v 70. letih tudi nizka ameriška množična prehrana našla pot v Francijo: leta 1972 so na Elizejskih poljanah odprli prvi McDonald's.

Američanka Julia Child, ki je bila žena diplomata v Franciji, je v knjigi Mastering the Art of French Cooking v šestdesetih letih približala Američanom francoske kuharske navade. Predstavila jim je visoko kodificirano meščansko prehrano, kar je bil velik korak čez lužo, saj so Američani dotlej poznali bolj kot ne le hamburgerje ... Potem ko je v sedemdesetih v obratni smeri ameriška hitra prehrana prodrla v Francijo, sta se izmenjali dve kulturi, ki pa nista začeli kar takoj komunicirati, ampak se je to zgodilo šele po padcu berlinskega zidu.

McDonald's, ki so ga 1972. odprli na Champs-Élysées, je bil relativno majhen lokal, a velika novost za Francoze; ti prej niso poznali hitre prehrane, pri bližnjem peku je bilo mogoče dobiti le kak jambon-beurre [sendvič s šunko in maslom]. Pojav burgerjev, okroglih kruhkov z mesom, in sakrilegija, kot sta majoneza in kečap, jih je kajpada šokiral. Tudi meni, ki sem bil takrat star osem ali devet let, so bili strašno všeč – zaradi spontanosti, sproščenosti in še vonja po živalski maščobi; krompirček so sprva pekli v jagnječji masti. V primerjavi z buržoaznim coq au vin [piščancem v vinu] ali z [ribjo juho] bouillabaisse, ki se je počasi kuhala na štedilniku, se mi je s hamburgerjem odprl nov svet ... Uvajanje hitre prehrane je v Franciji pomenilo precejšnjo motnjo tudi v sociološkem smislu, kajti prav z odprtjem McDonald'sa leta 1972 na Elizejskih poljanah se je razmahnila potrošniška družba. Prej ni bila tako množično razvita, kljub povojnim desetletjem velikega gospodarskega vzpona, kljub Trente glorieuses.

Od približno 4000 knjig, kolikor jih je lani izšlo v Sloveniji, je samo okrog 90 kuharskih. Na Zahodu, drugače, še ne zaznavajo upadanja zanimanja za kuharice, ki so imele kot prenašalke tujih navad in običajev pomembno vlogo predvsem v 70. letih. Danes poteka gastronomska izmenjava po večini na spletu.

V francoski različici ste knjigo naslovili Fenomenologija majoneze. Vemo, da je majoneza sčasoma iz privzdignjenosti padla banalno nizko, zato jo je treba, če sem izbirčna, pripraviti sam ali pa je ne imeti v hladilniku.

Naslov knjige Phénoménologie de la mayonnaise je nekoliko ironičen, saj govori o majonezi v vseh njenih pojavnostih. V osnovi je ena od štirih temeljnih omak francoske kulinarike – utemeljitelj Marie-Antoine Carême govori o holandski omaki, ki je majoneza, narejena s toplim maslom –, sicer pa izhaja iz kraja Mahon na Menorci, kjer so prvi stepli rumenjak v oljčnem olju. Iz žlahtne omake je z razmahom hitre prehrane postala simbol industrijskosti in množičnosti. Ko zdaj pomakamo vanjo krompirček, počnemo nekaj, kar je morda res nižje na lestvici prehranjevanja. A to se je zgodilo po tem, ko je hitra prehrana začela komunicirati z visoko. Po padcu berlinskega zidu ni prišlo do »fjužna« le v glasbi, literaturi, nasploh umetnosti, ampak tudi v gastronomiji. Ko sta se nagovorila vzhod in zahod, torej so se nekdanji socialističnimi sistemi začeli oplajati s kapitalističnimi, so se začeli med seboj pogovarjati tudi prej povsem ločeni kulinarični diskurzi. Podobno kot Philip Glass v glasbi ni več ločeval popa od klasike in kakor je cel postmodernizem težil k združevanju elitnega z nizkim ter svetega s sekularnim, so se tudi visoka kulinarika, etnična kuhinja in množična hitra prehrana združile v globalni trend, ki je danes na internetu kulminiral v toaste z avokadom in gourmet burgerje.

Potem ko so se po padcu berlinskega zidu vse povprek pomešale tri kuhinje – povezale so se prej ločene meščanska kuhinja, hitra prehrana iz Amerike in še izrazito etnična kulinarika –, smo se posledično morali znajti v beli gastronomiji, mar ne?

Ne ravno takoj, predvsem zadnjih deset let pa res govorimo o nevtralizirani gastronomiji brez sloga; torej je izraz bela mišljen kot brezbarvna, ko je nekako vse izpeljano na isto raven in ne ločimo več med visokim in nizkim.

In tako se je nekdaj nizki bob dvignil v sladokusno solato, recimo.

Danes lahko jesta bogati bankir in skromnejši taksist v istem kiosku s hitro hrano in morda res solato z bobom. Izjave sodobne prehrane so docela nevtralne. Takšna je pač bela gastronomija, ki ji gotovo pripisujemo prevelik pomen, zaradi česar sploh ni več tako poudarjeno bela. V 21. stoletju prevladuje predvsem še gastronomski diskurz.

V 70. letih so sobivale tri kuhinje, ki niso komunicirale med seboj: elitistična meščanska na eni strani, množična hitra prehrana iz Amerike na drugi, ob njiju pa še etnična: kitajska, vietnamska, italijanska ... Vse tri so določali različni habitusi: množična prehrana je bila za delavce, visoka za meščane in etnična za liberalni sloj.

Je zdaj gastronomija tisto, kar je bila nekdaj glasba ali književnost?

Včasih smo se na žurih pogovarjali o glasbi ali umetnosti, zdaj se milenijci dobivajo na tematskih večerih, povezanih s kuharijo: enkrat pečejo pice, drugič si pripravljajo solatne sklede, potem kuhajo testenine. Komunicirajo torej predvsem skozi prehrano, kar niti ne bi bil problem, če bi to počeli v živo, ne pa da po večini komunicirajo na spletu.

Koliko je to nujno samo slabo?

Ni nujno samo slabo, a lahko je nevarno. Zdaj se podajava na polje metafizike, kjer je Heidegger dejal, da ne smemo totalitete bivajočega, torej celostnega življenja, nikoli zreducirati le na posamezen del. Generacija baby-boomerjev, na primer, je motrila svoje obdobje predvsem skozi zgodovino; kaj ga tudi ne bi, ko pa so jo določili obe svetovni vojni in holokavst. Ali še drugače: medtem ko so se v času Descartesa ljudje osredotočali predvsem na razum, se je ob koncu 20. stoletja vse vrtelo okrog zabave, danes pa je, kot rečeno, prevladujoči družbeni diskurz gastronomija.

Jem, torej sem.

Jem, torej sem. Jem, torej bivam. Jem, torej komuniciram. Prehrana ni bila še nikoli tako močna neverbalna govorica, kot je danes. Resda od nekdaj razkriva habitus – človek, ki jé, izraža svoj družbeni status –, toda zdaj razgaljamo z njo tudi svoja čustva. S fotografijo toasta z avokadom, objavljeno na socialnem omrežju, povemo, ali smo morda veseli, mogoče žalostni; kar je karseda omejujoče. Saj vemo, da se čustva ne izražajo le s prehrano.

 ... čeprav radi rečemo, da gre ljubezen skozi želodec …

Rečemo, da, a ne sme iti samo skozi želodec. Če bi bilo tako, potem bi obšla srce; kar se morda dogaja prav zdaj.

Gotovo imajo naši otroci boljši odnos do hrane, kot smo ga imeli mi; in tako na kuharskem šovu MasterChef Slovenija zmaga dvajsetletnik. Če se spomnim svoje generacije, nas kuharija, sploh prehrana in gospodinjenje niso kaj prida zanimali ... Zdi se mi, da se mladina danes splošno več ukvarja s tem, kaj je, in zato več kuha; pri svojem početju se sklicuje tudi na domačo kuhinjo mam in babic.

Pozitivno je, da se sklicujejo na kuhinjo mam in babic, toda pogrešam, da se ne sklicujejo še na književnost, ki jo prebirajo njihove mame in babice. Vem, da sem deloma tudi sam odgovoren za stanje, kakršno je, saj sva z ženo Valentino Smej Novak s knjigami in oddajami pripomogla k temu, da smo, tako kot so to med prehransko revolucijo počeli v ZDA, Angliji in Franciji, tudi v Sloveniji sprostili odnos do prehrane. A ta preporod smo zdaj pripeljali do skrajnosti, ko mladi želijo predvsem še nastopati v masterchefu, nihče pa ne hrepeni po tem, da bi bil velik pisatelj.

S tem se je treba samo strinjati ... V knjigi Polje gastronomije komunicirate z gastronomijo tudi skozi literaturo, predvsem prek francoskega pisatelja s konca 19. stoletja Joris-Karla Huysmansa, s katerim ste se pred leti ukvarjali na podiplomskem študiju in bi bil danes verjetno hipster. [V slovenščini je mogoče brati dekadentni roman Proti toku, À rebours].

Huysmans je bil sprva naturalist, saj ga je močno zaznamoval Zola, pozneje, ko je z romanom À rebours prešel v dekadenco, je predvsem estetiziral, proti koncu življenja pa je iz misticizma prestopil v katolicizem, nekako zato, da bi se odkupil za svoje esteticistične grehe; verjetno je upal, da mu bo potem v onstranstvu bolje. Ker je bil hkrati velik ljubitelj kulinarike, je to pogosto vpletal v svoje pisanje. Njegova goveja juha, recimo, se pojavlja malone povsod, sploh potem ko je iz esteticizma prešel v misticizem, je, kot je očitno v romanu Là-bas, vneto zagovarjal »la probité«, pristnost. Negodoval je, češ, cette soupe n'est pas assez probe, juha ni dovolj meščansko pristna, zadosti domača.

Napisal je tudi zanimivo novelo À vau-l'eau, prevedli bi K vragu, v kateri pesimistični junak Folantin v 90. letih 19. stoletja tava po Parizu, kjer se mu zdi vse povsem banalno in že takrat docela amerikanizirano: Pariz je zanj turobna različica Chicaga. In ker ni poročen, išče, kje bi lahko spodobno obedoval. Potem ko poskusi vse mogoče, ni zadovoljen nikjer, hrana se mu gabi povsod. To delo, ki je tako pesimistično, da že prodira v poznejši eksistencializem, razkriva absurdno izgubljenost človeka v sodobnem svetu, njegovo alienacijo.



Moj sklep pri tem je: če bi se prej razmahnila potrošniška družba, če bi si lahko že samski ljudje, kot je bil Folantin, naročili hrano na dom, bi se eksistencializem morda razvil drugače. Zgodovinsko se zdi logično: pesimizem je posledica človekovega tavanja po svetu. V potrošniški družbi je blodenja manj, vse je bolj določno in je mogoče kupiti, vse je geolokalizirano, tudi spodoben obed.

O pozneje rojenem Marcelu Proustu vemo, da je lahko bolje jedel in se mu je ob magdalenicah tudi pisateljsko tožilo po izgubljenih časih.

Proust je tipičen protagonist modernega romana, ki ga je bolestno določal bourdieujevski habitus, medtem ko Huysmansa ni; ta je prebijal meje različnih obdobij in literarnih tokov od naturalizma do malone eksistencializma.

Malo bom po slovensko karikirala: Koliko so bile gostilne, sploh nekatere podeželske, ki so začele ob prometnih žilah odpirati vrata v prehransko revolucionarnih 90. letih, z gromozanskimi wiener šnicli in visokimi sadnimi kupami »nacionalno škodljive«? [Zato ker so nas vabile h gargantuovsko-pantagruelovski požrešnosti.]

Če so bile pred desetletji porcije prevelike, so sedaj premajhne. Pri moderni prehrani je pač treba čim manj pojesti, saj se nihče noče zrediti, vsi bi se prehranjevali le še z lahkimi jedmi, kar pa tudi ni nič drugega kot perverzija. Z vidika bele gastronomije ne bi bilo slabo, če bi bila hrana spet nekaj samo normalnega. Tako kot so z belo literaturo hoteli osvoboditi književnost pretencioznosti, naj bi bilo tudi hrane ravno prav, ne preveč in ne premalo, pa tudi izumetničena naj ne bo. Hrana je za v usta, ne pa da jo gledamo in komuniciramo z njo. Medtem ko smo se nekoč prenajedali in nas ob tem ni skrbelo za zdravje, si zdaj s pretiranim esteticizmom in skrajnim elaboriranjem jedi prav tako delamo škodo; zato ker so porcije premajhne, da bi človeka nasitile, in ker ne gre za nič drugega kot za dokazovanje statusa in poznavalskosti. Vseprisotnemu užitkarstvu ne bi škodila zdrava doza asketskosti.

Človek se rad ozira nazaj, saj je (tudi) nostalgično bitje. Med bičanjem sodobne prehrambne industrije tudi v Sloveniji, kjer je še vedno ogromno vrtičkarjev, vzdihujemo, da smo nekoč jedli precej bolje. Ne more biti samo res. Povrtnine so rasle na vrtovih, mimo katerih so vozili avtomobili na osvinčen bencin. Se ni škropilo več kot danes? Nadzor je bil skromnejši, vsak je kmetoval bolj po svoje. ... In že nekoč so se na policah trgovin ponujala hitra »gotova jela«.

Podobno smo nostalgični do paštet Kekec, ki so prav tako oblika hitre prehrane ... Do odprtja picerije Parma v Ljubljani smo od množične hitre prehrane poznali le čevapčiče in burek pa vnaprej pripravljena »gotova jela«. Danes se bistveno več ukvarjamo s tem, kaj jemo, skrbi nas, od kod prihaja hrana, kako je pridelana. Hkrati nam potrošniška družba ponuja, da lahko vsakdo, tudi tisti s skromnejšimi prihodki, vsak trenutek kupi predzorjeni avokado iz Peruja, bioavokado prav tako. Hrana, ki jo dobimo na trgovskih policah, seveda ni industrijska od včeraj, ampak že dolga desetletja, odkar so se vzpostavile masovne logistične poti in velike tovarne; a šele v zadnjih desetletjih smo se pričeli spraševati, od kod in zakaj. Vsega tega prej ni bilo, jedli smo sezonsko, poleti smo pobirali paradižnik in pozimi por. Gotovo smo se hranili bolj naravno, zato bolj zdravo, resda manj pestro, a bolj etično. Zdaj je jemo bolje predvsem v smislu preštevanja beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, kalorij ...

Če je danes gastronomija prevladujoči diskurz milenijcev, se bo po naravnem zakonu slej ko prej morala umakniti iz ospredja. Kaj bi jo lahko zamenjalo? Se že kaj nakazuje?

Težko bi rekel, kaj bi lahko bilo močnejše od gastronomskega diskurza, saj je ta tudi generacijsko pogojen: milenijci so generacija, ki ni imela ne eksistenčnih ne eksistencialnih težav, k sreči niso doživeli nobene vojne, odrasli so v združeni Evropi, ki nam omogoča brezmejno sobivanje in kjer doživljamo gospodarski razcvet, za povrhu živijo precej dolgo pri starših, zato imajo možnosti, da se učijo o hrani in lahko uživajo v gastronomskih trenutkih. Ker ne poznajo tesnob baby-boom generacije, kakor niti ne strahov naše generacije X – ki smo iz upora do prevlade diskurza zgodovinskega spomina vzpostavili elemente postmodernizna in zabave ter jih potem združevali z visoko kulturo –, so milenijci razvili gastronomski, torej hipsterski diskurz. Ta nima filozofskih temeljev, le prosto po Henryju Davidu Thoreauju poskuša uvajati neko sonaravnost, preprosto bivanje. Preprostost je v resnici le navidezna, kajti zadaj so nadvse premišljene marketinške poteze ...

Kulinarični diskurz bomo poslušali, vse dokler bo milenijska generacija najštevilčnejša in je ne bo presegla generacija Z sedanjih dvajsetletnikov. Ob tehnoloških inovacijah, ki jih milenijci samo izboljšujejo, kajti te v resnici izhajajo že iz generacije baby-boom ali generacije X, so njihovi dosežki predvsem na področju craft piva, naravnih vin, sonaravne pridelave prehrane, sedaj pa poskušajo izkoristiti etični moment še s predelavo odpadkov, nezametovanjem hrane, kar so prav tako ideje generacije X. Vedno je tako, da prejšnja generacija nekaj domisli, naslednja pa spopularizira. Tako je generacija X uvedla food revolution, hipsterji pa so jo spromovirali po svoje. Gotovo je že čas, da si milenijska generacija zamisli nekaj velikega, generacija Z pa potem to razširi na svoj način. A problem je, da milenijci ne vedo, od kod bi lahko črpali svojo družbeno-etično relevanco. Deliti na različnih aplikacijah ramen juhe pomeni samo biti suženj gigantskih internetnih korporacij, ki potem izrabljajo naše podatke in tržijo oglase.

In sva nekako prišla še do copylefta, ki je v dialogu s copyrightom, s čimer se veliko ukvarjate v Slovenski avtorski in založniški organizaciji za pravice reproduciranja (Sazor). V knjigi ste zapisali: »To je copyleft, torej samooklicana odprta družba, ki zagotavlja dominacijo gigantov, ki copyrighta, torej avtorskih pravic dejanskih ustvarjalcev, nočejo plačevati, sklicujoč se na simulirano, dobro naštudirano in vodeno nonšalanco svojih blogerskih evangelistov.«

Terminus technicus copyleft se uporablja v pomenu zagovarjanja čim več svobodnih licenc na internetu, torej razširjanja vsebin brez dovoljenja avtorja; ker izstopajo iz postulatov izključnosti avtorske pravice.

Kar je na neki način izvirni greh interneta: dobiti zastonj, celo kar vzeti, si prisvojiti.

Tendenca je stara, piratstvo obstaja od pamtiveka, piratira se od blagovnih znamk do patentov, res pa je internet idealen za tovrstno izrabljanje; vidne so predvsem kraje filmov in glasbe ... Nekaj drugega je potem copyleft, s katerim ni v osnovi nič narobe. Nekdo reče, da daje svoje avtorsko delo v javno uporabo, torej pod licenco CC [creative commons], in se za take ali drugačne namene odpoveduje honorarju. A na netu je kup drugih težav pri povsem legalni uporabi vsebin, ki niso regulirane po avtorskem pravu. Pri platformah, kot sta youtube in facebook, recimo, so se izgovarjali, češ da so za vsebine odgovorni spletni uporabniki, torej tisti, ki jih naložijo, ne pa oni, ki omogočajo, da so na voljo javnosti.



To je bil izvirni greh, ta Opt-out policy, ko imaš sicer naknadno možnost prepovedati objavo določenega svojega videa, denimo, kar pa je v resnici v nasprotju z osnovnim načelom avtorskega prava, ki temelji na izključnosti: rabo je treba najprej dovoliti ... Youtube je to pravico avtorjev obšel z izgovorom, češ, vsebine so nalagali neki mulci. Po tej logiki je nastal tudi projekt Google Books, ko so se pri Googlu odločili, da bodo poskenirali celotno človeško znanje, dostopno v velikih knjižnicah. Naloge so se lotili kakor da v dobro človeštva in v slogu, češ, če se kdo ne strinja, naj le pove. Ne gre tako ... V imenu univerzalnosti si ni mogoče prilastiti znanja, ki je še pod copyrightom, in ga potem reproducirati brez plačila denarnega nadomestila.

Tako je bilo vse do nedavnega sprejema evropske direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem
trgu. Kakšne so zdaj nevarnosti? Morda sploh za male narode, kot smo mi?

Nevarnosti so vedno, pri vsaki regulaciji obstajajo tveganja in zagotovila, tudi v avtorskem pravu je tako. A naša bitka je bila deloma tudi simbolna: šlo je za krotenje spletnih gigantov. Nekateri bodo rekli, češ, če bodo morali Google, Youtube ali Facebook zdaj prositi za uporabo avtorskih del, potem ga majhni narodi ne bodo več zanimali. Ta možnost seveda obstaja, čeprav se neuradno govori, da je Google za vso hrvaško glasbo ponudil le smešnih 10.000 evrov na leto. Tako zelo norčevati se po novem gotovo ne bodo mogli, ampak bomo morali upoštevati, da je dovoljenje treba pridobiti. Seveda pa imajo legitimno pravico, da jih to ali ono ne zanima. … Ob tem vidim priložnost za nastanek novih, morda nacionalnih plaftorm, ki se bodo ukvarjale z domačo glasbo, ali za kakšnega novega globalnega tekmeca youtubu; ta je zdaj res vsenavzoč.

Končajva takole: kje najraje jeste? Recimo v Parizu.

Najraje jem v neobistrojih, v katerih ponujajo preproste različice kompleksnih francoskih jedi. Zame ni pomembno, da je govedina po burgundsko pospremljena z nevemkakšnim vinom, ampak si želim prave atmosfere v lokalu, všeč mi je, če sedijo ob meni sproščeni ljudje, in ključno je, da lahko pojem obrok po dostopni ceni. Ne zanima pa me zgodba, ki jo pletejo okrog jedi. Pogosto slišimo, kako zelo je pomembna zgodba, rekel bi, da le toliko, v kolikor ne kriči vame. Od hrane, nasprotno, pričakujem predvsem to, da me nasiti, zadovolji in da me gostilničar pri tem ne oropa. V Parizu mi je torej všeč bistronomija, ki ne dela za šov, ampak za moj želodec in srce. Všeč so mi tudi različne oblike ulične prehrane, sploh bližnjevzhodne.

Zgodba pa naj gre že enkrat nazaj v literaturo, kajne?

Saj tja tudi sodi. Seveda so zgodbe, povezane s hrano, lahko nadvse fine, vsaka prehrana ima kakšno, a v osnovi so knjige tiste, ki naj bi jih prinašale. Milenijska generacija se mi ne zdi prav izrazito naklonjena literaturi oziroma jo precej slabo pozna; razen izjem, seveda, te bodo vedno obstajale. Prejšnje generacije smo se veliko več ukvarjale s književnostjo, včasih kar preveč obremenjeno, kakor je bila povojna generacija brez dvoma preobremenjena s filozofijo, sociologijo in humanistiko; a tako je bilo zato, ker smo se zavedali pomena zgodovinskega spomina.

Skozi obči diskurz gastronomije, skozi tehnologijo in aplikacije ter ob prevladi spletnih gigantov, ki stojijo za vsem, pa pozabljamo na zgodovino, kakor tudi pozabljamo, da je treba zgodovinski spomin vedno znova interpretirati. A različne generacije imamo na tem svetu nalogo, da vsaka po svoje počne prav to. Mislim, da je napočil čas, da zdaj naša generacija, torej generacija X, pove milenijcem, kar jim mora predstaviti; takšen je tudi namen televizijske serije 50 knjig, ki so nas napisale, ki jo [skupaj z ženo Valentino Smej Novak in ekipo številnih sodelavcev] pripravljamo za nacionalno televizijo.