V nadaljevanju preberite:

»Živel je v hiši, polni homoseksualcev. Obstaja zabavnejši prostor, kamor umestiti zgodbo? To je bilo v času, ko je bilo zapleteno biti queer. Všeč mi je bila zamisel o kokonu, varnem prostoru, v katerem lahko polno živiš običajno življenje z vsemi njegovimi prednostmi in slabostmi.« In ta kokon, ki ga vidimo v filmu, napolnjen z najbolj barvitimi liki, ki si jih lahko predstavljate, je resnično zatočišče pred družbo. Tisto družbo, ki sicer nikakor ni naklonjena temu, da bi človek lahko živel polno življenje. »Zgodbo sem posodobil, jo postavil v današnji čas, v državo, kjer takšna negativna dinamika še vedno izrazito prevladuje. Makedonijo.«

In od tam dalje je sestavil nekaj, kar šteje; brez neskončnih razlagalnih dialogov, njegovi junaki in junakinje, Romi, geji, lezbijke, otroci, outsiderji – nikdar jih ne limitira z njihovo identiteto ali demografijo! – se, kot veleva filmski in ne televizijski način, preprosto znajdejo v situacijah. V njih obtičijo. A ne za dolgo. Genialnost Gorana Stolevskega je v tem, da ujame prave podrobnosti, ki prizore napolnijo s pomenom. Kar je tako zelo dobrodošlo.