V intervjuju preberite:

Vojna v Gazi je tudi vojna proti otrokom, veliko preveč jih je bilo ubitih in poškodovanih, veliko preveč jih je videlo stvari, ki jih otroci ne bi smeli nikoli videti. 

Odkar ste na rehabilitacijo v Slovenijo pred petnajstimi leti pripeljali prvo skupino otrok, so se razmere v Gazi zelo poslabšale. Imate stik z regijo, tragedijo, ki se dogaja, poznate bolj kot mi vsi. Kako vidite stvari v tej daljši perspektivi?

Ko smo na pobudo predsednika Türka začeli s projektom, so bile razmere drugačne. Spomnim se, da so za prvo skupino otrok zdravniki iz Soče celo odšli v Gazo in tam opravili triažo. Kasneje je to postalo nemogoče iz varnostnih razlogov in smo na podlagi prejetih medicinskih poročil naših sodelavcev v Gazi predlagali otroke. Ne glede na to, da je bilo takrat treba dobiti izraelsko dovoljenje, je bilo na neki način lažje. Zdaj je praktično nemogoče dobiti koga ven iz Gaze, čeprav slišimo za primere, ko je nekaterim državam to vendarle uspelo prek mejnega prehoda Kerem Šalom. Ampak v teh primerih je šlo za trajne preselitve. Seveda so zdaj razmere neprimerljivo slabše. Vsi ti, ki so v Egiptu, in jih je več kot sto tisoč, so tja prišli bodisi zato, ker so jih evakuirali iz medicinskih razlogov, ali pa so si plačali vstop v Egipt. Med njimi smo iskali in izbirali paciente.

V regiji je situacija vsak dan slabša in zelo si želim, da bi nedavno poročilo Amnesty International vendarle povzročilo premik, da bi se morija končala. Pogosto rečem, da še ni bila izumljena beseda, ki bi lahko opisala te grozote. Vem, da ljudje, ki so v Egiptu, in tudi ti, ki so prišli s prvo skupino oktobra k nam, upajo, da se bodo nekoč vrnili v Gazo.