Milenijski snežinki iz oddaljene galaksije

Priletela sta na glasbeno sceno, ne kot komet, bolj kot dve milenijski snežinki, kakor je rekla Valentina Smej Novak; kot nenavadni bitji iz oddaljene galaksije, kot avatarja, in prinesla sporočilo, ki je tako blizu poeziji, kot je to mogoče. Zrla sta drug v drugega, kot da ne obstaja nič drugega, kot ljubezen, ki jo čutita. In nekaj je postalo narobe.





Njun prvi greh je bila nepričakovana zmaga na Emi, ki je razdelila Slovenijo. En del samooklicanih poznavalcev ju je »pošiljal v psihiatrične ustanove«, ju imenoval avtista, kot bi bilo to v moderni družbi zmerljivka, bila sta »čudaka brez energije«, »zdravilo za nespečnost« in podobno. Hkrati ju je takoj posvojil najmlajši del generacije; mladi, očitno naveličani in utrujeni od ekshibicionizma za vsako ceno, od utripajočih podob, cirkusa, od pritiska biti slaven za petnajst minut, biti povšečkan, eksponiran ..., so v njunem subtilnem glasbenem sporočilu našli zatočišče.

Kljub mladosti in navidezni eteričnosti Zala in Gašper nista tako odzemljena, kot bi ju radi predstavili. Oba imata glasbeno izobrazbo, Gašper je od sedmega leta igral harmoniko, nižjo glasbeno šolo je končal tudi iz kitare. Zala je na II. gimnaziji Maribor štirikrat prejela dijaško Prešernovo nagrado za glasbo, učila se je violine, nato sama še kitare; Gašper je prekolesaril Evropo, preživel leto in pol v Pragi in izkušnje glasbenega producenta dobival v največjem studiu na Češkem, Faust Records Studiu, kjer so snemali zvezdniki kot Lady Gaga ali David Bowie, sodeloval je tudi pri snemanju singla Living It Up Damiana Marleyja, sina Boba Marleyja.

Po njunem prvem srečanju leta 2016 je njegova in njena glasba postala njuna, dve polovici sta se zlili v eno – in tudi dvojina, ki jo ves čas uporabljata, je nekaj, kar jima radi očitamo. Njun nastop nikakor ni samo poza, kot je rekel Tim Urbanya, didžej, avtor in voditelj oddaje RH 202 na Valu 202, ki ju je spoznal že takrat, ko mi še nismo vedeli, da obstajata. Pred dobrima dvema letoma mu je Zalin brat Urban Kralj, didžej in producent CHRNS, poslal nekaj posnetkov glasbenih coverjev svoje sestre Zale, »ki sicer ni prepričana, ali bi to sploh delila z javnostjo ali ne, glasbo ustvarja iz užitka«.

»Lahko rečem, da ima njun glasbeni akt v sebi pristnost, ki nikakor ni zlagana. Onadva sta takšna, kot sta na odru, tudi v resnici. Posebna, odmaknjena, čista in iskrena v izrazu,« je rekel Urbanya. Njun glasbeni stil je seveda elektronska glasba, a v resnici ne bi bilo fer, da ta žanr primerjamo s čimerkoli. Najbolj korektno bi bilo, če rečemo, da sta to »Zala Kralj in Gašper Šantl. Ne posnemata nikogar. To, kar ustvarjata, sta onadva.«

Najprej so se na radijskih valovih pod »botrstvom« Andreja Karolija zavrteli njuni Valovi, nato Baloni ..., potem nam je zašepetala ljubezenska pesem S teboi.



Lani sta podpisala pogodbo z ljubljansko izpostavo globalne založbe Universal in menda ju je – vsaj do nastopa v polfinalu pred nekaj dnevi – v tujini najbolj poslušala mladina v Madridu. Zala Kralj se je letos poleti vpisala v prvi letnik bibliotekarstva in zaradi burnega glasbenega dogajanja za nekaj časa prekinila študij. Zdaj sta štirinajst dni v Izraelu, vsak dan dvanajst ur na vajah, pripravah, intervjujih.



In zgodil se je drugi greh: uvrstila sta se v finale. In tako kot po zmagi na Emi tudi tokrat nista kriče s solzami evforije v očeh pozdravila uvrstitve v finale tako kot številni drugi predstavniki na Evrosongu. In potem sta, najhujši greh od vseh, po urah in urah nastopov, utrujena, po uvrstitvi v finale na tiskovni konferenci ob dveh zjutraj – delovala arogantno in naj bi Zala Kralj izrekla stavek: »Mislila sem si, da se bo dobro končalo. Potem pa so razglasili Slovenijo.« In spet je završalo, tokrat tudi med evrovizijskimi feni.



Vsi smo nagnjeni k obsojanju, predalčkanju, primerjanju; tako se varujemo pred stvarmi, ki so nam tuje ali nove. A če bi vsak od nas, preden izreče sodbo, pogledal še kakšen drug intervju, ki sta ga pred odhodom v Izrael dala Gregorju Zalokarju za Stop, recimo, ali kolegici Saši Bojc za Delo; ali če bi si v miru pogledal jutranjo oddajo z Andrejem Karolijem na Valu 202, prav tako tik pred njunim odhodom v Izrael, morda bi lahko samo poslušali besedilo pesmi.

Ko so tvoje misli polne, lahko poslušaš, kako mi bije srce. Ko težko je tvoje breme, k meni se lahko zatečeš. /.../ In jaz sem kot snežinka, ki čaka na pomlad.

Na instagramu in facebooku sta morala tako še enkrat pojasniti, da sta šla na Emo zavestno, ker sta si svojo glasbo želela deliti z ljudmi. »Prav to je razlog, da sva šla na Evrovizijo, čeprav se nama včasih zdi, da ne spadava tja.« Legitimno. Zakaj bi vsi spadali kamorkoli.   /Ni ti treba se dokazovat./ Vežejo nas iste solze, isti strah./

V polfinalu Evrosonga sta med kričečimi kostumi, ekspresivnimi vokali, in eksplozijo posebnih učinkov na sceni delovala  kot oaza beline in miru. Njuno ključno sporočilo je že v njuni nekonvencionalnosti, pa tudi konkretno v tekstih, ki govorijo o sprejemanju.  Sprejmeš me in sprejmem te.

Zanimivo pri tem je, da sta se morala prav na tem Evrosongu, ki je skoraj z vsako pesmijo poudarjal strpnost in sprejemanje drugačnosti vseh vrst, opravičevati za to, kar sta. Ker nimata oblikovalskih oblek, večernega make-upa, ekstrovertnega nastopa in posebnih učinkov in ker se nista pravilno in predpisano veselila svoje uvrstitve.

Zala se je opravičevala že prej, ker je med nastopom na Emi, in tako tudi v prvem polfinalu Evrosonga, gledala v oči svojega partnerja in ne v kamere ali občinstvo pod odrom. Gledala ga je zato, je rekla, »ker še ni vajena tolikšne množice in jo pogled v oči svojega partnerja pomirja«.

Kot rečeno, nazadnje sta se opravičila, ker sta bila na tisti tiskovni konferenci po uvrstitvi v finale napačno razumljena: »Res nama je žal, če je kdo narobe razumel, da nama ni do tega, da sva tukaj ali da nisva hvaležna, ker imava priložnost predstaviti svojo pesem,« je Zala s svojim velikim okroglim pogledom rekla v kamero - in to s tako razorožujočo  iskrenostjo, da ji oprostiš vse, tudi to, da je takoj zatem pogledala Gašperja in jo je ta nežno stisnil k sebi.
»Če ni bi hotela na Evrovizijo, se ne bi nikoli prijavila na Emo.« je še rekla. »Ne znam niti povedati, koliko mi pomeni, da se taka skladba, ki je nastala v najini spalnici, ljudi tako dotakne. Ta pesem je razlog, da sva tukaj,« je dejala in še enkrat pogledala v Gašperja. Mi, ki radi kritiziramo narejenost, zaigranost, maškarado, in govorimo o iskrenosti, vrednotah, čisti ljubezni -  v resnici ne zmoremo prenesti - ne iskrenosti,  ne golote, niti ne izkazovanja ljubezni, morda sta nas zato tako zmotila.
In tako v medijskem svetu, ki ga nenehno prebadajo puhloglave izjave in domislice  samooklicanih zvezdnikov, hočemo »tisto nekaj« očitati prav Gašperju in Zali. In nas boli, ker jima v resnici ne moremo nič takšnega: ne izumetničenosti, ne pohlepa po zmagi, ne obsedenosti s podobo, značilne za instagram generacije. V tem svetu posebnih učinkov sta kot oprana s pervolom, njuna glasba sledi srčnemu utripu.

Zala Kralj in Gašper Šantl s svojo glasbo, z interpretacijo, z izčiščenostjo svoje podobe in sporočilom – bodi to, kar si – za najmlajše generacije nosita veliko močnejše sporočilo od tega, kar jima pripisujemo. Ali bo postalo globalno, je odvisno od tega, kako zrel je čas. In mi v njem.