V nadaljevanju preberite:

Divi zlatega Hollywooda, ovenčani z oskarji, v kateri sta vstopili prvakinji slovenskih gledališč Nataša Barbara Gračner in Jana Zupančič. Klasični Hollywood in današnji čas družbenih omrežij? Staranje? Osamosvajanje ženske? V vizualno vznemirljivi in igralsko močni predstavi se vprašam: kaj nam Bette Davis in Joan Crawford lahko povesta o tem času zdaj?

In vendar, kaj nam govori zgodba o dveh zvezdah starega Hollywooda v času, ko se soočamo s podnebno krizo, grožnjo svetovnega vojnega konflikta, grožnjo manipulacije s tehnologijo in umetno inteligenco ... Kaj nam govori ta predstava o dveh divah zdaj? Kakšen smisel ima na oder postaviti to zgodbo?

Zato, ker verjamem, da je tukaj začetek, se nasmehne Nikola Ljuca. »V tem obdobju Hollywooda je začetek vse te medijske norosti, lažnih novic, manipulacij z resnico, mašinerije ustvarjanja dobička z zvezdami ... Poleg tega sta bili onidve prvi, ki sta se odločili, da ne bosta žrtvi. Da ne bosta podlegli pravilom hollywodskega dojemanja lepote, starizmov.«

V smislu, ne bova se umaknili, kot Greta Garbo ali Gloria Swanson v Sunset Bulevard, doda Manca S. Majeršič. Ne, borili se bova do konca, takšni, kakršni sva, z igralsko umetnostjo. In plačani bova za svoje delo. To je začetek osamosvajanja žensk v zabavni industriji v času, ko so bile ženske v mačističnem Hollywoodu lahko zgolj objekti poželenja ali maskerke, tajnice in morda, redko, scenaristke.

Crawfordovo je ustvaril (jo je res?) Hollywood in uničil njeno podobo. Ni je uničila njena depresivna, čustveno nestabilna hči s knjigo Mommie Dearest!, ampak je žebelj v krsto javne podobe zabil prav Hollywood z istoimenskim filmom, v katerem je bila Faye Dunaway tako dobra kot kruta, nasilna mati, alkoholičarka, da smo ji verjeli.

Live cinema je nekaj, kar si želim raziskovati. In mislim, da je to prihodnost gledališča, pravi Nikola Ljuca. Imaš možnost closeupa, bližnjega plana, ki je nekaj najlepšega v filmu. Ker približa človeški obraz in vsako čustvo na njem, in hkrati se to dogaja zdaj, v tem trenutku, v stiku z občinstvom, ohrani magijo trenutka.

»Vznemirja me to, da kot gledalec v resnici gledaš ustvarjanje nečesa v živo. Gledaš igralko na odru, ki je preveč osvetljena, preveč našminkana, v barvitih kostumih v stilu starega Hollywooda, a v črno-beli projekciji na platno je popolna, ikona, kakršno je s svetlobo ustvarjal Hollywood,« pravi Ljuca.

Realnost versus iluzija. Kaj je iluzija in kaj je realnost? »Vsa ta vprašanja se porajajo v gledalcu morda nezavedno, a smo tudi s tem načinom režije poskušali dati večplastnost predstavi.«

Obraz NBG je osvetljen, presvetljen, na trenutke je videti, kot da gledamo mlado Bette Davis v Jezebel, nato spet dobi trpkost kot lik odcvetele broadwayske igralke, dokler ni z obrazom, premazanim z belim pudrom, neuravnovešena Baby Jane iz Aldricheve srhljivke.

Jana Zupančič kot Joan Crawford parira vulkanski igri NBG z zadržano prezenco, ki grozi, da bo z intenzivnim notranjim doživljanjem razklala ozko zapeto obleko Alana Hranitelja. Njen obraz je samo delno osvetljen, skrivnosten, zastrt. Ona je močna, a hkrati krhka, zapeta, disciplinirana, kot je Joan Craword bila, z obsesivno-kompulzivno motnjo, ko mora biti vse urejeno, izčiščeno, zloščeno, na svojem mestu. In je potem tu alkohol, da razrahlja napetost in zadrge popustijo.