V nadaljevanju preberite:

Tesson je res mojster v opisovanju narave. Nikoli ni patetičen, tudi ko piše o najbolj romantičnih rečeh, vedno je slikovit, natančno si predstavljam, o čem piše. Nikoli ni dolgovezen, premalo ali preveč realističen. Svoje misli meša s poezijo, zgodovino, filozofijo, slikarstvom, svojim nemirom, strahom, dvomi. Ljubi samoto, raje premišljuje o ljudeh, kot pa se druži z njimi. Tako mi je všeč, ko pravi, da ga je neka gorska pot vodila prek hrbtov anoreksičnega reliefa, ali pa ko ugotovi, da je izogibanje svetu izraz moči in elegance, ali ko hojo primerja z ribolovom – »ure minevajo, potem pa nenadoma začutiš, da prijemlje«, ali pa ko opazi: »Pokrajina nikoli ni smešna, to sem opažal vsepovsod po svetu, a kdaj pa kdaj se vseeno zdi, kot bi bila pijana. Z vsemi tistimi gubami je kot nora. Tektonika je opij pokrajine.«

Strokovnjak opisovanja narave je, tako kot angleški pisatelj in naravopisec Robert Macfarlane, ki v svojih knjigah prav tako opisuje pešpoti, ki jih je prehodil v Veliki Britaniji, na Škotskem, v Italiji. Spomnim se njegove izvrstne primerjave, ko je dejal, da ga zvok plahutanja jate ptic nad glavo spominja na stroj, ki v banki šteje bankovce. Poetična in realistična mojstrica opazovanja narave je tudi škotska pesnica Nan Shepherd, ki v knjigi Živa gora (UMco, prevedla Miriam Drev) tako kot Tesson veliko piše o tem, kako njeno telo doživlja goro; včasih zapiše, da je kakor pes, saj jo vonji tako zelo vznemirjajo, in pravi, da ko je v naravi, zre na svet z lastnim telesom. Njen odnos do gore je zelo erotičen.