V nadaljevanju preberite:

Zgornji naslov je samo del stavka, ki ga je ob moževem odhodu zapisala mama scenarista in režiserja Miroslava Mandića: »Če bi ti ljubezen mogla podaljšati življenje, bi ti moja darovala stoletja.« V tem duhu je posnet tudi najnovejši Mandićev film Sanremo, ki je sredi uspešne festivalske turneje. Pred dnevi je postal slovenski predstavnik, ki se bo potegoval za kandidaturo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film 2022.

Mandićevi lirski življenjski dialogi, razmišljanja – gotovo je eden najboljših piscev scenarijev daleč naokoli –, vrhunska igra gledaliških prvakov Sandija Pavlina (hočemo Pavlina v filmih!), Silve Čušin in ostale igralske ekipe, rezultat premišljenega castinga, kamera Petra Zeitlingerja (dolgoletni direktor fotografije filmov Wernerja Herzoga in še prej Ulricha Seidla), glasba Darka Rundeka in montaža Andreja Nagodeta ter tenkočutna in jasna Mandićeva režija so iz Sanrema naredili nepozaben film. Vsaj zame. Globoko in za dolgo se zazre v življenje dementnega moškega in ženske, ki se po naključju srečata v domu ostarelih, sproti pozabljata, da se že poznata, da se pravzaprav že imata rada. Sanremo je predvsem film o ljubezni. Ja, in vodi, naravi nasploh, ki nas budno motri.