Litijska mrzlica v Združenih državah Amerike

Nevada je tradicionalno najbolj rudarska ameriška zvezna država in bi bila težko bolj tesno povezana s fosilnimi gorivi. A v zadnjih dveh letih se kljub »ogljični« politiki predsednika Donalda Trumpa in umika ZDA iz pariškega podnebnega sporazuma na jugozahodu Združenih držav dogajajo tektonske spremembe. Črno postaja – zeleno.

ZDA so si na globalnem trgu litija, ki je močno odvisen od (r)evolucije električne mobilnosti, do zdaj nabrale velik zaostanek. Združene države so lani proizvedle le dva odstotka svetovnega litija: po podatkih U. S. Geological Survey (USGS) je v ZDA kar 13 odstotkov vseh svetovnih litijskih rezerv. Nesorazmerje močno bode v oči.

ZDA so si – tu je treba omeniti še trgovinsko vojno – največji zaostanek nabrale za Kitajsko, ki obvladuje velik del svetovnega trga litija. Tako proizvodnje kot potrošnje. A litij, ključna sestavina baterij za električne avtomobile, pametne telefone, računalnike, igralne konzole, sisteme za shranjevanje energije (ESS) in, denimo, solarne panele, je strateška surovina – gonilna sila 21. stoletja. Dobesedno. To so, uradno, letos vendarle »spoznali« tudi v Washingtonu in litij uvrstili na seznam »kritičnih surovin«. Skupaj s kobaltom, drugo najbolj pomembno sestavino litij-ionske baterije, ki ga je večinoma mogoče najti v Demokratični republiki Kongo.

                                                                          ***

Slana polja ter geološko raznovrstne gore in doline južne in tudi severne Nevade so, posledično, postali prizorišče »litijeve mrzlice«. Številne globalne rudarske korporacije in mnoga novoustanovljena podjetja, ki bijejo krvavo bitko za investicije, preiskujejo slanišča, planine in nekdanja črpališča nafte. Podobe iz južne Nevade spominjajo na čase naftne in tudi zlate mrzlice. V zraku je nekaj velikega – naslednja velika stvar. Po prazni krajini, ki jo, skoraj popolna metafora, »krasijo« le zapuščene bencinske črpalke in deponije v zemljo zapičenih, na ugasnjene cigarete spominjajočih starih avtomobilov in avtobusov, rastejo raziskovalni projekti in začasna delavska naselja.

Litij v naftnih vrtinah

Vincent Ramirez je kanadski geolog, ki je vrsto let delal za naftnega giganta Shell. Med drugim je vodil več raziskovalnih projektov v Sibiriji. Večino časa je, podobno kot glavnina naših sogovornikov v Združenih državah, preživel v naftno-plinskem poslu. V črni energiji. Tisti, ki si lahko »privošči« izjemno drag prehod v – alternativne vire energije. Ramirez zdaj vodi kanadsko podjetje 3 Proton Lithium, ki v Železniški dolini (Railroad Valley) v Nevadi v slanih jezerih išče litij. V času našega obiska so jemali vzorce na velikanskem območju, ki so ga zakoličili na prazni zvezni zemlji in jim ta zdaj pripada v skladu z zakoni, ki veljajo v posamični zvezni državi (Homestead Act). Ramirez je s sodelavci zakoličil kar tristo parcel – zemljo je od zveznih oblasti vzel »na lizing«. Začel je zbirati denar. Ta je večinoma prišel iz naftne industrije.

»Iz nafte sem preskočil v litij. Tukaj nas je veliko takih. To se mi zdi povsem naravno, tudi kot znanstveniku. Pridobivanje litija je podobno črpanju nafte. Vrtamo luknje, črpamo tekočino, jemljemo vzorce, testiramo. Čakamo na rezultate,« pove Ramirez. Ko je še delal v naftnem poslu, ga je celo lastna mati imela za zlodeja, pravi, zdaj pa, ko se posveča obnovljivim virom energije, ga vidi kot odrešitelja sveta.



Ramirez kamenine raziskuje tudi izven posla. Razvil je posebno teorijo, s katero izpodbija obstoječo geološko zgodovino. Trdi, da je bila južna Nevade pred petnajstimi milijoni let velikansko jezero, ki ga je poimenoval Levada. Lake Nevada. Tudi zato naj bi bile tamkajšnje usedline tako zelo bogate z minerali, kamenine pa s kovinami. Med raziskovanjem in obiski lokalnih arhivov je našel stare testne vzorce iz petdesetih in šestdesetih let, ki so jih opravila naftna in rudarska podjetja. Testi vzorcev solne tvarine so bili natančni – pokazali so tudi veliko vsebnost litija, ki tedaj nikogar ni prav zares zanimal. Prisotnost litija se je, zgodovinska ironija, največkrat prekrivala s prisotnostjo nafte.



                                                                                ***

Ramirez je takoj vedel, da v rokah drži trdno valuto prihodnosti. Leta 2016 je začel iskati vlagatelje. Ni šlo hitro. Tveganje je bilo – še vedno je – visoko. Toda v zadnjem letu so se stvari za nova litijska podjetja in projekte obrnile na bolje. Kar nekaj podjetij, ki so prisotna na borzi in so njihovi litijski projekti še v raziskovalni fazi, je vrednih sto in več milijonov dolarjev. Podjetje The Global X Lithium & Battery Tech ETF je bilo leta 2016 po podatkih Bloomberga vredno manj kot 50 milijonov dolarjev, danes pa je vredno že 900 milijonov. Denar se je začel pretakati. V posel so vstopili veliki investicijski skladi in banke. Oživeli so tudi stari rudarji, ki so se priključili številnim litijevim projektom. Jug Nevade doživlja renesanso. Litijevi projekti »rastejo« tudi v Utahu, Arkansasu, Illinoisu, Severni Karolini …

»Naslednja velika stvar«

Litij je, pravi Ramirez, tudi v Združenih državah »naslednja velika stvar«. Kljub temu da pomoči uradnega Washingtona ni čutiti. In kljub temu da je – tako gre to v rudarskem poslu – večina projektov vnaprej obsojenih na neuspeh. Trenutno je po vsem svetu »odprtih« okoli 450 litijevih projektov, največ v ZDA. Ramirez je prepričan, da jih bo dolgoročno uspešnih deset, največ dvajset. Seveda pa je tudi po njegovem mnenju veliko odvisno od električne (r)evolucije, predvsem v Združenih državah in Evropi, ki močno zaostajata za Kitajsko.

Raziskave je Ramirezovo podjetje že zaključilo. »Za nami sta dve leti in pol trdega dela, v daljavi pa se vidi obzorje,« si oddahne Vincent, ki pogleduje proti novim tehnologijam. Te utegnejo po njegovih besedah posel postaviti na glavo – še posebej počasni evaporacijski proces. Prepričan je, da bo ekstrakcija litija kmalu neposredna, tvarino pa se bo lahko – tako bi se ohranil pritisk vode – vrnilo nazaj v zemljo oziroma v slanišča. Ramirez že sodeluje z izraelskim podjetjem Tenova Bateman, ki razvija postopek pridobivanja litija (in magnezija) brez evaporacije. Podoben postopek pospešeno razvijajo tudi v Kaliforniji. »Mislim, da nihče, ki je v tem poslu resen, ne računa več na evaporacijo. Ni le počasna, je tudi zelo škodljiva za okolje in vodno potratna. A prehod v nove tehnologije bo trajal nekaj let. Veliko je ovir in zamud,« dodaja ameriški geolog.

Njegova ambicija je jasna – postati največji proizvajalec litija v Združenih državah. »Največja litijska podjetja oglašujejo, da imajo v slaniščih na voljo za dva milijona ton litijevega karbonata. Tudi mi smo tu nekje. Imamo ogromen potencial. Ko bomo dobili končne rezultate testiranj, ne bo več nobenih težav pri iskanju vlagateljev,« je optimističen. Skupaj s tridesetimi drugimi delničarji bo za zagon velikanskega projekta, za katerega bo potrebnih do dvesto milijonov dolarjev, potreboval močnega partnerja. Litijev hidroksid namerava prodajati tudi Tesli – za Panasonicove baterije, ki poganjajo najbolj zaželene električne avtomobile na svetu. Svoje podjetje, ko bo na vrhuncu, namerava prodati najboljšemu ponudniku. Ne nujno ameriškemu. Tudi kitajskemu? »Tudi. To je globalen posel,« odgovarja.

Kitajski lovci na litij so sicer v Združenih državah – in tudi v Nevadi – že dodobra zasidrani. Prek podjetja Lithium Americas Corporations, ki ima sedež v Vancouvru, največji lastniški delež v podjetju pa ima največje kitajsko litijsko podjetje Ganfeng Lithium, Kitajci na severu Nevade razvijajo litijev projekt (Thacker Pass Project, v lasti Lithium Nevada Corp.), s katerim bi lahko že zelo kmalu proizvedli do 60.000 ton litijevega karbonata na leto. In to iz – gline. Thacker Pass Project, ki je v McDermitt Calderi, je trenutno največji v Združenih državah. Zagotovljenih naj bi imel 3,1 milijona ton litija.

Geološki raj

Bernard Rowe, generalni direktor avstralskega podjetja Global Geoscience Limited, že deset let raziskuje neskončna območja južne Nevade, pod katerimi se skrivajo izjemna naravna bogastva. Zlato, srebro, nikelj, kobalt … »Litij v prvih letih naših raziskav ni bil v fokusu. Pred približno dvema letoma sem postal pozoren na nenavadno visoko vsebnost litija v naših vzorcih. Poleg litija je bilo nenavadno veliko bora. Geologije vzorcev in kaj bi to lahko pomenilo za proces, nisem najbolje razumel, a sem vseeno začutil priložnost. Povezali smo se s sorodnim podjetjem in se zavezali, da bomo v enem letu ugotovili, ali se nama splača začeti z rudarjenjem,« nam je iz Las Vegasa sporočil Rowe, eden najbolj vplivnih mož litijskega posla.

»Splošno znani sta dve najdišči litija. Prvo je v slanih jezerih, od koder se izčrpa slano tvarino in se do litija pride s procesom evaporacije. Drugo je v določenih skalah, pri katerih sta potrebna rudarjenje in kemijski proces. Obstaja tudi tretje, bistveno manj znano najdišče – usedline. Recimo v posušenih jezerih, kjer so se sčasoma nabirale usedline. Nekatere so glinene – v teh je litij. Obstajajo tudi zelo redke usedline, kjer se litij nahaja skupaj z borom. Eno izmed takšnih nahajališč je Rhyolite Ridge v Nevadi, ki je zdaj v naši lasti. Drugo takšno nahajališče je v Srbiji (v lasti avstralskega podjetja Rio Tinto, op. p.),« nas je podučil Bernard Rowe, ki poudarja, da je pri njihovih projektih v Nevadi bor vsaj tako pomemben kot litij. »Iz enega vzorca dobimo dva 'produkta'. Bor je na trgu vreden skoraj toliko kot litij. Tu je nahajališče na površju. V Srbiji je 400 metrov pod zemljo. Imeli smo srečo. To območje je skoraj nenaseljeno. Ni ljudi, ni kmetijstva, ni gozda. Cestne povezave so dobre. Elektrike in vode je dovolj. Nevada je prijazna do rudarjenja in posla, idealna lokacija za rudnik,« razlaga Rowe, ki prihaja iz Avstralije, ene največjih proizvajalk litija.



                                                                                 ***

Global Geoscience Limited je v Nevado, kjer že nekaj let deluje trenutno edini (delujoči) rudnik litija v Združenih državah (Silver Peak, ki je v lasti podjetja Albemarle), poslal vodilne geološke strokovnjake, da so ocenili, ali imajo najdene usedline ekonomsko prihodnost. Raziskave so trajale dve leti. Strokovnjaki so ugotovili, da lahko litij in bor pridobivajo s tradicionalnimi rudarskimi metodami – kot v rudnikih bakra. »Iz usedline dobimo tekočo tvarino, ki je podobna tisti iz slanih jezer. Potem moramo tudi mi opraviti evaporacijski proces, a za to ne potrebujemo velikih bazenov, temveč le večje sode, ki jih segrevamo s paro. Ko voda izpari, v sodih ostaneta litij in bor. Sledi kristalizacija, s katero ju osamimo,« redek proces skupnega pridobivanja litija in bora opisuje Rowe. Tudi bor je pomembna sestavina elektronskih naprav – denimo steklenih zaslonov pametnih telefonov in ipadov ter solarnih panelov. Kjer so litijeve baterije, je marsikdaj tudi bor … »Bor je izjemno uporaben tudi pri izolaciji s steklenimi vlakni. Trg ga požira. Predvidevam, da bomo 60 odstotkov dobička zaslužili z litijem, 40 odstotkov pa z borom. Oba 'materiala' sta ključna za energetsko učinkovito prihodnost. Zadeli smo terno,« dodaja prvi mož podjetja, ki je na globalni litijski konferenci v Las Vegasu imelo glavno besedo.



Avstralski geolog je prepričan, da bo njegovo podjetje rudnik odprlo v dveh letih. Napovedi kažejo, da bo povpraševanje po litiju tedaj blizu vrhunca. Stroški proizvodnje in dela – rudniki litija niso delovno intenzivni – bodo sorazmerno nizki, podobni tistim v Južni Ameriki (Čile, Argentina, Bolivija), ki prek severnoameriških in kitajskih korporacij obvladujejo velik del litijskega trga. Litij utegne v Nevadi postati nova nafta.

Strateška surovina

Global Geoscience Limited namerava v prvem letu v Rhyolite Ridgeu pridelati okoli 20.000 ton litija – karbonata in hidroksida. Približno toliko litija so lani porabili v ZDA, v edinem delujočem rudniku pa so lani proizvedli 4000 ton litijevega karbonata. Preostali litij so morala ameriška podjetja kljub izjemnim rezervam – uvoziti. Na svetovnem trgu litija je bilo lani prodanih dobrih 220.000 ton. Bernard Rowe predvideva, da bo to število že v petih do sedmih letih skoraj milijon ton. Raziskovalno in podatkovno podjetje Benchmark Minerals Intelligence napoveduje, da se bo povpraševanje po litiju z lanskoletnih 220.000 ton do leta 2020 dvignilo na več kot 900.000 ton, do leta 2025, ko bo električna mobilnost postala nekaj vsakdanjega, pa na dva milijona ton. V tem času naj bi bilo za razvoj litijevih projektov potrebnih približno 15 milijard dolarjev – približno toliko kot v enem letu porabi večja naftna korporacija.

Rhyolite Ridge bo nemudoma postal eden izmed šestih največjih rudnikov na svetu in bo močno vplival ne le na poslovna, temveč tudi na geostrateška razmerja, saj bi Združenim državam lahko (so)omogočil energetsko samopreskrbnost tudi pri obnovljivih virih energije. Toda ta je odvisna od politike, ki rine nazaj v fosilno dvajseto stoletje. Rowe sicer pravi, da danes posla ni več mogoče razumeti »nacionalno«: gospodarstvo je globalizirano, sploh trg naravnih bogastev. »Trg je globalen. Upamo, da bomo glavnino svojega litija prodali v Združenih državah, a kupci so povsod. Velik del oskrbovalne verige je trenutno v kitajskih rokah, zato ne moremo reči, kje bo končal naš litij …« je neposreden geolog. Zaveda se, da je ameriški »litijski preboj« v veliki meri odvisen od trga električnih avtomobilov. Nekatere največje ameriške znamke – General Motors in Ford, denimo – že »elektrificirajo« svoje modele. Poraba litija bo v ZDA kljub političnemu vztrajanju v energetskem 20. stoletju brez dvoma strmo naraščala.



                                                                                   ***

»Kljub temu da je Tesla tu, v Nevadi, in da so globalno izjemno uspešni, bo prehod na električno mobilnost v Združenih državah počasnejši kot drugod. Tu je bencin še vedno zelo poceni. Ljudje imajo radi svoje velike avtomobile. Razlogov in spodbud za menjavo očitno še ni dovolj. Spremembe bodo postopne, počasne. Tudi politika deluje v drugi smeri kot na Kitajskem ali Norveškem in tudi v nekaterih članicah Evropske unije, ki so že postavile omejitve uporabe dizelskih avtomobilov. Tudi Avstralija je počasna,« razmere v ZDA opisuje geolog in poslovnež. Ob tem doda, da lahko marsikje v državi, zagotovo pa v Nevadi in Kaliforniji, že zdaj sede v svoj električni avtomobil in se odpelje stotine milj daleč, ne da bi imel težave s polnjenjem. Infrastruktura obstaja.

Nova nafta?

Erez Ichilov je eden izmed direktorjev mednarodne korporacije Traxys Projects LP, katere primarna »dejavnost« je iskanje vlagateljev v velike rudarske projekte po vsem svetu. Sodelujejo na celotni »poti« litija. Od rudnikov do končnega izdelka, od financiranja in investiranja do raziskav. »Moja naloga je povezati vse točke na poti. Sestavljam oskrbovalno verigo. Izdelovalcem končnih izdelkov – večinoma proizvajalcem elektronike – dostavljam primerno surovino. Zadnje dve leti se močno posvečamo tudi litiju. Po vsem svetu iščemo obetavne projekte, posebej tam, kjer je litij v skalah,« pove Ichilov. Traxys je v litijeve projekte vključen tudi na Kitajskem, zdaj pa intenzivno išče projekte – morebitne rudnike – v Severni in Južni Ameriki.

»Litij je že zdaj izjemno pomembna kovina in njen pomen na globalnem trgu bo le še naraščal. Tudi če se bodo razvile nove tehnologije, tu predvsem mislim na trdne baterije, je litij tu, da ostane. Vsaj nekaj desetletij. Velika litijeva zgodba se dejansko šele začenja,« je prepričan Ichilov. Še posebej, kar se povpraševanja tiče. Glede strme rasti cene litija ni povsem prepričan. Tudi zadnje napovedi investicijske banke Morgan Stanley niso najbolj optimistične. Po njihovih napovedih bo litija na trgu kmalu preveč, sploh leta 2022, kar naj bi povzročilo padec današnjih cen tudi za polovico. »Skoraj za vsako pomembno surovino na globalnem trgu velja, da je njena cena ciklična. Tako bo verjetno tudi z litijem. Na ceno bodo vplivali različni dejavniki, tudi politični,« nadaljuje ameriški poslovnež, ki v nasprotju z večino drugih naših sogovornikov prihodnosti litija ne povezuje (le) z morebitno »eksplozijo« trga električnih avtomobilov, temveč tudi z novimi oblikami energije, denimo solarno, za katere shranjevanje so pomembne velike količine litija.

                                                                                   ***

»V naslednjih desetih letih bodo rasle tako imenovane giga factories, velikanske tovarne baterij – kot je Teslova v Nevadi in kot jih je že najmanj dvajset na Kitajskem. Ob Združenih državah bo litijevi mrzlici po našem mnenju sledila tudi Evropa, na čelu z Nemčijo. Ter tudi Brazilija in Mehika – obe državi imata tradicionalno močno avtomobilsko industrijo. Pojavila se bo velika potreba po atlantski oskrbovalni verigi. Tu vidimo priložnost,« nadaljuje Ichilov, ki trgovanje z litijem in s tem tudi prihodnost energij postavlja v geostrateški kontekst. Predvsem zaradi zaostrenih – ne le trgovinskih – odnosov med Združenimi državami in Kitajsko, z naskokom največjo porabnico litija in državo, ki je lani izdelala in prodala več električnih avtomobilov kot preostali svet skupaj. V tem kontekstu je po njegovih besedah treba razumeti tudi dejstvo, da so ameriške oblasti konec lanskega leta litij uvrstile med 35 strateških – »kritičnih« – surovin. »Že vrsto let delujemo tudi na Kitajskem. Posli so utečeni, ni težav. Oskrbovali smo, denimo, kitajsko jeklarsko industrijo, to je gigantski posel. Vse je veliko bolj centralizirano. Toda tako na Kitajskem kot v Združenih državah so sile na trgu – na ravni korporacij – tiste, ki določajo smernice razvoja,« razlaga.

Po njegovem mnenju se energetska politika v ZDA spreminja počasi. Pod Barackom Obamo je bilo videti, da bo vendarle prišlo do preboja – do delne »zatemnitve« ogljične ekonomije in premika k obnovljivim energetskim virom in električni mobilnosti. Toda Donald Trump je s svojo o(i)ligarhijo ustavil številne projekte in načel upanje, da se je še mogoče izogniti podnebni katastrofi.
»Sedanja ameriška vlada govori o vračanju k starim energetskim vzorcem, a ulica ni enosmerna – kot sem že dejal, je bil litij razglašen za strateško surovino. V ZDA se ogromno dogaja. Vzniknila so številna podjetja, ki so povezana z obnovljivimi energetskimi viri. Prihodnost je tu, ne glede na politiko,« je optimističen eden izmed ljudi z najboljšim vpogledom v svetovni energetski in rudarski posel. »ZDA so krenile počasi, a bodo kmalu ujele pravo hitrost in svoje konkurente – predvsem Kitajsko, ki je trenutno deset le pred vsemi,« dodaja Ichilov.



Zanima ga, kako bo globalen obrat k električni mobilnosti in tudi avtonomni vožnji vplival na tradicionalno veliko avtomobilsko industrijo; kakšen bo zemljevid največjih avtomobilskih znamk čez deset, petnajst let. Zelo veliko litija bo potrebnega za energetski in mobilni obrat. Ichilov pravi, da je njegova temeljna naloga, da s primerno izbiro investicij in projektov poskrbi, da bo v pravem trenutku na trgu dovolj litija. »Ogromno bo treba investirati. Vrata v zahodnem svetu se bodo morala na široko odpreti. Mudi se,« dodaja Erez, ki se je konec junija skupaj z glavnimi igralci na svetovnem trgu litija mudil na globalni litijski konferenci v Las Vegasu. Ta je bila najbolj obiskana do zdaj. V Las Vegasu, ki leži le nekaj ur od številnih litijevih projektov v Nevadi, ki so jih udeleženci konference obiskali z zasebnim letalom, je bilo razpoloženje po njegovih besedah previdno optimistično. »V Las Vegas smo prišli delat. Vemo, kaj je pred nami. To ni bil promocijski dogodek, kjer nova podjetja 'rudarijo' za delničarji … Resna podjetja, resne stranke. Uspeh enega je pomemben za uspeh drugega. Industrijski sektor je buden.«

Rudarjenje je rudarjenje

Patrick Brindle, geolog in vodja projektov v avstralskem podjetju Piedmont Lithium, ki v Severni Karolini razvija več litijskih projektov, se je litijskemu poslu pridružil šele januarja letos. Pred tem je osemnajst let delal v premogovništvu. Zanj je bil to velik preskok, pove v Severni Karolini. »Iz ene vodilnih industrij 20. stoletja sem čez noč skočil v eno vodilnih industrij 21. stoletja. A rudarjenje je rudarjenje,« strne Brindle.

Piedmont Lithium je v Severni Karolini, sicer tradicionalno rudarskem – premogovniškem – okolju, ki je močno naklonjeno aktualnemu predsedniku, prisoten od leta 2016. In to v tako imenovanem zgodovinskem rudarskem pasu, kjer so litij (v dveh rudnikih – Rockwood in FMC) kopali že v obdobju po drugi svetovni vojni. Izkopavanje litija v Severni Karolini se je ustavilo leta 1998 – na trgu litija je vladala depresija. Industrija se je preselila v Južno Ameriko.



To je bilo pred izbruhom pametnih telefonov in obetom ekspanzije električne mobilnosti, ki je ameriško proizvodnjo litija obudil od mrtvih. »Zagotovili smo si okoli 1200 hektarjev zemlje. Do junija smo preiskali polovico. Napovedi so odlične. Imeli bomo resno vlogo na ameriškem trgu,« je optimističen Brindle. Severna Karolina, kjer deluje Piedmont Lithium, je nekakšna davčna oaza za rudarske korporacije. Okoljevarstveni standardi so nizki. Vse je podrejeno poslu. Zemljišča so zasebna. Korporacije jih najemajo ali si jih celo sposojajo od zasebnih lastnikov. Če je iskanje litija uspešno, podjetje zemljo od lastnikov kupi po zelo nizki ceni. Če ni, mora za seboj pospraviti vso nesnago, ki je nastala med poskusnim vrtanjem. »Ne gre le za rudarjenje. Pomembno je vzpostaviti celotno oskrbovalno verigo. Od minerala do končnega izdelka – denimo električnega avtomobila ali avtobusa. Tu blizu, v Južni Karolini, že stoji tovarna električnih avtobusov. Tudi Volvo bo v bližini začel graditi tovarno svojih električnih avtomobilov. Mislim, da se bodo začeli do zdaj 'osamljeni' posli povezovati. To je nujno,« ocenjuje Patrick Brindle.

Dvomi

Kljub pozitivnim in optimističnim tonom, ki prihajajo iz industrije litija, zadnje napovedi bonitetnih hiš in tudi iz Goldman Sachsa niso najboljše. Če strnemo: količina litija na trgu naj bi že letos presegla povpraševanje, kar bo zmanjšalo ceno najlažje kovine in, potencialno, ogrozilo številne investicije. »Nikakor se ne strinjam s temi napovedmi. Skregane so z razmerami na trgu. Soočamo se z močnim vetrom v prsi. Veliko je ovir. Težko je slediti povpraševanju na globalnem trgu, in ne obratno. Do leta 2025 bodo cene litija gotovo rasle in v ZDA obstaja velika potreba po vzpostavitvi vertikalne proizvodnje in trga. Ne pozabite, da Združene države za zdaj proizvedejo le dobra dva odstotka litija, to je izjemno malo. Trenutno je odprtih ogromno projektov, gotovo bo veliko poražencev, a tako je v vsakem poslu,« z »insajderskimi« informacijami postreže Brindle. »Kitajska trenutno dominira, a posli se bodo v prihodnosti razpršili po vsem svetu. Seveda pa je največ odvisno od hitrosti in obsega širjenja električne mobilnosti in sistemov shranjevanja energije. Tu bo pomembno vlogo imela politika. Prebuja se tudi javnost,« je prepričan.