V nadaljevanju preberite: 

Velike mednarodne konference, ki je vsakoletni uvod v tukajšnjo zunanjepolitično jesen, se je udeležilo rekordno število predsednikov držav in vlad. Prišli so premierovi vzhodnoevropski zavezniki in voditelji iz jugovzhodne regije, povabljenci iz zahodne Evrope so udeležbo zavrnili. Razprave so zvenele kot ojačevalec Janševih suverenističnih stališč.

Seznam udeležencev že vnaprej ni puščal dvoma, kakšne vrste forum si je letos omislila tukajšnja vlada. Že lanska mednarodna konferenca je bila škandalozna – v osrednji razpravi so sodelovali samo Vzhodnoevropejci, ki so se kosali v svojih nedemokratičnih idejah. Tokratni strateški forum, s postfašistko Giorgio Meloni med gosti, je bil nadgradnja.

Petnajst let slovenske vlade niso vedele, kaj bi počele z blejskim strateškim forumom in kako bi ga izkoristile. Eden tukajšnjih največjih zunanjepolitičnih dogodkov – prihajali so Angel Gurría, Jeffrey Sachs, Mevlüt Cavusoğlu, Michel Barnier – je bil samo teater. Prišli so visoki mednarodni gostje, včasih smo slišali zanimive govorce in zamisli, a to je bila bolj posledica spontanih razprav, ki so se razvile, kot domišljenega koncepta organizatorjev. In tudi tematiziranje Zahodnega Balkana, stalnica vsakoletnega blejskega srečanja, je bilo večidel protokolarno in vsebinsko prazno. Slovenija o regiji, iz katere je izšla, ni nikoli razvila kake izvirne, produktivne, konsistentne ideje. Strateškega foruma Slovenija ni znala izkoristiti kot platforme za zunanjepolitično profiliranje in izpostavljanje lastnih zunanjepolitičnih stališč, za to, da bi drugim povedala, kakšna država je, kaj hoče, kam gre.