V nadaljevanju preberite:

Marmolada je zaradi svoje razsežnosti in raznolikosti pravo gorstvo v malem. Domačini jo spoštljivo imenujejo Kraljica, saj s svojimi prepadnimi stenami in ledeniki prevladuje v osrčju gorstva, ki je bilo leta 2009 uvrščeno na seznam svetovne naravne dediščine pod okriljem Unesca.

Prvi vzpon na najvišji vrh Marmolade, Punta Penia, je že daljnega 28. septembra 1864 uspel slovitemu raziskovalcu dolomitskih vrhov, Avstrijcu Paulu Grohmanu.

V času prve svetovne vojne se je Marmolada žal spremenila v visokogorsko bojišče med avstrijskimi in italijanskimi vojaki. Še bolj tragično je bilo dejstvo, da so mraz, plazovi in druge nevarnosti v gorah med vojaki zahtevali večji davek kot sami boji.

Tudi letos sem se s skupino znancev odpravil na Marmolado. Opozoril sem jih, da žičnica žal ne deluje več, da pa se bomo na poti proti vrhu lahko odpočili in okrepčali v dveh kočah, ki stojita na slabi polovici naše začrtane poti. V zmernem tempu smo začeli vzpon in po uri in pol prišli do vznožja koče Fiacconi – ki je ni bilo več! Pod njo smo videli ostanke tramov in desk, ki jih je mogočna sila zmečkala, razlomila in razmetala po pobočju več sto metrov daleč. Prvo nadstropje koče je dobesedno odrezalo od pritličja in manjši del, kar ga ni razmetalo naokrog, je groteskno visel čezenj kot modernistična skulptura. Iz ruševin, ki so bile videti, kot bi jih nekdo zmiksal s paličnim mešalnikom, so štrleli ostanki žimnic. Kot bi gledal svet takoj po strahovitem potresu ali padcu orjaške bombe.