Komu gori? Vsem nam

V času mojega odraščanja na Koroškem nikoli nismo slišali o izgorelosti. Ravenski železarji so bili zgarani od težkega dela, mežiški rudarji so zbolevali zaradi izpostavljenosti svincu in zdravniki v slovenjgraški bolnišnici so bili znani po dolgih dežurstvih. Tudi v večini drugih podjetij se je veliko delalo, ob tem pa so ljudje popoldne še orali na njivah, zidali hiše, med počitnicami pa so jo nekateri mahnili še na delovne akcije. Ljudje takrat o izmučenosti niso govorili. Morda zato, ker pač ni imelo smisla jamrati, morda je bila na delu sprijaznjenost z usodo (večina namreč ni imela izbire drugačnega življenja), morda pa tudi neka identifikacija s poklicem ali celo poslanstvom, ki je danes ne srečamo več. Na Ravnah je bilo težko najti koga, ki se ne bi identificiral z železarno, v Mežici z rudnikom, v Slovenj Gradcu z bolnišnico, šolo, banko. Tudi tisti, ki niso delali v teh mastodontih, so običajno čutili povezanost z institucijo, v kateri so delali.

Danes je malo delovnih okolij, kjer bi ljudje čutili podobno močno identifikacijo kot v preteklosti. Ideologija »vzemi ali pusti«, prekarne zaposlitve in porast krutosti na delovnem mestu so privedli do tega, da na racionalni ravni mnogo posameznikov ne čuti pretirane ljubezni do institucije, v kateri delajo. Na nezavedni ravni pa zaveza paradoksno obstaja – in to v obliki tesnobe, občutka krivde in želje po prepoznanju. In ker so ljudje nenehno razrvani glede teh občutkov, se vse bolj pojavlja posebna oblika izmučenosti, ki ji danes pravimo izgorelost. To ne pomeni nujno, da so ljudje zgarani, kronično utrujeni niso toliko zaradi ogromno dela, ampak bolj zaradi raznih oblik poniževanja, sporočila, da so popolnoma zamenljivi in kadarkoli odpustljivi – in predvsem zaradi manka prepoznanja, ki ga dobijo za svoj angažma na delovnem mestu.



Krutosti pa danes delavci ne doživljajo le na delovnem mestu, ampak je postala sprejemljiv del tudi splošnega kulturnega okolja, v katerem živimo. Skorajda ni oddaje na televiziji, ki ne bi vsebovala elementa krutosti. Kot kaže, mora vsak televizijski program najti vsaj enega voditelja ali voditeljico, ki kaže strogost v tem, kako sprašuje sogovornike. To, da takšna oseba rada skače v besedo in ima mnogokrat precej grob odnos do sogovornikov, še poveča ogled oddaje. Užitek v krutosti je videti tudi v resničnostnih šovih. Tudi tu je vsaj en član komisije običajno grob v svojih komentarjih. Naj gre za tekmovanje v kuhanju, plesu ali kaj podobnega, igra temelji na krutosti. Kapitalistična logika, ki posameznika nenehno postavlja v boj z drugimi in ki temelji na tem, da zmagovalec dobi vse, je v teh šovih izdelana do potankosti. Če nisi zmagovalec, si luzer. No, razen če luzer ni ideal šova, kot je to pri tekmovanju za izgubo kilogramov, ali pa če posameznik zmore iz statusa luzerja narediti novo blagovno znamko.

Krutost v tovrstnih šovih, posmeh drugih tekmovalcev, javno poniževanje med udeleženci na eni strani odraža krutost v družbi kot taki, na drugi strani pa jo z javno odmevnostjo takšnih oddaj še potencira. Na raznih nivojih komunikacije med ljudmi gre za legitimacijo neprijaznega vedenja. Spremembe v identifikaciji pa se niso zgodile le med ljudmi in institucijami, ampak predvsem med ljudmi samimi. V preteklosti se je govorilo o tovarištvu, danes pa poudarjamo individualnost. Ta sprememba na ravni družbenih vezi je eden od elementov povečanja tesnobe v družbi. Raznovrstne oblike identifikacije namreč slednjo blažijo.

Izraz izgorelost je leta 1974 prvi uporabil Herbert J. Freudenberger, ko je opozoril, da so najbolj nagnjeni k izgorelosti posamezniki, ki so preveč zavzeti za delo. Stanje utrujenosti ali frustracije se jim pojavi takrat, ko njihova predanost ni privedla do tega, da bi dobili pričakovano priznanje. Kasneje so raziskovalci fenomena izgorelosti ugotavljali, da izgorelost ni zgolj izčrpanost zaradi preobremenjenosti, ampak vključuje tudi izgubo vere v to, kar delamo. V osemdesetih letih je Arnold Cooper poudarjal, da se sindrom izgorelosti lahko pojavlja med tistimi, ki delajo v okolju velike čustvene intenzivnosti in katerih delo zahteva visoko stopnjo učinkovite zavesti in nadzora, empatije in strpnosti do negotovosti. Pri poklicih, ki zahtevajo veliko empatije, na primer pri medicinskem osebju ali socialnih delavcih, lahko pride do utrujenosti tudi zaradi sočutja ali celo do nekakšne »okužbe« s travmo. Ob tem travme, s katerimi smo se že soočali v preteklosti in ki jih nato ponovno sami doživimo ali pa jih opazimo pri drugih, pomagajo sprožiti občutek izgorelosti. Pri posamezniku, ki dela z zelo travmatiziranimi ljudmi, lahko ponavljajoče se soočanje s težkimi situacijami vodi v izgubo gotovosti in občutek nemoči, da lahko kar koli spremeni. Ameriška psihoanalitičarka Doris Brothers, ki se ukvarja z izgorelostjo med ljudmi, ki poskušajo pomagati drugim, je opazila, da k slednji pripomore tudi to, da v delu ne opazijo napredka. Zato pravi: »Ne morem se spomniti slabše usode za nekoga, ki se je v življenju zavezal, da ozdravi travmatične rane, kot da bi odkril, da se ozdravljenje ni zgodilo.«

Problem pa je tudi v tem, da posameznik mnogokrat sicer govori, da si želi spremembe ali da upa, da se bo rešil bolečine, potem pa dela vse, da se to ne bi zgodilo. Ta zagata je lepo predstavljena v drami Briana Friela Duhovni zdravilec. V njej glavni junak zdravilec Frank Hardy ugotavlja, da mnogi ljudje, ki si govorijo, da prihajajo k njemu, da bi našli še zadnjo možnost ozdravitve, te pravzaprav ne iščejo. V sebi vedo, da dejansko niso prišli, da bi bili ozdravljeni, ampak so prišli po potrditev, da so neozdravljivi. Niso prišli po upanje, ampak po odpravo upanja, po odstranitev te končne, nemogoče priložnosti. Prišli so, da zapečatijo svojo tesnobo in da pridejo do neke točke končnosti. V nepredvidljivem svetu je za mnoge ljudi edina gotovost njihovo lastno trpljenje. Zanje je vsak znak, da je prišlo do ozdravitve ali da je ta sploh možna, nekaj, kar morajo hitro zanikati, ker se sicer znajdejo v vrtincu negotovosti. Zato se v drami v trenutku, ko se kakšen čudež res zgodi, takoj sproži panika. Zgodi se nenadna poplava grozljivega, brezupnega upanja.



Takšne nihilistične nastrojenosti pa ne opazimo le pri posameznikih, ampak tudi na ravni mnogih institucij in podjetij. Recimo, da neka institucija vztraja, kako je treba bolj učinkovito delati in biti bolje organiziran. Z organiziranjem dela, ki je polno šikaniranja, z nenehnim strahom, ki ga vlivajo delavcem, in krutostjo v komuniciranju med vodilnimi in podrejenimi paradoksno takšna institucija dela vse, da ne bi prišlo do »ozdravitve«. Prisilno razpoloženje, nerealistični cilji produktivnosti in raznovrstni pritiski, ki so jim delavci izpostavljeni, pri slednjih sprožajo izgorelost, zmanjšanje identifikacije z delom in dejstvo, da se na ravni boljše učinkovitosti institucije nič ne spremeni.

Boj za večjo produktivnost, prekarne oblike dela in psihološki pritiski na delavce paradoksno vodijo v razne oblike samouničevanja posameznikov in družbe kot celote, kar vse spodkopava idejo napredka, ki ji je kapitalizem v svoji ideologiji tako zavezan. Ob poplavi izgorelosti si pač ne moremo več zatiskati oči, da hiša gori pri temeljih in da je idealizacija dirke za dobičkom in z njo povezana družbena neenakost pripeljala do tega, da so se posamezniki začeli upirati z lastnim zdravjem. Izgorelost je namreč velikokrat upor telesa. Na zavestni ravni se posameznik lahko še tako žene, da bi bil čim bolj učinkovit, da bi iz sebe iztisnil čim več, na nezavedni ravni pa pride do upora.

Danes se segreva ozračje, pregrevajo se finančni trgi, posameznik pa kuri sebe. Ni čudno, da se je ob nedavnem požaru v pariški katedrali Notre-Dame zbudilo toliko čustev. Hemingway bi se danes najbrž vprašal: Komu gori? Vsem nam.