V nadaljevanju preberite:

Zakaj mislim, da je Woodyjev odhod vreden kolumne?

Zato, ker iz praznine življenja brez njega spoznavam, kako pomembno je imeti ob sebi bitje, ki je filter čustev, ki človeka povezuje z vsemi plastmi njegove podzavesti, ga tolmači brez tolmačenja, predvsem pa je preprosto tukaj – brez sodb in predsodkov. To je bitje, ki pomaga najti odgovor na vprašanje: kakšno zvezo ima vse to z menoj.

Gre za vprašanje, ki si ga tako pogosto zastavljamo, ko beremo knjigo (eno od milijarde na trgu), ko gledamo film (enega od desetih milijard, kolikor jih je v ponudbi), ko spremljamo novice (ene od pet tisoč milijard na ekranih), kajti ne glede na to, kaj od vsega tega počnemo, smo vse manj prepričani o tem, kakšno zvezo ima vse to z našimi majhnimi ali velikimi življenji. Zakaj naj bi se zaradi vsega tega počutili srečni ali nesrečni, in tako praviloma izberemo strah kot čustvo, s katerim obarvamo vojno v Ukrajini, lakoto v Etiopiji ali norost v Severni Koreji. S strahom vse to najlažje povežemo s seboj.