V nadaljevanju preberite:
 

Na Kitajskem je bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kolo prevozno sredstvo na poti v svobodo. Ta svoboda nikoli ni mogla biti velika, ni mogla dolgo trajati in zagotovo ni bila brezpogojna, a vse dokler je človek sedel na kolesu, je srce utripalo v ritmu vesolja, noge pa so se vrtele v popolnem krogu ponavljanja, ki z obstoja izbriše presežek smiselnosti. In prav zaradi tega se mi je od nekdaj zdelo, da postajamo na kolesu odporni na ideologijo.
Postali smo odvisniki od »znanstvene resnice«, vsi smo se spremenili v glasnike ribonukleinske kisline, in že je nastopila druga pomlad, mi pa še opazili nismo, da so divji žafrani upognili glave in zamišljeno proučujejo vlažno zemljo.