Če so pri raziskovalni skupini Forensic Architecture še ob začetku izraelskih povračilnih ukrepov za Hamasova grozodejstva mislili, da lahko sledijo vsemu in razvoj dogodkov preučujejo sproti, so kmalu ugotovili, da so se krepko ušteli. Dogaja se veliko in dogaja se hitro, zato so tudi oni morali postati hitrejši. Še vedno se ukvarjajo z vprašanjem, kako [naj sledijo tempu], in vse bolje jim gre; kot velja tudi za dilemo ob vprašanju, kaj [naj si naložijo]. Tako lahko že pokažejo rezultate nekaj raziskav, ki z več zornih kotov ponujajo vpogled v razumevanje invazije. Status večine, na primer o napadih na zdravstveno infrastrukturo, humanitarnem nasilju, ekocidu, uničevanju kulturne dediščine, je sicer ongoing, v teku. Vse so koščki širše analize ustvarjanja nemogočih razmer v prostoru za življenje Palestincev, hkrati pa idealnih za okupacijo in napredek Izraela.

Leto dni groze v Gazi, pokopališču civilizacije

Preiskave skupine Forensic Architecture navadno trajajo več mesecev, celo več let. Lotijo se jih sami ali po naročilu, pri čemer je pomembno, čigavem oziroma s kom. Podatke in izsledke natančno in večkrat pregledajo in preverijo, obrnejo se tudi na zunanje strokovnjake. Poročila o preiskavah so javno dostopna. Na njihovi spletni strani jih je mogoče razdeliti po kategoriji, metodologiji in lokaciji.

Izsledke delijo s prizadetimi skupnostmi. Z razstavami, ki jih prirejajo – pred leti so bili na ožjem seznamu za Turnerjevo nagrado –, dosežejo, da so deležne pozornosti. V pomoč pa so lahko tudi pri argumentaciji v pravnih postopkih. Palestinska nevladna organizacija Al Haq je denimo z izvajanjem pritiska dosegla, da je Združeno kraljestvo nedavno začasno preklicalo trideset dovoljenj za izvoz orožja v Izrael.

»Če posplošim, se ukvarjamo z ustvarjanjem rekonstrukcij prostorskih situacij s pomočjo javno dostopnega gradiva,« nam je njihovo delo v videoklicu v eni povedi strnil Peter Polack, gost nedavnega festivala Grounded v Ljubljani na temo antipalestinskega rasizma, sodelavec Forensic Architecture in vodja tekoče preiskave t. i. humanitarnega nasilja v vojni v Gazi.

Peter Polack FOTO: osebni arhiv

Obsedenost z nadzorom

»Preiskava Humanitarno nasilje v Gazi [Humanitarian Violence in Gaza] preučuje, kako izraelska kopenska ofenziva, navodila prebivalcem za evakuacijo in 'varne poti' ustvarjajo sistem množičnega preseljevanja. Naš argument je, da namen navodil za evakuacijo ni le zaščita človeških življenj, ampak potiskanje ljudi vedno bolj na jug v 'še manjšo Gazo', območje Al Mavasi, kjer imajo na razpolago manj sredstev za preživetje kot tam, od koder so prišli. Med selitvijo z enega območja na drugo, ki naj bi bilo varno, jih vojska napada. Ta proces, pri katerem uporabljajo humanitarne sisteme za izvajanje nasilja in spodbujanje preseljevanja, smo poimenovali humanitarno nasilje,« je preiskavo, ki jo vodi, povzel Peter Polack.

Vsi napadi na humanitarno pomoč INFOGRAFIKA: Delo

»Ugotovili smo, da izraelske sile sistematično napadajo določene oblike humanitarne pomoči, ki ne ustrezajo njihovi okupaciji. Z napadi na določeno osebje povzročijo razpad sistemov pomoči, da lahko potem poskušajo vzpostaviti svojega. Tam je meja, ki zdaj Gazo deli na severni in južni del in jo imenujejo netzarimski koridor. V bližini je bil pomol [za dostavo humanitarne pomoči, ki so ga postavile ZDA], ki se je bolj kot vse drugo izkazal za piarovsko gesto. Če upoštevamo, da je stal v bližini izraelske vojaške meje, pa lahko razumemo ujemanje ukrepov, namenjenih javnosti, s to resnično nasilno vojaško infrastrukturo, kjer so ubili toliko civilistov,« je pojasnil in dodal, da skušajo ZDA s svojimi občasnimi opozorili, naslovljenimi na Izrael, vztrajati pri na videz nevtralnem stališču. Z materialno podporo v obliki vojaške infrastrukture pa dokazujejo prav nasprotno – da dejanja, za katera na Izrael naslavljajo opozorila, pravzaprav podpirajo.

»Izraelci želijo v Palestini napasti kakršenkoli avtohton in avtonomen sistem pomoči, vsakršno organizacijo, ki je ne glede na svojo pripadnost – naj gre za civilne iniciative, družinske klane ali Hamas – sposobna zagotoviti pomoč pod svojimi pogoji in s svojimi sredstvi, s čimer jim ogroža vzpostavitev okupacije v Gazi. Hkrati pa novačijo deležnike in jih bodo podpirali tako pri tem kot pri vzpostavitvi nadzora nad humanitarno pomočjo. Razvpit primer tega je pokol civilistov 29. februarja, ki se je sprevrgel v katastrofo. Podobno smo zaznali v štiridesetih drugih primerih,« je še enkrat razložil Polack.

Naj na kratko spomnimo na omenjeni incident z besedami Boštjana Videmška v časopisu Delo 1. marca: »Izraelska vojska je v četrtek zgodaj zjutraj v bližini Gaza Cityja na severu palestinske enklave ubila najmanj 110 sestradanih in izčrpanih ljudi, ki so krenili proti več tednom pričakovanim tovornjakom s humanitarno pomočjo. Izraelske sile so na civiliste streljale tudi s tanki, brezpilotnimi letali in z vojaških ladij. Palestinski viri trdijo, da je bilo v gnusnem pokolu ranjenih okoli 700 ljudi. Mnogi so menda življenjsko ogroženi.«

Palestinci prenašajo žrtve po napadu izraelske vojske na čakajoče na pomoč v Gaza Cityju 29. februarja 2024 FOTO: Reuters TV Via Reuters

Peter Polack je ob tem dodal, da bi torej Izrael humanitarno pomoč vseeno delil, vendar le pod lastnimi pogoji (kdo, kje, kaj, kdaj, kako in komu). »Morda bodo tisti, ki kolaborirajo z Izraelom, lažje prejeli pomoč, tisti, ki ne, pa ne.«

Torej želijo Palestince spreti med seboj, povzročiti družbene nemire? »Več ko jih je, ugodnejše razmere imajo za okupacijo, za vzpostavitev kakršnekoli infrastrukture. Hkrati organizatorjem humanitarne pomoči v Gazi sporočajo, naj tega ne počnejo, ker je nevarno. Na razpad javnega reda so na primer vplivali njihovi napadi na policiste, to pa jim omogoči, da se potem predstavljajo kot 'dobri fantje', češ: 'Toliko pomoči smo dopustili v Gazo, ampak tu vlada kaos. Zakaj ga Palestinci povzročajo? Zakaj humanitarne organizacije ne prevzamejo pomoči?' No, prav zato.«

Na območju meje med severom in jugom Gaze, ki jo je določila izraelska vojska, in na območju katere je pred njenim umikom ob koncu okupacije leta 2005 stala judovska naselbina Netzarim – po njej je koridor dobil ime –, so Izraelci v tovornih zabojnikih postavili improvizirane nadzorne točke, opremljene s kamerami in megafonom.

Ali kot je povedal Peter Polack: »Trinajstega oktobra lani so izdali navodila za evakuacijo vsem severno od vadija Gaza, kar je približno 1,1 milijona ljudi. To naj bi izvedli v štiriindvajsetih urah, kar je naravnost obsceno. Šli naj bi nekam, kjer naj bi bilo varno. Na poti do tja pa so prisiljeni iti skozi sistem, da bi posredovali svoje biometrične podatke. To pomeni več stvari. Po eni strani ustvarja precedens, ki začenja normalizirati izraelsko prisotnost v enklavi. Po drugi pa, kot že na Zahodnem bregu, vzpostavlja sistem popolnega nadzora, ki jim omogoča večji vpliv na ljudi. Tako jim lahko še bolj sledijo, tako jih lahko izsiljujejo, da jim posredujejo informacije.«

Zgovorni vzorci

Skupina Forensic Architecture je doslej s svojimi preiskavami sodelovala že z več medijskimi hišami, struktura teh se je v zadnjem času spremenila. Nekatere že imajo svoje forenzične ekipe, a Polack pri teh ob bolj poglobljeni analizi pogreša tudi upoštevanje (zgodovinskega) konteksta. Sami so, pravi, specializirani za prostorsko dimenzijo, vendar jim ta pomaga bolje razumeti politične razmere. Na vprašanje o morebitnih očitkih o pristranskosti odgovarja, da ko gre za dejstva, niso pristranski, v njih iščejo resnico, sicer pa »je njihovo delo že tako ali tako politično, glede na to, da preiskujejo državno nasilje in da ima to delo posledice za ljudi«.

Pri preiskavah, če je le mogoče, upoštevajo tudi pričevanja, pri čemer gre sicer za subjektivne izkušnje, a jim skupne točke z objektivnimi podatki pomagajo do logičnih in zanesljivih zaključkov. Ena od preiskav med drugim seže v preteklost vse do »prvega genocida v 20. stoletju«, ki ga je v Namibiji izvedla Nemčija, v prihodnje pa si želijo raziskati nakbo, česar del je že nedavna preiskava o usmrtitvah in množičnih grobiščih v Tanturi. A to je druga zgodba. Čeprav ...

* * *

»Prva preiskava, v kateri smo dokazali vzorec, je Uničevanje zdravstvene infrastrukture v Gazi (Destruction of Medical Infrastructure in Gaza). Ker se vzorec ponavlja, lahko z večjo gotovostjo trdimo, da so bolnišnice tarča, preiskava pa se nadaljuje,« je povedal Peter Polack in dodal, da so hipotezo postavili na podlagi kvalitativnih podatkov ob preiskavi napadov na bolnišnice. O vsakem dogodku so jih zbrali toliko, kot so jih lahko. »Vsak napad ima enako zaporedje, na primer bombardiranje okolice bolnišnice, pri čemer gre za ustrahovanje, postopni neposredni napadi na bolnišnico, obleganje, zasedba, prenehanje delovanja bolnišnice. Sčasoma so bile v to prisiljene tako rekoč vse,« je pojasnil.

Uničenje v bolnišnici Al Šifa v Gaza Cityju 8. aprila 2024, medtem ko so reševalci in medicinsko osebje iskali trupla umrlih v dvotedenskem izraelskem obleganju. FOTO: Dawoud Abu Alkas Reuters

Nekajkrat so doslej preučili tudi nekaj trditev Izraelcev in jih potem izpodbijali, a kot poudarja, se ne gre poglabljati v vse, saj je »del njihove strategije sejanje nestrinjanja in sprožanje razprave o vsakem incidentu«. Namesto tega se raje osredotočajo na celotno arhitekturo oziroma sistem napadov, v katerih prepoznavajo in iz njih luščijo sistematične vzorce.

Dolgotrajno preživljanje časa s tako občutljivimi, zlasti vizualnimi podatki je obremenjujoče, se je strinjal Peter Polack. K sreči so na delovnem mestu to zaznali in jim zagotovili terapevta. Človek sicer sčasoma razvije otopelost, ki je neke vrste obrambni mehanizem. Vendar pa lahko, paradoksalno, otopelost stanje naposled poslabša. »Še enkrat bi rad poudaril, kako težko je biti priča tolikšnemu številu incidentov in tolikšnim razsežnostim grozot, potem pa to skušati prevesti v nekaj zaznavnega. Toliko je dogodkov na tolikšnem področju, da jih ne moremo strniti v predstavitev ali seznam, skoraj nemogoče je sploh dojeti, kako resni so. Za posredovanje nečesa takšnega obsega se moramo zavedati omejitev komunikacije in tehnologije.«

Kaj vse to pove o tako imenovani najbolj moralni vojski na svetu – če je to, milo rečeno, sploh kdaj bila? »Kaže, da si na vseh frontah dosledno in temeljito prizadevajo za uničenje vsakršne infrastrukture, ki lahko vzdržuje življenje, vsakršnih razmer, v katerih bi lahko ljudje ostali, kjer so, vsakršnih razmer, v katerih bi si lahko sami pridelovali hrano, imeli vire pomoči, zdravstveno infrastrukturo. Vse to so temeljito, sistematično uničili, ne samo enkrat, ampak dvakrat, v nekaterih primerih celo trikrat. Ko si torej ogledamo dejstva, in incidentov je ogromno, je zelo jasno, kako konsistentni so napadi. Poleg tega jih je več vrst. Nekateri namerno ciljajo izbrane tarče, drugi so posledica nepremišljenosti. Kako vse to strniti v eno samo izjavo o tem, kar se dogaja? Ko se vsi delčki povežejo v celoto, lahko trdimo, da je genocidno, kajne?«

Kot je Polack dejal ob razmisleku o človeški naravi in tem, ali je v svojem bistvu dobra ali slaba, je glede tega zelo optimističen, hkrati pa realističen. Gradivo, ki gre ob preiskovanju dogajanja v Gazi skozi roke in ekrane članov kolektiva Forensic Architecture, je v nasprotju z »vsako racionalno mislijo o tem, ali je človeška narava dobra, ali so ljudje lahko dobri«. V tem delu, bi lahko rekli, je realist – optimist pa, ko doda, da ohranja upanje s tem, ko skuša razumeti zasnovo, delovanje, razvoj in širjenje sistemov, ki takšno ravnanje zagovarjajo, usmerjajo, omogočajo in podpirajo.

»Pomembno vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, zelo iskreno, je, kako bi bil videti genocid v 21. stoletju? Bi bil podoben preteklim genocidom? Kako bi bil videti genocid, če obstaja tehnološko izjemno podkovana in izredno močna vojaška sila, ki natančno ve, katere vrste pravnih argumentov uporabiti, kako jih na pravi način predstaviti medijem? Mislim, da bi bil odgovor prav to, kar se zdaj dogaja v Gazi.«