Kaj vse ni v soldih

Svetovno nogometno prvenstvo je k sreči za nami. Čeprav nogomet raje igram, kot gledam, si občasno rad ogledam dobro tekmo. A en mesec vrhunskega nogometa je tudi zame več kot dovolj. Ker to kolumno pišem med dopustom v osamljenem zalivu na hrvaškem otoku Hvaru, si ni težko predstavljati, da se tu prav veliko drugega niti ne dogaja. Četudi človek ne bi maral nogometa, je v deželi svetovnih podprvakov prisiljen vsaj razmišljati o najbolj priljubljeni igri z žogo na svetu. Sosedom je prav privoščiti športni uspeh in jim zanj iz srca čestitati, a je ob tem neizogiben razmislek, kaj zdaj?

Popevko z zgornjim refrenom so hrvaški nogometni superzvezdniki nekajkrat zapeli svojemu ljudstvu na megasprejemu po osvojitvi srebrne medalje na svetovnem prvenstvu. Ko sem med dopustom v samotnem zalivu z enim ušesom ujel dobro znano vižo, nisem mogel verjeti, da nogometni milijonarji dejansko pojejo o tem, da ni vse v soldih. Da športna elita v najbolj konkurenčnem in najbolj skomercializiranem športu na svetu, ki je temu ustrezno dobro plačana, popevko s takšno vsebino poje ljudstvu najbolj revne članice Evropske unije, bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Zato sem moral pri domačinih, ki so spremljali sprejem športnih junakov, preveriti, ali res milijonarji to pojejo raji. Res so to peli!

Dejstvo, da se je na avtobusu s športnimi junaki znašel tudi pro(u)staški estradnik, v katerem tudi nekateri slovenski »ljubitelji glasbe« prepoznavajo rockovskega zvezdnika, so celo hvarski domoljubi prepoznali kot škandal in v tem videli nekakšno provokacijo. A na tako z nacionalnimi čustvi nabitem dogodku videti Thompsona je približno enako presenečenje kot videti jato golobov na Trgu svetega Marka v Benetkah. Bolj me je čudilo, zakaj nihče od mojih sogovornikov, hvarskih domačinov, ni zaznal provokacije v upesnjenem prepričevanju revnih, da ni vse v denarju.



Mladostni hvarski upokojenec, ki nam v svoji skromni hiši že več let zapored prijazno streže sladoled, vino in pivo, se je ob senzacionalni uvrstitvi Hrvaške v finale oblečen vrgel v morje. Ko ga je dan pred finalom izobražena starejša dama iz Zagreba prijazno, a nekoliko tečno pobarala, zakaj tako nori ob nogometnih uspehih in ali res meni, da bo zaradi žogobrca živel bolje, jo je moj ponosni gostinec odpravil s točo zmerljivk in iztegnjenim sredincem. »Kaj nam ti ljudje v teh težkih časih ne privoščijo niti malo veselja?! Kot da se jaz vtikam v njeno klasiko, ki jo hodi poslušat, ali ona zaradi tiste muzike kaj bolje živi,« se mi je pridušal brkati gospod, ki je za čas prvenstva svoj mini lokal odel v rdeče-bele kvadratke.

Seveda je moj dobri gostitelj s strastjo spremljal tudi finalno tekmo in po porazu svojih ljubljencev poklapano zrl v proslavljanje francoske reprezentance. Za ugotovitev, da Francozi ne proslavljajo tako čustveno in vzneseno, kot bi osvojitev svetovnega prvenstva proslavljali Hrvati, ni treba biti ravno psiholog. Vendar je moj komunikativni in vedno nasmejani birt v hipu prepoznal tudi razlog za mlačno proslavljanje: velika večina francoskih reprezentantov je Afričanov, zato njim Francija in njeni državni simboli ne pomenijo nič, in za žogo se pojajo zgolj zaradi denarja. V nasprotju s hrvaškimi zvezdniki in milijonarji, ki svoje ljudstvo z lepo dalmatinsko pesmijo prepričujejo, da ni vse v soldih.

Tu se je moje odobravajoče kimanje dobremu gostilničarju nehalo. Moral sem ga spomniti, da kapetan hrvaške reprezentance in zvezdnik madridskega Reala Luka Modrić tudi igra za denar. Modrić svoje delo na vrhunski ravni opravlja za nemalo denarja, in če je kaj pravice na svetu in famozni trg res deluje, kot nas že desetletja prepričujejo ekonomisti z vseh vetrov, bo v prihodnje zaslužil še več. Prav je tako. »To že! Ampak naš Luka je drugačen, on na igrišču umira za svoj narod,« me je gladko zavrnil neomajni gostinec. Na pripombo, da bi za svoj narod morda naredil več, če bi malo bolj vestno plačeval davke in malo manj umiral, se moj prijazni oštir ni odzval. Le brki nad sicer vedno nasmejanimi ustnicami so se mu zavihali navzdol.

Ob tem ni nepomembna informacija, da moj gostinec v sedmih letih za vso pijačo in sladoled, ki nam ga je prodal, ni izdal niti enega računa. Na otoku, ki sodi med turistično najbolj privlačne točke v državi, katere gospodarstvo in davčni prihodki v veliki meri slonijo na turizmu, davčni inšpektorji neusmiljeno zapirajo lokale zaradi najmanjših nepravilnosti. Neobstoj davčne blagajne in poslovanje brez računov nista manjši nepravilnosti. Ker ni moja naloga skrbeti za proračun in fiskalno disciplino v njej, seveda zaliva in imena gostinca ilegalca ne bom omenjal, naj si inšpektorji sami zaslužijo svojo plačo. Je pa v takšnem kontekstu razmeroma lahko razumeti, zakaj se hrvaški upokojenec ne razburi, ko mu športni milijonar, osumljen davčnih nepravilnosti, zapoje, da ni vse v soldih.

Davčni utajevalec v drugem davčnem utajevalcu ne vidi goljufa ali sovražnika države, temveč nekoga, ki se je zgolj znašel. Če je domnevni davčni utajevalec nacionalni športni heroj, je kakršna koli omemba te domneve najmanj nespodobna in meji že na skrunitev svetega lika in dela nacionalnega heroja. Do našega zaliva ni asfaltne ceste in v njem ni električnega omrežja, moj gostinec ilegalec že leta benti nad nesposobno državo, ki že toliko desetletij mečka z gradnjo osnovne infrastrukture, ki bi mu olajšala delo in pripeljala še več gostov. Ali se mu ob koncu napornega delovnega dneva, ko se uleže v posteljo, kdaj v misli prikrade dvom, da z brezsramnim ignoriranjem davčnih pravil igre morda ni ravno najbolj zgleden Hrvat?

Naslovi in vsebina hrvaških časopisov v zaključnem delu svetovnega prvenstva se sploh niso trudili ločevati politike in vrhunskega športnega dogodka. Vse je bilo polno poročil o tem, kateri minister se bo udeležil katere tekme. Neizogibna so bila poročila o tem, koga vse je predsednica Kolinda Grabar Kitarović objela in poljubila po kateri tekmi. Medtem ko so številni komentatorji predsednico, oblečeno v nogometno majico svoje reprezentance na vip-tribuni razumeli kot vrhunsko »piar-mašino«, je bil kolumnist Ivo Goldstein v Globusu še pred finalom neusmiljen: »Ni dvoma, naša Kolinda nas je osramotila pred svetovno javnostjo.«

Pozval je, naj predsednice javnost ne jemlje preveč resno, saj je ona zgolj navijačica, nogomet pa je zgolj igra. Ob pogledu na nasmejano prvo damo države v nogometnem dresu med finalom na vip-tribuni se je bilo težko ne strinjati z Goldsteinom. Emmanuel Macron in Vladimir Putin sta bila oblečena v srajco in kravato kot običajno, nihče ni dvomil, kdo sta. Vsakomur je jasno, da sta Macron in Putin državna simbola Francije oziroma Rusije, medtem ko hrvaška predsednica s tem, ko se obleče v nogometni dres, odkrito pokaže svojo negotovost in pomanjkanje državniške drže. Ali bo svetovna javnost vedela, da je ona državni simbol Hrvaške, če se ne našemi v kockasto opravo? Najbrž ima prav, najbrž bi večina sveta težko prepoznala predsednico države s komaj štirimi milijoni prebivalcev. Morda se iz podobnih nagibov tudi slovenski predsednik Borut Pahor na športne tekme vedno poda s slovensko zastavo, da ga bo med resnobno oblečenimi veljaki na vip-tribuni sploh kdo opazil.
Da imata Grabar Kitarovićeva in Pahor podobne muke in podobne simptome majhnih politikov majhnih držav, je do neke mere razumljivo. Tako kot je na mestu vprašanje, kaj bo dan po tem, ko maček po velikem slavju izpuhti? Bo Hrvaška zaradi velikanskega športnega uspeha kaj bogatejša? Bo upokojencem lažje preživeti? Bodo mladi z visokošolsko diplomo lažje našli zaposlitev doma? Kaj bo z nesrečnim Agrokorjem, potem ko so vajeti največjega delodajalca v državi prevzeli ruski posojilodajalci?

Kdo bo potnikom na konvojih avtobusov, ki vsako nedeljo iz Slavonije vozijo na tisoče mladih na delo v Nemčijo, dopovedal, da ni vse v soldih? Kdo bo prodajalcem izpraznjenih slavonskih kmetij, ki se jih dobi že za nekaj deset tisoč evrov, dopovedal, da je hrvaška zemlja sveta in da ni v soldih vse? Kdo in kako bo te ljudi prepričal, naj ne odhajajo za soldi na Irsko, naj raje ostanejo v materi domovini? To so le nekatera vprašanja, na katera bo »naša Kolinda« odgovore našla veliko težje kot pot do vrat slačilnice zmagovitih nogometašev. ●

*