Kaj vse lahko odkrijemo čisto blizu nas, kadar se svet, ki ga poznamo, ustavi

Dr. Dan Podjed, raziskovalec družbenih fenomenov in tehnologij v okviru ZRC SAZU, je kot profesionalni voajer, kot si pravi sam, oropan možnosti, da opazuje okolico neposredno, v živo, in se je, zaprt med štirimi stenami, odločil, da bo raziskoval tisto, kar mu je v danih okoliščinah na voljo. Sebe. Svoje najbližje in svet, kakršnega spoznava v redkih sprehodih do supermarketa, prek videokonferenc, medtem ko uči po spletu, ali s prijatelji pije koktajl tom collins ali gleda skozi okno.

Antropološke dnevnike, ki spominjajo na poljudnoznanstveno serijo, objavlja na omrežjih – od facebooka, instagrama in twitterja do linkedina – pod naslovom Antropologija med štirimi stenami. Ob tem je ostal zvest tudi svoji raziskovalni strasti, sodobnim tehnologijam, ki jo je predstavil v knjigi Videni, v kateri se sprašuje, zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo. Vprašanje je danes seveda bolj aktualno kot kadar koli. Prej smo se razkazovali pred tistimi, ki jih ne poznamo, zdaj se kažemo pred tistimi, ki so nam blizu, takšni, kot zares smo.
 

Začniva z vašo trditvijo, da se s pandemijo virusa začne novo štetje, da smo torej v letu 0. Do kakšnih ugotovitev ste zdaj prišli v vašem spletnem dnevniku »19. dan karantene po vašem štetju«? Kako pandemija spreminja navade in prakse?

Res se zdi, da se bo svet začel deliti na tistega pred izbruhom koronavirusa in svet po njem. Si je kdo od nas pred mesecem dni predstavljal, da se v bližnji prihodnosti z znanci in prijatelji ne bomo več rokovali, objemali in poljubljali, temveč da se bomo pozdravljali podobno kot gospod Spock v televizijski nadaljevanki Zvezdne steze? Po novem z varne razdalje dvignemo roko in zamomljamo nekaj podobnega kot: »Ostani zdrav!«


 

Za nedavno izdano knjigo Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo? pravite, da je »bila zastarela v trenutku, ko je izšla«, saj v njej raziskujete hitro razvijajoči se svet visoke tehnologije, s katerim je tako rekoč nemogoče ostati ustrezno seznanjen, »kot bi bil na tekočem traku, na katerem tečeš hitreje in hitreje, a si ves čas na istem mestu«.

Res, že sproti, ko sem pisal knjigo, jo je bilo treba posodabljati. Tehnologije se razvijajo hitreje, kot smo to sposobni procesirati. Poglavje o selfijih, recimo, sem dodal na koncu in ga prvotno sploh nisem načrtoval, saj so bile te fotografije samega sebe povsem nov pojav, ki sem ga šele kasneje opazil. Ko pa sem videl, kako obsedeni smo postali z lastno podobo, sem seveda moral obdelati še to temo.
 

O večni nedokončanosti te knjige vas sprašujem, ker podobno nastaja tudi ta nenavadna nova »knjiga«, ki jo vsak dan pišete in objavljate po omrežjih. Vprašanje, ki si ga najbolj pogosto zastavljate v teh dnevnikih, je: komu verjeti?

V času pandemije me to vprašanje muči noč in dan. V enem od zapisov sem tako opisal, kako že tri tedne obsedeno klikam na povezavo do spletne strani univerze Johns Hopkins, ki redno posodablja podatke o številu obolelih, mrtvih in ozdravljenih.

Potem na tej strani primerjam, kakšni so trendi naraščanja števila obolelih po državah, in skušam razumeti logiko bolj ali manj eksponentne rasti krivulj. Kdaj in kako so ga, recimo, polomili v ZDA, Italiji in Španiji, da je število obolelih skokovito naraslo? Zakaj je Kitajcem uspelo zmanjšati število okuženih in zajeziti širjenje bolezni? In kaj se dogaja v Rusiji, kjer je okužb glede na število prebivalcev še vedno razmeroma malo? Ali te države o obolelih in mrtvih poročajo po resnici ali nam skušajo dejstva prikriti?
 

Zapisali ste tudi, da vas še bolj zanima, kateri slovenski medijski hiši zaupati, ko pa ene poročajo o množicah ljudi v priljubljenih turističnih krajih v času karantene, medtem ko druge kažejo prazne ulice in trge. Ste se že odločili?

Ne, nisem se odločil. Zanimivo, nekatere medije, ki sem jih prej spremljal, sem zdaj kar ukinil s svojega obzorja. Ne vem niti, komu od ljudi, ki jim sledim na omrežjih, naj verjamem. Naj zaupam tistemu, ki že leta teži, da se bliža konec sveta, ali nekomu drugemu, ki od prve okužbe s koronavirusom v Sloveniji po omrežju miri, da bo vse v redu, saj je tole, kar nas je doletelo, blažje kot običajna gripa?

Ko zjutraj preberem novice, sem prepričan, da so vladni ukrepi pretirani in da nas skuša država vpreči v totalitarni jarem. Popoldne se že zalotim, kako razmišljam, da je Kitajski in Singapurju z drastičnimi prijemi uspelo preprečiti najhujše. Zvečer pa se znova vrnem h grafom na spletni strani univerze Johns Hopkins. Skratka, težko je zaupati sebi in drugim.

Nedvomno je ta čas izjemno zanimiv za antropologe. Vprašanje, kaj je bil sprožilec, da ste začeli pisati spletni dnevnik, je najbrž retorično?

Res bi si želel biti odporen na ta virus, da bi lahko od blizu videl in slišal, kako živijo ljudje! Med ljudi sem šel v zadnjih treh tednih le petkrat ali šestkrat, in to samo zaradi nakupov – no, pa še po mleko na mlekomat, ampak takrat sem srečal le enega človeka, in še ta se me je ustrašil, jaz pa njega (smeh). Vsak tak pohod v svet je zame nova antropološka izkušnja, takšna, po katero smo prej morali v tujino, danes pa imamo ta nenavadni, drugačni svet pred nosom.

V resnici sem ta dnevnik začel pisati že po prvem obisku nakupovalnega središča, ker se mi je zdelo, da je to, kar se dogaja v družbi, nujno treba opisati za zanamce in druge raziskovalce – tudi tiste, ki bodo v prihodnosti ukrepali ob tovrstnih pandemijah.
 

Kaj ste najprej opazili?

Najbolj nenavadno se mi je med »terensko raziskavo«, torej med nakupovanjem, zdelo, kako smo spremenili način hoje in celo držo. Stopati smo začeli bolj previdno, nakupovalni voziček potiskati z dvema prstoma, namesto da bi ga prijeli. In izogibati smo se začeli drug drugega kot molekule plina, ki si skušajo zagotoviti čim več prostora zase. Pa strah – ta se je v prvem tednu videl v očeh ljudi, ki so navalili v trgovine in pokupili toaletni papir.
 

Saj res, kaj je s tem toaletnim papirjem? Na facebooku ste objavili celo števec porabe toaletnega papirja.

Zakaj prav ta izdelek? O tem zdaj piševa prispevek s kolegom antropologom iz Tanzanije, ki živi na Danskem. Ugotavljava, da je obsedenost s toaletnim papirjem povezana z občutkom čistoče, ki si ga drugače ne moremo zagotoviti v boju proti nevidni nadlogi. Ko kupimo paket, imamo občutek, da smo naredili nekaj zase. Pa še tisti vonj na oddelku s čistili in sanitarnimi pripomočki nas pomirja – vonj po čistem.
 

Zdi se, da v tem času družabna omrežja še nikoli niso tako brnela, da vsa nova tehnologija ni še nikoli tako služila nastalim okoliščinam. Ker smo v času, kjer se na vsakem koraku ponujajo teorije zarote …

To pa je temna plat omrežij v tem času. Neverjetno, koliko neumnih teorij kroži po spletu! In ljudje dejansko verjamejo, da proti koronavirusu koristi spiranje ust s toplo vodo in pitje ogromnih količin limonovega soka.

In verjamejo ameriškemu predsedniku, ko namigne, da proti virusu pomaga zdravilo za malarijo – klorokin. Kako se širijo takšne novice, dobro pokaže orodje google trends. Od takrat, ko je Trump omenil klorokin kot potencialno zdravilo, je iskanje te besede po spletu skočilo v nebo.

Pri nas pa tačas verjamemo novici, da so na italijanski meji specialne enote vojske z oklepnimi vozili. In verjamemo, da bo zmanjkalo kvasa in toaletnega papirja, in vse to potem kopičimo doma. Takšne neumnosti so edino, kar se te dni širi hitreje od virusa.
 

Namigujem sicer na vašo izjavo, ki ste jo med drugim izrekli v oddaji na TVS, da so »podatki nafta in zlato 21. stoletja«. In da šest od desetih najbogatejših ljudi živi od trgovanja z našimi podatki.

Danes so tisti, ki nadzorujejo podatke, tudi tisti, ki obvladujejo svet – in ne samo njegovo sedanjost, temveč tudi preteklost in prihodnost. Ti ljudje si namreč lastijo največji arhiv vseh časov. Zato je bolj aktualna kot kdaj prej Orwellova misel iz romana 1984: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. Kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost.«
 

Koronavirus je prav tem milijarderjem še povečal moč in vpliv: Jeff Bezos je svojemu premoženju v tem času razprodaj na Amazonu dodal še 6 milijard, zaposlil naj bi še 100.000 ljudi, a v javnost so prišli očitki (pod katere se je podpisal tudi Bernie Sanders), da ničesar ne naredi za zaščito svojih zaposlenih.

Vem, kaj mislite. Če bi bil tudi jaz teoretik zarote, bi verjel, da so koronavirus izumili pri Amazonu (smeh). Spletni prodajalci so dejansko zaslužkarji nove dobe. Tudi v Sloveniji vse več nakupujemo po spletu, in to tako množično, da se je največjima trgovcema z živili spletni sistem sesul.

Pri nas doma smo imeli nekaj večerov zapored igro hitrih prstov: opolnoči sva z ženo začela divje klikati po spletu, da bi lahko plačala izdelke, ki sva jih že prej naložila v virtualno košarico.

No, niti enkrat nama ni uspelo plačati. Le pijačo in mačjo hrano so nam dostavili domov – ampak to so bili manjši prodajalci. Tisti, ki bodo zdaj znali ujeti val in spremljati, kako se spreminjajo nakupovalne navade, bodo obogateli. Skrbi pa me, da bodo to ravno tisti, ki so že zdaj najbogatejši. Čisto na vrhu je ravno Jeff Bezos.
 

Kaj pravite na novico, da je Mark Zuckerberg oziroma Facebook prispeval 100 milijonov za podporo lokalnim medijem?

Tak znesek je pa res pesek v oči. Gospod Zuckerberg ima osebno pod palcem več kot 80 milijard dolarjev. Če na hitro preračunava, je za lokalne medije, ki jih bo sedanja kriza sesula, namenil približno promil lastnega premoženja – s tem, da verjetno tega ni daroval iz lastnega žepa, temveč iz sredstev podjetja Facebook. Že tačas, ko se pogovarjava, je na račun manjših medijev, ki so izgubili bralce, gledalce in poslušalce, mogoče zaslužil toliko, kot jim je namenil za pomoč.


 

Možnost nadzora nad državljani je pod krinko virusa še bolj grozeča, opozarjajo intelektualci.

Kot pravi Yuval Noah Harari v zapisu, ki ga je pred kratkim objavil Financial Times, smo se v času pandemije znašli na razpotju: bomo oblikovali novo, bolj demokratično družbo ali bomo še bolj zašli v družbo nadzora, v kateri nam bodo pod kožo vgradili čipe, da nam bodo lahko nenehno sledili?

Mislim, da nam čipov ni treba nikamor vsaditi, saj imamo s sabo ves čas telefone, ki so naši podaljški. Brez njih se ne znajdemo več na cesti, brez njih zmrznemo pri iskanju informacij. Zato znova opozarjam, da tisti, ki nadzoruje informacije, obvladuje tudi ljudi – danes bolj kot kadar koli prej.
 

Že v knjigi Videni ste večkrat citirali Foucaulta in Benthama, sploh njegovo načelo, po katerem deluje panoptik: »Strožje smo opazovani, bolje se vedemo.« Prav strogo opazovanje torej povzroči »zavestno in nenehno stanje vidnosti« ter zagotavlja samodejno delovanje oblasti. Smo zdaj konkretno in dobesedno v panoptiku?

Jeremy Bentham ni bil takšen mračnjak, kot ga je prikazal Foucault. Ravno nasprotno – želel je reformirati zapor, ki je v 18. stoletju še vedno deloval po načelu temnice. Človeka so strpali v temno ječo in ga vklenili v okove. Njegova zamisel je bila, da bo napravil zapor, v katerem bodo ljudje ves čas na očeh paznika, ki iz osrednjega opazovalnega stolpa noč in dan spremlja, kaj se dogaja v jetniških celicah, ki imajo veliko okno na eni in drugi strani. Če vas nekdo ves čas gleda, se ne boste uprli, je razmišljal Bentham.

Danes smo se znašli v situaciji, ko smo vsi v celicah in med izolacijo ne smemo iz njih. Kako pa lahko pazniki pogledajo v naše celice? S pomočjo tehnoloških pripomočkov, seveda. Če imamo doma »pametne naprave«, jih lahko nadzorniki uporabijo, da nas poslušajo in gledajo, če smo pridni. Tak totalni nadzor bi pomenil konec demokracije.

Kot pravi Noam Chomsky, nam pričujoča situacija kaže, da je očitno sistem in družbo mogoče spremeniti. Toda je upor proti sistemu sploh še mogoč? Vse virtualne platforme, kjer potekajo virtualni upori, si nekdo lasti.

Natančno to je problem, da so platforme, po katerih skrivaj kujemo zarote, dejansko zasebni prostor, ki si ga lastijo podjetja, kot so Google, Facebook in Amazon – ali pa Alibaba in Tencent za »velikim požarnim zidom« na Kitajskem.

Do podatkov, ki jih zberejo ta podjetja, pa imajo dostop vladne institucije, kot sta razkrila žvižgača Edward Snowden in Christopher Wylie. Kako naj se potem upremo, če nas celo doma lahko kadar koli nekdo posluša in gleda ter spremlja, kaj si dopisujemo?
 

Torej je res, da imajo tehnološki mogotci prelepljene kamere na telefonih in računalnikih?

Seveda – in prav oni najbolje vedo, zakaj je to nujno. Družbene vidike svetovnega spleta spremljam od začetka, torej od leta 1989. V prvem desetletju njegovega obstoja, tam nekje do nastanka Googla, sem bil nad tehnologijo navdušen, saj sem si jo zamišljal kot odprt prostor – agora v starogrških polisih.

Tam bi se lahko ljudje srečevali in si izmenjavali informacije. Namesto tega smo dobili bistveno bolj zaprt sistem, ki spomina na Benthamov panoptik.
 

Kot piše Zorana Baković, so v Pekingu ustvarili aplikaciji beijing cares in beijing health buddy, s katero posamezniki v karanteni vsak dan vpišejo temperaturo in zdravstveno stanje, aplikacija pa pokaže »zdrav status«.

Verjetno si lahko priznamo, da je Kitajski uspelo zajeziti pandemijo covida-19 tudi zato, ker je razvila sofisticiran način nadzora državljanov s pomočjo tehnologij. Podobno je bilo v Južni Koreji, Singapurju in številnih drugih državah, kjer s pomočjo telefonov sledijo, kako se širi virus, in preverjajo, ali so ljudje res v domači karanteni.

Podobne zamisli so že prišle na plan tudi pri nas, kar me izjemno skrbi. Menim namreč, da bo zasebnost glavna žrtev pandemije. Ljudi bo zaradi bolezni gotovo umrlo veliko, kar je strašno, a obstoj človeštva zaradi koronavirusa ni ogrožen. Je pa ogrožena demokracija.
 

Na facebooku se pojavljajo vprašanja, ankete, če bi odkrili cepivo, bi se cepili? Zanimivo, da je pogost odgovor: »Ne bi, ker je v njem skrit čip.« Mimogrede, bi se vi cepili?

Seveda bi se cepil! Z veseljem sem med prvimi, če je treba. Medicini in znanosti namreč zaupam – pa tudi farmacija nikakor ni tako podla, kot jo predstavljajo tisti, ki producirajo omenjene ankete.

Si predstavljate, kakšen bi bil naš svet brez cepiv, če nas takole potolče že koronavirus? Si lahko zamislite, kakšna bi bila danes Slovenija, če bi doživljali pandemijo črnih koz ali drugih grozljivih bolezni, ki smo jih zatrli s cepivom?
 

V knjigi Videni pod drobnogled postavite družabna omrežja, dobo selfijev, fenomen vplivnežev, razkazovanja intime, tekmovanje za srčke in všečke, novo infantilnost, kult lepote in popolnosti. Kaj se je najbolj korenito spremenilo v tem virtualnem svetu?

Razkazujemo se še več kot v predkarantenski dobi, a na drugačen način. Všeč mi je, da postajamo bolj odkriti in pokažemo tudi manj lepe plati življenja. Ne polepšamo vsake fotografije, ki jo objavimo.

Obsedenosti s selfiji je v novi dobi bistveno manj, več je iskanja pomoči, pogovorov, zaupanja. V tem času sem pravzaprav spet dobil upanje, da bodo omrežja dejansko postala družabna, namesto da nas razdružujejo. Končno so upravičila svoje ime, in to predvsem za tiste, ki bi ostali sicer sami, brez informacij in predvsem brez vzajemne opore. Pred leti je Adi Smolar prepeval, da »bog ne daj, da bi crknil televizor«, zdaj pa upam, da ne bo slučajno crknil internet (smeh).


 

Zdaj ko ste se zaprli med štiri stene, kaj novega ste odkrili o teh tehnoloških orodjih, ki ste jih tako razkrinkali v času pred koronavirusom? Kakšen je danes odgovor na vprašanje: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo?

Prej smo predvsem opazovali druge, zdaj pa smo se začeli bistveno bolj razgaljati – pa ne samo po spletu, temveč tudi na druge načine. Mnogo ljudi zdaj kliče svoje stare prijatelje in znance, da z njimi poklepetajo in jim zaupajo, kaj se jim dogaja v življenju. Novo je tudi to, da so precej smisla izgubili vplivneži oziroma influenserji, kot si pravijo. Prej so bili v središču pozornosti oni, zdaj pa jih je prekosil mikroskopski virus, o katerem poročajo vsi.
 

Kljub vsemu je med vplivnicami spet največ (tudi negativne) pozornosti požela Madonna s svojim nenavadnim performansom v banji s cvetnimi lističi, ko s pomenljivimi dramatičnimi poudarki pravi, da virus ne ločuje med bogatimi in revnimi, da je borec proti diskriminaciji, in doda, »da smo vsi v istem čolnu, in če se ladja potopi, bomo potonili vsi skupaj«.

Madonno sicer cenim – pa ne toliko zaradi petja kot zato, ker je iz sebe znala ustvariti lik, ki je spremenil svet. Ona je prava vplivnica, ne pa tisti, ki se bahajo z nekaj deset tisoč sledilci in skušajo unovčiti svojih petnajst minut slave.

Menim pa, da je ta njena pripomba, da virus ne ločuje med bogatimi in revnimi, bedarija brez primere. Zaradi virusa se njena luksuzna križarka že ne bo potopila, se bo pa marsikomu drugemu tačas potopil naluknjan čolnič. Če hočejo bogati zdaj res kaj storiti, naj pomagajo z denarjem namesto s tovrstnimi nasveti.
 

Svet je oder, je rekel Shakespeare, ki ga citirate tudi v svoji knjigi. Danes je svet samo še virtualni oder, vsak v svoji sobi pošilja signale v svet.

Te dni je še posebej zabavno, ker smo vsi na odru in igramo predstavo po zoomu in skypu. In nismo le igralci, smo tudi režiserji, scenaristi, kostumografi, snemalci …

Včeraj, recimo, sem imel predavanja za študente. Delovišče sem si postavil kar v spalnici. Na omaro za mano sem za okras nalepil plakat s kitom, pod katerim piše »rešimo oceane«, pod njega sem postavil dve lončnici, da je bil prizor lepši, oblekel pa sem si majico s kapuco, na kateri piše Univerza v Ljubljani – tam namreč učim.

Ko imamo pa kakšne projektne sestanke, se prej obrijem in si zlikam srajco, za hlače pa je vseeno. Lahko imam tudi kratke, saj me tako nihče ne gleda pod pasom. Vsak nastop po spletu je dejansko spretno režirana predstava.
 

Ne nazadnje ste tudi vi, kot proučevalec družbenih fenomenov, postali neke vrste »vplivnež«, ki bi ga bilo treba raziskati. Vaš blog je kot znanstveni, intelektualni resničnostni šov, brez kamere, ki se »bere kot napeta nadaljevanka«, kot je zapisala ena vaših rednih bralk.

Hočete reči, da živim kot v živalskem vrtu? Hmm, mogoče pa res. Zdaj sem jaz tisti, ki je za rešetkami, ptice pa me hodijo gledat skozi okno.

Mimogrede, ko sva že pri pticah: izjemno zanimiva ptica s smešnim imenom, smrdokavra, se je naselila na šolskem igrišču pod našim oknom. Igrišče je zaklenjeno, na njem pa visi napis, da je do nadaljnjega vstop prepovedan. In na tem izpraznjenem igrišču se je začelo naseljevati vse več ptic, vključno s to prekrasno smrdokavro, ki jo v mestih vidimo zelo redko. Pred karanteno bi jo komaj opazil, zdaj pa mi ta ptica ogromno pomeni. Vsak dan jo gledam z daljnogledom, ki ga imam pripravljenega na okenski polici.
 

Uf, sliši se skoraj tako kot zgodba o Nikoli Tesli in njegovi golobici.

(Smeh.) Vidite, kaj vse lahko odkrijemo čisto blizu nas, kadar se svet, ki ga poznamo, ustavi.


 

Eden od bolj zabavnih zapisov ima naslov Nadzor v kroksicah, v katerem opišete skoraj hamletovsko dilemo: Pregnati fante, ki igrajo košarko na igrišču pred oknom, ali ne?

Ja, tako nekako, samo da se vprašanje ni glasilo »biti ali ne biti«, temveč »iti ali ne iti«. Ven namreč, v kroksicah, in nazmerjati fante, ki so igrali košarko na zaklenjenem igrišču pred našo hišo, naj se poberejo.

Svoboda mi namreč zelo veliko pomeni, bistveno več kot varnost in avtoriteta. Ampak v tej situaciji je šlo še za neko drugo vrednoto, ki se lahko kosa s svobodo, namreč s skrbjo za sočloveka. Ta mora v demokratični družbi vedno zmagati. Zato tudi nisem poklical policije in se skril za avtoriteto, temveč sem raje situacijo rešil sam.

Da se razumeva, tega nimam za nobeno junaštvo, temveč samo za droben dogodek, ki je bil v tem čudnem brezčasju izstopajoč in pomemben. Vreden skratka, da o njem napišem nekaj vrstic.
 

In vendar se zdi, da v teh časih še več ljudi prevzame vlogo moralnega razsodnika in na družabnih omrežjih koga prilepi na spletni sramotilni steber?

Pandemija je tudi čas, ko se moramo na novo naučiti strpnosti – najprej seveda do tistih, ki so zboleli, potem pa tudi do tistih, ki so se znašli v stiski. Kaj se dogaja? Če nekdo med nakupom zakašlja, je približno tako, kot če bi glasno prdnil na slovesni prireditvi. Vsi se obrnejo in ga grdo pogledajo, pa četudi nosi zaščitno masko in zakašlja v rokav. Pa res vemo, kaj se s tem človekom dogaja? Mu je morda zataval prašni delec v grlo? Smo res prepričani, da je okužen on ali ona, in ne jaz?
 

Podobno je bilo na začetku pandemije pri nas s strpnostjo do tujcev. Italijani so postali grožnja.

Tudi sam sem se zalotil, da sem v času prvih okužb v Sloveniji, ko smo se lahko še normalno gibali, zapazil avto z italijanskimi registrskimi tablicami in voznika samodejno označil za nevarnega, v smislu, da sem si zamrmral: »Kaj za vraga pa ta počne na naših cestah?«

Takšno razmišljanje ni niti smiselno niti produktivno, ker ne vemo, kakšna je dejanska izkušnja tega človeka, ki smo ga vnaprej določili za krivca. In običajno za krivca označimo tujca – tistega, recimo, ki ima mariborske registrske tablice in je v izolaciji na Primorskem. Četudi ni storil ničesar, je samodejno kriv. Saj to ni nič novega: v preteklosti so Angleži sifilisu rekli francoska bolezen, Francozi pa angleška.
 

Krivec za okužbo je bil, kot pravite, vedno nečisti in razvratni drugi.

Antropolog, s katerim piševa prispevek o obsedenosti s toaletnim papirjem, mi je povedal, da v Keniji in Tanzaniji tujcem iz Evrope ne pravijo več mzungu, torej belec v svahiliju, temveč jih po novem imenujejo korona. Tovrstnih rasizmov je še ogromno, ne vzdržijo se jih niti politiki. Tako tudi Trump v svojih nastopih ves čas ponavlja izraz »kitajski virus«, čeprav je ta hip okuženih bistveno več Američanov kot Kitajcev.
 

Glede na to, da je Donald Trump tudi eden od »zvezdnikov« vaše knjige Videni, kaj pravite na njegove nasprotujoče si izjave in poteze v času pandemije?

Trumpovo ravnanje v času pandemije potrjuje, da je zahodna demokracija v zatonu in da tisti, ki sedi na prestolu »svobodnega Zahoda«, nima pojma, kaj počne. Kitajska je s svojim totalitarističnim in centralističnim pristopom rešila situacijo v treh mesecih, Trump pa en dan pravi, naj ljudje spet delajo in da je treba zagnati gospodarstvo, naslednji dan pa, da je treba poostriti ukrepe in paziti na ljudi.

Potem omeni, da bo dosežek, če bo v ZDA manj kot 100.000 žrtev koronavirusa, in skoraj v isti sapi doda, kako izjemno število ljudi spremlja njegove tiskovne konference. In ljudje mu ob vsem tem še zaupajo in verjamejo, ker je pač zvezdnik – prej resničnostnega šova, zdaj Bele hiše.

Mimogrede, še nekaj spremljam skoraj tako redno kot tisto stran, kjer kaže število obolelih za covidom-19, in sicer Trumpove kazalnike priljubljenosti. Zgrožen sem, ko vidim, da v času, ko se je očitno odločil žrtvovati na stotine tisoče ljudi za ponoven zagon gospodarstva, njegovi rejtingi letijo v nebo.
 

Je torej naša usoda barbarizem s človeškim obrazom, kot pravi Slavoj Žižek?

Še huje. Naša usoda je barbarizem z zvezdniškim obrazom. To, kar počne zvezdnik resničnostnega šova, ki je postal predsednik, je barbarizem. In tudi to, da Kim Kardashian oglašuje svojo novo linijo spodnjega perila s pripisom, da bo darovala milijon dolarjev za matere in otroke, ki bodo žrtve pandemije, je cinizem brez primere in »vojno dobičkarstvo«.

Ravnanje je v obeh primerih podobno: pomembno je le, da zaslužimo več. Ljudje niso pomembni.
 

Kapital je kot virus, piše filozofinja Alenka Zupančič v Sobotni prilogi: prisesa se na vas in nato poskuša najti sožitje z vami nekje v coni, ko ravno še preživite, ker vas seveda potrebuje za svoje razmnoževanje in ekspanzijo.

Huh, to je odlična primerjava. Posebej zato, ker v času pandemije prebiram ogromno postapokaliptičnih knjig o zombijih. Njih pa virus spremeni v brezčutne pošasti, ki širijo virusno okužbo z ugrizom. Če vas ugrizne zombi, se iz človeka preobrazite v zver, ki jo zanima le, kaj si bo strpala v želodec. In z ekstremnim kapitalizmom je podobno: vse druge potrebe razen lakote odpadejo. Treba je jesti več in več in več.
 

Dotakniva se še zdaj tako pogoste sintagme: ljubezen v času korone. Kako kot antropolog, kot smo izvedeli, srečno poročeni, s tremi otroki, med štirimi stenami doživljate ta fenomen?

Če se pošalim: podobno je kot na dopustu, kadar najamemo apartma (smeh). Na začetku osame sva si z ženo zadala, kaj vse bova postorila, koliko knjig bova prebrala in koliko člankov napisala. No, zdaj pa sva dan za dnem učitelja, starša, kuharja, animatorja, delavca … Na koncu dneva sva oba utrujena od hitenja in menjavanja vlog.
 

V spletnem dnevniku omenjate psihoterapevtko Esther Perel, ki v knjigi »Parjenje v ujetništvu« parom sicer priporoča, naj si v zvezi omogočijo veliko svobode. Svoboda v karanteni?

To knjigo sem omenil, ker sem hotel opozoriti na parodičnost sedanje situacije. Njen nasvet je namreč, naj bosta partnerja čim več narazen in naj si dopuščata veliko svobode, saj se bosta tako bolje razumela. Kako naj bomo narazen in si privoščimo svobodo, če pa smo nekateri skupaj 24 ur? In nam je v bistvu še dobro. Imamo ob sebi vsaj nekoga, s katerim delimo skrbi in strahove. Mnogi so doma ostali sami. Smilijo se mi, recimo, tudi tiste gospe, ki so vajene rednega obiska pri frizerju – in to ne samo zaradi frizure, temveč tudi zaradi klepeta. Zdaj pa morajo ostati same doma in se odpraviti le tu in tam z narastkom po nakupih. Kakšni bodo dolgoročni vplivi takšne izolacije na duševno zdravje, si lahko le predstavljamo.


 

Kaj pa množice osamljenih vseh generacij, ki hrepenijo po človeškem stiku? In ne nazadnje mlade ljubezni, ki so se ravno začele rojevati in jih je ustavil virus?

Najbolj tesno mi je pri srcu, ko razmišljam o sveže zaljubljenih parih, ki morajo biti vsak na svojem domu v karanteni. Prepričan sem, da je zdaj po svetu na tisoče zgodb, kot je bila Romeo in Julija. In številni od teh so se morda odločili, da bodo prekršili odloke in se skušali videti v živo.

Obrzdati hormone, kot je svetoval uradni govorec vlade Jelko Kacin, je marsikomu verjetno pretežko. V še bolj kočljivi situaciji so tisti, ki so obtičali doma s partnerjem, ki ga ne prenašajo, hkrati pa imajo drugje ljubimca ali ljubico. Če te osebe, ki so jo morda vajeni obiskovati dvakrat, trikrat na teden, niso videli že tri tedne, se jim verjetno po malem meša. Skrbi me tudi, da bi se začela agresija sproščati v družinah, namesto da bi se to dogajalo izven doma. Karantena bo težka preizkušnja za družine.
 

V zapisu, ki ste ga objavili na 18. dan osame, pravite: »Žrtev bolezni bo še veliko, a občutek imam, da bi lahko bila glavna žrtev v tem času prav resnica, ki je eden od temeljev demokracije.« Kakšen je vaš antropološki pogled v svet po karanteni?

Karantena je za nas in naše otroke travmatična in prelomna intersubjektivna izkušnja, ki si jo sicer delimo, a jo doživljamo vsak po svoje. Naše babice in dedki so pripovedovali o bitkah med drugo svetovno vojno in naši starši o osamosvojitveni vojni, mi pa se bomo spominjali vojne proti koronavirusu.

To ni pomembno samo zato, da se bomo imeli čez leta o čem pogovarjati, temveč predvsem zato, da se bomo pripravili na druge, še pomembnejše preizkuse, ki čakajo človeštvo: od podnebnih sprememb in problemov s kopičenjem odpadkov do hujših pandemij.

Tokrat smo prvič v zgodovini soočeni s tragedijo, ki si jo delimo na globalni ravni. Upam, da se bomo sodelovanja naučili in kljub blokadi evropskih, nacionalnih in občinskih meja vzpostavili čezmejno sodelovanje ter si v krizi pomagali in ostali človeški drug do drugega. Če tega sodelovanja ne bo, se bomo vrnili v 19. stoletje, ko so se začrtale meje med narodi.