Julian Assange, Ekvador in Venezuela

»Amerika pripada Američanom!« je ob nastanku doktrine za latinskoameriške države pomenilo zahtevo po neodvisnosti od evropskega kolonializma. A v Monroejevi strategiji so bile že od začetka vsajene tudi klice bodoče prevlade Severne Amerike, ki naj bi ji pripadal celotni kontinent, od Ognjene zemlje do Aljaske.

Po drugi svetovni vojni so se, s priročnim izgovorom o nevarnosti komunizma, vrstili vojaški puči v državah Južne in Latinske Amerike, sledile pa so jim marionetne vlade, ki so vse, brez izjeme, uresničevale interese Washingtona. Potem ko je na začetku enaindvajsetega stoletja kontinent zajel val socialističnih vlad, se je v zadnjih letih trend spet obrnil: prevladujejo desne vlade, ki že po tradiciji kot »dvorišče Severne Amerike« – prosto po Monroeju – zvesto uresničujejo agendo ZDA.

Leta 2017 je na predsedniških volitvah v Ekvadorju zmagal Lenin Moreno, nekdanji podpredsednik v prvi vladi Rafaela Corree, ki je vladal od 2007 do 2017. Correa, ki ni hotel ubogljivo slediti interesom severnoameriških multinacionalk, je doživel sicer neuspešen poskus državnega udara. Leta 2012 je podelil azil in ekvadorsko državljanstvo Julianu Assangeu, da bi ga ubranil pred pregonom ZDA. Institut azila ima na južnoameriškem kontinentu dolgo tradicijo, tudi manj slavno, a kljub temu veliko vrednost, saj so države gojile kulturo zatočišča tudi v času zaporednih vojaških diktatur.

Lenin Moreno je Assangeu po tem, ko je Wikileaks objavil dokumente, ki zgovorno pričajo o njegovi in bratovi koruptivnosti, odvzel azil in ekvadorsko državljanstvo. Še prej se je na skrivnem sestanku z vodjo Trumpove predsedniške kampanje Monfortom pogodil, da bo v zameno za »Assangeovo glavo« za svojo državo dobil finančno podporo, a da bo ob tem »pozabil« na vse opustošenje, ki ga je v ekvadorski Amazoniji naredila ameriška naftna multinacionalka Texaco-Chevron-ExxonMobil in bo za nameček privolil še v ameriški načrt »osamitve Venezuele«.



O slednjem ZDA sicer ni uspelo dobiti nedvoumne podpore v Organizaciji ameriških držav, kar priča, da je Monroejeva doktrina še kako boleče živa v Latinski Ameriki. Priznanje samooklicanega predsednika Guaidója, ki naj bi pripomoglo k rešitvi humanitarne krize v tej državi, a je pustilo ob strani veljavne mednarodnopravne standarde o suverenosti držav, se izkazuje kot prehitra in ne dovolj premišljena poteza – tudi ob dejstvu, da je Trump za posebnega odposlanca za Venezuelo imenoval veterana Elliotta Abramsa, ki ima dolgo zgodovino umazanih rabot v latinskoameriških državah. »Treba se je vprašati, ali so ameriške intervencije v Iraku, Siriji, Libiji in Afganistanu prinesle kaj dobrega tem državam,« Tucker Carlson svari ameriške politike, naj premislijo, preden dvignejo bombnike, četudi Bolton trdi, da je Venezuela na hemisferi, kjer Rusija nima ničesar opraviti.



Morda bi morale države, ki želijo zares preprečiti državljansko vojno v Venezueli, bolj prisluhniti besedam Edgarda Landerja, priznanega profesorja socioloških ved na Universidad Central. Lander je sicer kritik brezpogojne latinskoameriške levičarske solidarnosti, ki po njegovem mnenju sloni na nekritičnem razmišljanju, osnovanem na črno-beli premisi antiimperializma proti imperializmu. »V Venezueli potrebujemo ne le alternativo kapitalizmu, temveč predvsem tudi boljšo alternativo od sedanje,« pravi ob tem, ko odločno odvrača ameriško vojaško intervencijo, a obenem ne minimizira odgovornosti Madurove vlade za nastalo krizo v državi. Meni, da bi obe strani morali spremeniti svoji preveč preprosti in togi logiki ter predvsem okrepiti resnični dialog pod okriljem budne mednarodne skupnosti, ne pa ostajati pri poenostavljenih rešitvah, za katere preteklost kaže, da se niso obnesle.
 

Wikileaks doslej ni objavil nobene lažne novice

Države so že od nekdaj imele svoje skrivnosti, imenovane arcanae imperii, v tem ni nič novega in presenetljivega. A živa demokracija mora s svojimi orodji, med katerimi je prva pravica do obveščenosti javnosti, razkriti nemoralne in kriminalne skrivnosti države, sicer si ne zasluži svojega imena. »Assangeu očitajo, da je izdal državne skrivnosti ameriške države, toda gre za to, da je izdal kriminalne zadeve in vojne zločine ter razkril laži, ki jih je neka država želela ohraniti pod krinko državnih skrivnosti. Če izveš za nelegalne skrivnosti in jih ne objaviš, postaneš sostorilec,« pravi novinar Viktor Dedaj, odgovoren za spletni alternativni medij Le grand Soir. Oblast je treba nadzorovati, da ne postane prepotentna, kar privede do hubrisa; to so vedeli že v antiki.

In kaj drugega je naredil Assange, ko je medijem dal na razpolago posnetke in dokumente o vojnih zločinih v Iraku in vojaški intervenciji v Libiji kakor tudi dokaze o obsežnem in sistematičnem ameriškem prisluškovanju osebnostim v političnem in poslovnem svetu? »Ali so ameriške oblasti preganjale glavne urednike Guardiana, Le Monda ali ameriškega tednika Time, ki je Assangeov portret dal na eno od naslovnic in ga imenoval za človeka leta?« se retorično sprašuje Dedaj.

Tako kot drugi politiki je tudi takratna brazilska predsednica Dilma Rousseff zgrožena ugotovila, da so ji severni sosedje obilno prisluškovali, in zahtevala izrecno opravičilo od ameriškega homologa Obame, skupaj z obljubo, da se to ne bo več dogajalo. Ko ga ni in ni mogla dobiti, je preklicala načrtovani obisk v ZDA, četudi so mu bili v Washingtonu pripravljeni nameniti najvišji državniški status. Njena odstavitev leta 2016 se v luči dokazov in s sosledjem dogodkov v času čedalje bolj potrjuje kot teza o parlamentarnem puču. Zdaj že vemo, kaj je sledilo njeni odstavitvi.

Del ameriškega političnega razreda je med drugim Assangeu naprtil tudi odgovornost za poraz Clintonove, ker je javnosti odkril, da so v demokratski stranki naredili vse in še več, da le ne bi Bernie Sanders postal njihov predsedniški kandidat. »Clintonova ni izgubila volitev zaradi Assangea, temveč zaradi neumne volilne kampanje, cinizma, brezbrižnosti in arogance, volivci pa so bili naveličani tega, da so čedalje bolj revni, medtem ko bogati še bolj bogatijo,« je Dedaj neomajen v svoji oceni.

Podobne zaključke ponuja tudi ameriški demokrat Thomas Frank v knjigi Zakaj bogati volijo levico? iz leta 2017, kjer pronicljivo analizira dogodke, ki bi jih lahko poimenovali kot kroniko napovedanega poraza ameriške predsedniške kandidatke. Belgijski pravnik in novinar Michel Collon v svoji knjigi ZDA: sto najslabših citatov med drugim navaja besede Michaela Flynna, nekdanjega šefa tajne službe ameriške vojske, ki so se nanašale na vojno v Iraku in terorizem: »Če bi ameriška javnost imela dostop do vsakodnevnih informacij, ki jih Clintonova in Obamova administracija enostavno nista hoteli slišati, bi eksplodirala od jeze.«

Roko na srce: tudi mi smo se lahko iz razkritih ameriških depeš marsikaj naučili, predvsem kako natančno in podrobno o dogajanju in osebnostih v državi sprejema pišejo pravi profesionalci.

Assangeev Wikileaks doslej ni objavil nobenega dokumenta, ki bi se izkazal za lažnega. »Samo naivna duša se lahko vpraša, zakaj je nekdo, ki je naredil takšno uslugo javnosti in ki v trinajstih letih ni objavil niti ene netočne informacije, ostal tako zelo osamljen,« pravi njegov mladi francoski odvetnik Juan Branco, ki je prav tako zagovornik Maxima Nicolla, enega od vidnih glasnikov rumenih telovnikov. »Heroj ali človek, ki ga je treba pokončati?« se na naslovnici časnika Le Monde Diplomatique maja letos sprašuje Juan Branco, ki je prejšnjemu francoskemu predsedniku Hollandu brez uspeha predlagal, naj Assangeu zaradi koristi, ki sta jih imela francosko gospodarstvo in politika spričo razkritih podatkov o tajnem ameriškem delovanju, podeli azil, saj vendar v Franciji živi njegov otrok.

Branco dviguje prah s svojo knjigo Crépuscule, v kateri brez dlake na jeziku odkriva brezobzirno sprego kapitala in njegovih medijev, ki so omogočili zmago svojemu izbrancu in političnemu (ne)znancu Macronu. Razkriva neprepustnost kastnega sistema reprodukcije francoskih vladajočih elit, ki čedalje bolj, ne glede na politične barve, skrbijo izključno zase, ne pa za skupno javno dobro. Knjige sprva ni hotela izdati nobena založba, zato jo je njen avtor konec leta 2018 postavil zastonj na svetovni splet in je doživela rekordni obisk. Potem se je marca letos za natis opogumila majhna založba Le diable vauvert in že prvi mesec, brez predhodnega medijskega pokritja, prodala več kot 60.000 izvodov. Branco, briljantni »izdajalec svojega razreda«, jo uspešno predstavlja številnemu občinstvu in mnogi ugotavljajo, da jim pomaga začeti razumeti to, kar so sicer slutili, a si zaradi nepreglednosti delovanja oblasti niso znali razložiti. Brancova teza je svarilo sodržavljanom, da bo naslednje volitve v Franciji zagotovo dobila skrajna desnica, če Macron ostane do konca mandata.
 

Univerzalne in partikularne vrednote

»Problem je v tem, da ZDA zagovarjajo svoje vrednote, Evropa pa zagovarja univerzalne vrednote,« pravi Pascual Boniface, ugledni ustanovitelj l'IRIS, francoskega Instituta za mednarodne strateške študije, ki je nedavno izdal knjigo z zgovornim naslovom Združene države, strateška nevarnost za planet. Eklatantni primer je izjava ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea, obsedenega z Assangeem, ki je še kot direktor Cie glede tega žvižgača bil povsem prepričan, da tujci po prvem amandmaju ameriške ustave, ki določa svobodo govora, nimajo enakih pravic kot ameriški državljani.

Evropska konvencija za človekove pravice je univerzalna prav zato, ker velja za vse ljudi, ne glede na državljanstvo in vse druge okoliščine posameznika. In Evropsko sodišče za človekove pravice ne dovoljuje izročitve posameznika državi, kjer velja smrtna kazen oziroma kjer obstaja nevarnost mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ki zajema tudi razmere med prestajanjem kazni. Na to karto igrajo Assangeovi odvetniki. A ZDA, ki v zadnjem času čedalje bolj rušijo mednarodni pravni red, ko si, zlepa ali zgrda, ne pomišljajo uveljaviti svojo voljo in vrednote, se lahko izkažejo za zelo nepredvidljivega nasprotnika. Evropa spoštuje načelo, da storilec v državi, ki je uspešno uveljavila njegovo izročitev, ne more biti obsojen za dejanje, ki ni bilo navedeno v zahtevi za izročitev.

Assangeovi zagovorniki pa opozarjajo na določbo v bilateralnem dogovoru o izročitvi med ZDA in Veliko Britanijo, na osnovi katere se lahko tudi po opravljeni izročitvi doda nova obtožba, o čemer na predlog države izročitve odločajo pravosodne oblasti države, ki je posameznika izročila. Tako bi lahko ZDA Assangea tudi naknadno obsodile vohunstva in izdaje državnih skrivnosti oziroma ga že prej fizično in psihično uničile. Za nesorazmerno težko so ocenili kazen petdesetih tednov zapora, ki jo je angleško sodišče zdaj izreklo Assangeu za njegovo kršitev pogojne svobode, ko se je leta 2012 v strahu za življenje zatekel na ekvadorsko veleposlaništvo. In to v državi, ki je z Magno Carto Libertatum zgodovinska začetnica ideje o nujnosti omejitve oblasti monarhičnemu despotizmu, češ da ima javnost pravico izvedeti, kaj se škodljivega dogaja v njenih nedrjih. To idejo je Montesquieu šest stoletij kasneje razdelal v tri neodvisne veje oblasti: zakonodajno, izvršilno in pravosodno.
 

Azil, hujši od zapora

O tem, da je bil Assangeev azil na ekvadorskem veleposlaništvu v mnogih pogledih hujši od običajnega zapora, kjer obstaja pravica do vsakodnevnega sprehoda na prostem, do obiskov in zdravstvene oskrbe, česar Assange v svojem azili ni imel, je prepričana tudi Eva Joly, evropska poslanka zelenih. Tudi ona je ogorčena, ker so ZDA sistematično uničevale njegovo podobo v javnosti. »Bolj od tega, kakšna je njegova osebnost, je važno to, kar je naredil za nas vse! Gre za boj za vse žvižgače, za svobodo medijev in raziskovalnega novinarstva,« pravi za l'Humanité nekdanja francoska sodnica, pogumna začetnica boja proti mednarodnim davčnim goljufijam ter zagovornica najnovejšega dokumenta evropskega parlamenta o zaščiti žvižgačev v delovnem okolju.


Nekdanji ekvadorski predsednik Correa zdaj živi v Belgiji, od koder je njegova soproga. Novinarju Michelu Colloni je o tem, kaj lahko svet stori za Assangea in svobodo informacije, odgovoril, da lahko največ storijo prav državljani »prvega sveta«, torej Evropejci. »Če bi Assange na isti način odkril nečednosti kitajske ali ruske vlade, se v javnosti sploh ne bi ukvarjali z njegovo osebnostjo, ampak bi mu Američani že zdavnaj postavili spomenik na bruseljskem trgu.« »Nekdo, ki je vmešan v državno varnost ZDA, tam ne more pričakovati pravice,« je nekoč Assange stvarno dejal v kamero.
Morda res, a obstaja tudi Evropa, ki še vedno uradno prisega na mednarodni korpus človekovih pravic! Hic Rhodus, hic salta! V tem smislu lahko razumemo poetični apel za pravičnost že pokojnega legendarnega pevca Georgesa Moustaquija, avtorja uspešnice Le Méthèque iz leta 1969, ko v eni od skladb zapoje: »Če je kriv eden, smo obsojeni vsi.« To bi lahko v današnji resničnosti interpretirali kot: če bo obsojen Assange, bomo za to krivdo posledice nosili vsi.

Milena Šmit, nekdanja veleposlanica RS v Braziliji, Boliviji, Ekvadorju, Kolumbiji in Venezueli