V članku preberite:

Jette Ostan Vejrup je s svojimi odrskimi kreacijami požela priznanje in navdušenje tako slovenskega občinstva kot kritike in strokovne javnosti. Ob Borštnikovi nagradi za Železniške informacije je prejela še tri Borštnikove nagrade za igro (za Ivono v predstavi Ivona, princesa Burgundije, 1991; za Fräulein Schneider v Kabaretu, 2007; za Hero v Iliadi, 2015), dve zlati paličici (za vlogi Ogledala in Norca v predstavi Sneguljčica, 1998; za avtorstvo in izvedbo igralskega monologa Grdi raček, 2005) ter Dnevnikovo nagrado (za vlogo Harper Regan, 2011).

Lani je za svoje gledališke dosežke prejela Severjevo nagrado za igro, strokovna žirija je prepoznala, kako njena igralska prisotnost korenito zaznamuje slovenski gledališki prostor, vanj vnaša interpretativno nepredvidljivost, kompleksnost in širino. Dejstvo je tudi, da njeno odrsko pojavo odlikujejo popolna navzočnost, samorefleksija in specifična, samosvoja performativna drža. V svoje vloge vnaša polnokrvnost in mesenost, izhajajoči iz trdnega igralskega razmisleka in samospraševanja, kot da gre za nenehen vitalni boj med navdihom in dvomom, znanim in tveganim, domačim in tujim.

Sama se je pomirila s tem, kar je: »Občinstvo je sprejelo, da sem drugačna. Na začetku slovenske kariere sta vame zelo verjela režiserja Barbara Hieng Samobor in Janez Pipan, kasneje mi je nekaj kolegov režiserjev govorilo, da je to, da sem drugačna, dodana vrednost, pa jim nisem verjela. Mislim, da se je prelom v meni zgodil, ko sem začela sodelovati z Jernejem Lorencijem.«