Javna razsvetljava, civilizacijski in upravni problem

Svetlobno onesnaževanje, ki ga povzroča zlasti osvetljevanje cest in ulic, je v zadnjih desetletjih postalo eden bolj izpostavljenih okoljskih problemov. Splošno je znano, da zaradi velike količine umetne svetlobe iz leta v leto bolj izgubljamo pogled na zvezdno nebo, ne samo v mestih, ampak tudi na podeželju, s čimer izgubljamo pomemben del našega okolja, ki je tisočletja navdihoval različne civilizacije.

V strokovnih krogih obstaja obsežno znanje o vplivih umetne svetlobe na motnje življenjskega ritma pri živih bitjih, frag­mentacijo habitatov s svetlobnimi zidovi in zmanjševanje biotske raznovrstnosti. Prav tako je jasno dokazano, da svetloba vpliva na pomembne hormonske cikle pri človeku, njihovo porušenje s svetlobo v nočnem času, še posebno s takšno napačne barve, pa lahko pripomore k nastanku resnih bolezni.

Medtem ko ne mine dan, da ne bi kaj slišali o nujnosti varčevanja z energijo, je videti, da ni nič narobe, če z intenzivnim širjenjem razsvetljave na vse mogoče lokacije dodajamo nove in nove porabnike. Ne nazadnje je jasno, da za to trošimo velike količine javnih sredstev.

Poglejmo na zadevo še malo globlje. Ali si res želimo živeti v popolnoma umetnih svetovih, odrezanih od naravnega okolja? Če je to še razumljivo v mestih, kjer se je temu težko izogniti, pa je nerazumljivo in nesprejemljivo, da smo zaradi zadovoljevanja marsikje popolnoma zanemarljivih potreb pripravljeni izmaličiti podeželje, kjer je ohranjeno okolje ena glavnih prednosti. Mogoče je ravno ne­spametno širjenje javne razsvetljave eden najbolj očitnih pokazateljev, koliko res razumemo urgentno potrebo po varovanju okolja. Če sklepamo samo po nekritičnem odnosu do luči na vsakem koraku, je videti, da je ne razumemo in ne dojemamo kaj dost


 

Ne gre samo za svetlobno onesnaževanje

Če je problem svetlobnega onesnaževanja danes dokaj dobro znan, pa je tudi v strokovnih krogih precej manj prepoznano, da gre samo za del širšega problema degradacije okolja in prostora z neprimerno in pogosto nepotrebno vgradnjo razsvetljave. Slovenija postaja dežela kandelabrov in s tem tudi s krajinskega oz. estetskega vidika intenzivno izgublja svoj značaj. Ni nepomembno, kam postavimo svetilke, koliko jih je na neki lokaciji, kako so visoke, kako so razporejene, kako so oblikovane, kakšne barve so.

Razsvetljava marsikje dominira nad krajino in naselji. Problematični so obsežno in intenzivno osvetljeni pločniki, križišča, krožišča, avtobusne postaje, kolesarske poti … zlasti zunaj naselij. Dolge linije visokih in enakomerno razporejenih svetilk marsikje neprimerno zarežejo v prostor znotraj in zunaj naselij in ga urbanizirajo.

Poseben izziv je osvetljevanje cest skozi razpršena in razpotegnjena naselja ob regionalnih cestah, pri čemer dobivamo kilometre intenzivne zvezne osvetlitve, naselja pa z dominacijo linij ravnih drogov izgubljajo svoj karakter. Marsikje bi zadoščalo, če bi zgradili samo pločnike, ki bi bili osvetljeni samo v zgoščenih delih naselij, kar bi bilo še vedno povsem v skladu z zakonodajo in priporočili.

Vplive cestne razsvetljave na krajino si je mogoče lepo predstavljati na primeru regije, ki je za zdaj verjetno z njo najmanj obremenjena, Zgornjega Posočja. Vsi radi obiskujemo to dolino zaradi lepega naravnega okolja. Bodo vtisi še vedno tako idilični, ko se bomo po predvideni novi tolminski obvoznici peljali skozi gozdove visokih kandelabrov na krožiščih, mostovih in verjetno tudi vmes?
 

S svetlobno hitrostjo v smeri severne Italije

V krogih poznavalcev problematike se pogosto navaja, da je severna Italija eno najbolj svetlobno onesnaženih območij na svetu. Gre za gosto poseljeno in močno urbanizirano pokrajino, z izdatno osvetljenimi naselji in povezavami med njimi. Močno svetlobno onesnaženost te regije občutimo tudi v Sloveniji, saj vplivi osvetlitve segajo več sto kilometrov od izvorov.
Kakšni pa so trendi pri nas?

Če ne bomo v najkrajšem času vzpostavili učinkovitih politik, ki bodo spremenile trenutno pogubno smer, bomo v nekaj desetletjih končali v stanju zvezne mrežaste osvetlitve celotnih regij, z osvetlit­vijo vseh ulic v vseh naseljih, zaradi razpršene poselitve s kratkimi razdaljami med naselji pa še povezav med njimi. Poglejmo si nekaj primerov. Na Kozjanskem, ki ni med najbolj urbanimi regijami v državi, imamo že zdaj odsek s 7 km neprekinjene osvetlitve. V okolici Šenčurja na Gorenjskem so kolesarske poti osvetljene v različne smeri zunaj naselja, na razdaljah več kilometrov.

Vzhodno od Ljubljane so osvetljene vse hribovske vasice. Dolenjska prestolnica ima intenzivno osvetljene kilometre cest v okolici mesta, skozi naselja, travnike in gozdove. Drugod po državi večinoma ni nič bolje oziroma je ponekod še slabše, razsvetljava pa se vsepovsod intenzivno širi.
 

Bomo osvetlili vsa naselja?

Javna razsvetljava je postala skoraj ustavna pravica, ki pripada vsem državljanom, ne glede na lokacijo prebivanja in dejanske potrebe. Občinske uprave jo dojemajo kot najbolj samoumeven del infrastrukturnih projektov. Tudi če bi imele pomisleke, na dolgi rok zaradi pričakovanj dela prebivalcev nimajo skoraj nobenih možnosti, da se ji izognejo. Zaradi skoraj popolne odsotnosti kakršnihkoli resnejših prostorskih politik na to temo in omejitev glede sprejemljivih lokacij je v trenutnih razmerah neizogibno, da ne bi imeli na koncu osvetljenih vseh cest in poti v naseljih, marsikje pa tudi povezav med njimi.

Na konkretnem primeru podeželskega središča in štirih bližnjih naselij v radiju dveh kilometrov s približno 1100 prebivalci to pomeni, da bi imeli nazadnje postavljenih okrog 500 svetilk, s čimer bi nekdaj prijetno podeželsko območje popolnoma urbanizirali. Samo deloma za potrebe prometne varnosti in še smiselne ravni udobja, večinoma pa zgolj zaradi močno pretiranega in okoljsko nevzdržnega zagotavljanja udobja na vsakem koraku.

Alternativa takšnemu razvoju je pristop, da se zunaj urbanih območij osvetljujejo samo središča večjih naselij, območja večje koncentracije pešcev in varnostno problematične točke. Čeprav to po zdravi pameti še posebno v dobi zelo očitnega trka ob okoljske omejitve zveni precej samoumevno, gre za enega najtežjih izzivov, ki se ga zaradi pričakovanega nasprotovanja dela prebivalstva ne upa resno lotiti nihče, močno pa se zatakne že pri interesu in sposobnostih pristojnih institucij za teoretično oblikovanje ustreznih politik.

Del rešitve je tudi ugašanje ali zmanjševanje jakosti v poznih nočnih urah, ki pa ne sme postati izgovor za postavljanje razsvetljave tam, kjer ni pravih potreb. Kako daleč smo marsikje od temeljitih in učinkovitih rešitev, priča že dejstvo, da se nekatere občine, tudi podeželske, nočejo strinjati niti s tem.


 

Vedno obsežnejše osvetljevanje zunaj naselij

Še večji problem je vedno pogostejše in obsež­nejše osvetljevanje zunaj naselij. Medtem ko je do pred nekaj leti šlo predvsem za osvetlitev križišč in vedno številčnejših krožišč, smo v zadnjih letih priča množici projektov osvetlit­ve pločnikov in celo od cest ločenih pešpoti ter kolesarskih poti kilometre zunaj naselij.

Nekatere države, kot so Avstrija, Nemčija, Slovaška …, regionalnih cest in avtocest zunaj naselij skoraj ne osvetljujejo in so zato videti krajinsko neprimerljivo bolj ohranjene. Mogoče k temu pripomorejo drugačni pristopi v priporočilih in predpisih ter večja racionalnost pri izdatkih, mogoče predvsem srečna naključja ob postavljanju usmeritev pristojnih služb.
 

Obseg in intenzivnost osvetlitve

Problem bi bil znatno manjši, če bi bila obseg in intenzivnost osvetlitve posameznih cest­nih objektov v racionalnih okvirih. Medtem ko je bilo pred desetletji osvetljevanje zunaj mest bolj skromno in racionalno, omejeno na najbolj izpostavljena križišča in majhno število svetilk, danes deluje kot brezoseben industrijski stroj, ki na podlagi svojih lastnih priporočil melje vse pred sabo.

Ta priporočila sicer imajo konkretna strokovna ozadja, videti pa je, da so določeni argumenti močno prepotencirani. Tako so npr. v vseh manj zahtevnih situacijah zelo dvomljive zahteve po enakomernosti osvetlitve, zanimivo je tudi vprašanje, ali je res nujno osvetliti tudi krake križišč in krožišč, česar npr. v Avstriji ne počnejo.
 

Kafkovski sistem uporabe standarda EN 13201

Razsvetljava je zanimiva tudi v kontekstu mednarodnih tehničnih norm, konkretno evropskega standarda EN 13201, ki v Sloveniji za zdaj velja samo kot priporočilo, a se posebno na državnih cestah uporablja povsem striktno. Standard, ki je eden večjih izvorov problema, je za varnostno manj problematične situacije, npr. za tako rekoč celotno podeželje, prezahteven in povzroča absurdne primere nikomur potrebne okoljsko in prostorsko nevzdržne osvetlitve. Namesto enakomerne in intenzivne osvetlitve bi marsikje zadoščala šibka orientacijska razsvetljava.

Lahko bi rekli, da gre za tehnični totalitarizem moderne dobe, kar bi moralo dati misliti načrtovalcem različnih politik. Največ nekaj deset ljudi na mednarodni ravni sprejema standarde, ki nato veljajo do zadnje vasi, praktično brez realne možnosti ugovora. Vzpostavil se je nekakšen kafkovski sistem, ko je v določenih primerih popolnoma jasno, da po standardu načrtovana osvetlitev na določeno območje ne sodi, pa je zadevo treba izvesti po paragrafih.

Deloma je to razumljivo, še posebno v okviru današnjega pravnega sistema, toda takšen pristop hitro privede do absurdov. Zgovoren primer so svetilke tudi na notranji strani krožišča ali pa 11 svetilk na 90 metrih vaške ceste z dvema nepomembnima križiščema. Vse to zaradi z računalniškim programom podprtega izpolnjevanja zahteve po enakomernosti osvetlitve in minimalni osvetljenosti obravnavane površine iz standarda.

Kje so urbanisti?

Odgovorni se z javno razsvetljavo ukvarjajo kot s skoraj izključno tehničnim vprašanjem. Za projektiranje svetilk so ponavadi odgovorni inženirji elektrotehnike. O tem, kako razsvetljava sodi v prostor in kakšni bodo kumulativni okoljski in prostorski učinki po izvedbi vseh projektov na določenem območju, se ne sprašuje skoraj nihče.

Postavljanje razsvetljave je v prvi vrsti vprašanje celovitega urejanja prostora, svetlobno onesnaževanje pa je samo najbolj obsežen in najbolj poznan okoljski vpliv. Zaradi tega bi morala obstajati ustrezna strategija, ki bi bila določena v okviru prostorskih politik. Pri­praviti bi morali tudi konkretna prostorsko orientirana priporočila za posamezne tipe lokacij. Žal slovenska urbanistična stroka ne zmore nasloviti teh vprašanj. Nekateri posamezniki iz arhitekturnih strokovnih krogov sicer zaznavajo, da je s številnimi projekti nekaj narobe, in jih pravilno vidijo v kontekstu čezmerne urbanizacije, vendar je že to bolj izjema. Stanovske organizacije se največkrat sploh ne odzivajo na opozorila, kaj šele, da bi samoiniciativno ali ob pozivih okoljevarstvenikov poskrbele za kakršnekoli vsebinske prispevke. Pri tem gre samo deloma za upravne omejitve urbanizma v Sloveniji, za popoln molk v zvezi s to problematiko je odgovorna izključno stroka sama.


 

Slovenska zakonodaja

Čeprav se projektanti pogosto sklicujejo na zakonodajo, ta o osvetljevanju ne govori veliko. Osvetljevanje cest je bilo samo z nekaj stavki opredeljeno v Pravilniku o projektiranju cest, ki ne velja več in ga je v tem delu nadomestil Pravilnik o prometni signalizaciji in opremi na cestah. Dobesedno branje omenjenih stavkov je npr. ponujalo kritje oziroma celo zahtevo za osvetlitev vseh križišč z regionalnimi cestami po državi in vseh cest skozi naselja, medtem ko je novi pravilnik bolj racionalen.

Zanimivo je, da Uredba o zelenem javnem naročanju, katere namen je seveda zagovarjanje okoljskih interesov, predpisuje uporabo sicer neobveznega osvetljevalskega standarda, ki določa minimum osvetlitve. Pri tem gre za ne v celoti prepisane evropske usmeritve.

Na drugi strani je Uredba o mejnih vredno­stih svetlobnega onesnaževanja okolja iz leta 2007. Uredba je pomenila velik uspeh celo v svetovnem merilu, saj je bila prvi takšen dokument v svetu na ravni države in je v marsikakšnem pogledu prinesla velik napredek. Med drugim je za večino virov svetlobe prepovedala svetenje nad vodoravnico in s tem onesnaževanje neba, zato imajo danes svetilke ravno dno. Žal pa ni učinkovita pri omejevanju širjenja cestne razsvetljave na nove lokacije.

K temu je pripomogla tudi zamenjava tehnologije, saj so LED-svetilke bolj energijsko učinkovite, s tem pa je odpovedala omejitev letne porabe in posredno tudi omejitev števila svetilk na prebivalca. Še bolj je težava v tem, da uredba cestne razsvetljave ne naslavlja celovito. Izhodiščno vlogo bi morala igrati prostorska zakonodaja. Osvetljevanje je za zdaj obravnavano v osnutku nacionalne prostorske strategije, sicer pa v prostorski zakonodaji ni konkretneje urejeno.

Na ravni strokovnih priporočil oziroma posamez­nih projektov glavno vlogo igrajo omenjeni standard in priporočila Slovenskega društva za razsvetljavo iz leta 2000, ki pa urad­no niso več veljavna.
 

Premajhna kompetentnost državnih institucij

Problematika svetlobnega onesnaževanja je tudi na svetovni ravni razmeroma nova, zaradi njene kompleksnosti in prepletenosti različnih interesov pa je razumljivo, da je težko obvladljiva. Za kreiranje ustreznih politik je na krovni ravni odgovoren okoljski direktorat na ministrstvu za okolje in prostor. Kljub stalnim opozorilom okoljevarstvenikov v desetletju po sprejemu uredbe ni bilo ustreznih izboljšav, odgovorni na MOP, katerih znanje je omejeno, pa z okoljevarstveniki z obsežnim znanjem niti niso želeli komunicirati.

Postopek noveliranja zadevne uredbe, ki se je v okviru posebne delovne skupine začel v začetku preteklega leta, je najverjetneje spodbudilo predvsem negativno mnenje računskega sodišča iz leta 2018, ki je ugotovilo, da MOP problematike ne obvladuje. Pozivi k nujno potrebni širši razpravi v okviru delovne skupine so bili zavrnjeni, skupina pa se je do prekinitve dela zaradi epidemije brez širšega razumevanja izvorov problema ukvarjala le z golim spreminjanjem členov uredbe. Osvetlitev vseh naselij, ne glede na dejanske potrebe, denimo za predstavnika MOP ni sporna.

Bistveno bolj profesionalen je odnos na prostorskem direktoratu MOP, ki je pristojen za to problematiko v prostorski zakonodaji. Žal bo ta tudi v idealnem primeru imela konkretne učinke šele na daljši rok.

Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, ki je odgovorna za osvetljevanje državnih cest, na opozorila formalno pravilno odgovarja z ugotovitvijo, da so vsi projekti izvedeni v skladu z zakonodajo in strokovnimi usmeritvami, pripravljeni pa so sodelovati pri njihovi prenovi. Posamezni projektanti na državnih cestah se strinjajo, da so številni projekti pretirani, in si želijo ustreznejših usmeritev.

Za lokalne projekte so odgovorne občine. Te same večinoma nimajo dovolj znanja niti za oblikovanje trajnostnih strategij niti za resnejše korigiranje že na prvi pogled pretiranih projektov, zato nujno potrebujejo ustreznejše usmeritve in omejitve z državne ravni.

Tema kot vrednota

Če želimo problem obvladati, moramo najprej v samih temeljih spremeniti perspektivo. Razumevanje javne razsvetljave kot enega najbolj samoumevnih pokazateljev napredka v kontekstu današnjega zgodovinskega trenutka deluje zaostalo in predmoderno.

Zavedati se moramo, da kakršnakoli umetna svetloba v okolju pomeni onesnaženje in odmik od naravnega stanja, zato naj se uporablja samo takrat, ko je dosežen dovolj visok prag potreb. Naravna temna noč je dragocena dobrina, žal vedno redkejša, zato se je za njeno ohranitev vredno potruditi. Če se ne zmoremo odpovedati niti osvetlitvi na vsakem koraku, se bomo čemu drugemu še toliko težje in naši vplivi na okolje se bodo samo še stopnjevali.

V predvolilnem letu, ki je pred nami, bomo deležni številnih novih projektov, za povrhu dodatno podprtih s sredstvi za pokoronsko okrevanje, tako da na kratek rok perspektive niso rožnate. Več optimizma vliva dejstvo, da se zakonodaja in priporočila organizirano poskušajo urejati po celotni vertikali. Žal se s tem ne ukvarjajo v prvi vrsti tisti, ki so za to najbolj odgovorni, vseeno pa s sodelovanjem in podporo nekaterih ključnih strokovnjakov in institucij! 

-------------------------------
Aleš Šubic je eden vodilnih poznavalcev problematike neprimerne rabe zunanje razsvetljave v Sloveniji in skupaj s somišljeniki in strokovnjaki z različnih področij intenzivno sodeluje pri poskusih njenega urejanja.