V intervjuju preberite:

Dolga leta je bil eden najbolj prepoznavnih obrazov italijanske levice. Za Sobotno prilogo je spregovoril o vojni na evropskih tleh, solidarnosti z Ukrajino in tudi o tem, zakaj se je Italija tako močno nagnila v desno. Ko govori o Giorgii Meloni, dosledno uporablja moški spol, predsednik vlade, predsednik ministrskega sveta, kakor ona želi, da se jo naslavlja.

Živimo v času, ki ga mnogi označujejo za prelomnega, tako glede odnosov na globalni ravni kot glede prihodnosti Evrope oziroma EU. Večje spremembe so se zgodile tudi v Italiji. Kot pisatelj, filmski režiser in novinar ste pronicljiv opazovalec dogajanja in v času, ko ste bili politik in podpredsednik vlade, ste ga tudi sooblikovali. Danes poteka vse ostrejša tekma med velesilami, v prvi vrsti med ZDA, katerih moč in vpliv sta v upadanju, in vzpenjajočo se Kitajsko. Se lahko nadejamo, da bodo našle modus vivendi in bodo skupaj pristopile tudi k reševanju transnacionalnih groženj, kot so podnebne spremembe in pandemije?

Upati moramo, da se bo modus vivendi v imenu miru in soočanja z današnjimi izzivi vendarle našel ne le med Združenimi državami in Kitajsko, ampak tudi v okviru širokega sodelovanja v Organizaciji združenih narodov. Če to rečem danes, ko je vojna že dosegla meje Evropske unije, se zdi kot iluzija. In vendar moramo verjeti v možnost mednarodnega ravnovesja miru in diplomacije. Poleg tega ne bi bilo prvič, da se sredi dramatične krize porodi odločna volja za enotnost, mir in sanje o drugačni prihodnosti. Ne bi želel primerjati, a zamisel o evropski enotnosti se je porodila prav med odmevanjem bomb druge svetovne vojne. Mir v svetu niso samo sanje, ampak je nujnost.