Istanbulska konvencija, #jaztudi in spreminjanje socialnih norm

Gibanje #jaztudi potrjuje natančno tisto, o čemer govori 3. člen konvencije, da je nasilje nad ženskami nasilje zaradi spola. S tem pove, da ga izvajajo praviloma moški nad ženskami, ker so bili takšnega obnašanja naučeni v dolgi zgodovini patriarhata, in da se ženske slabo branijo, ker se niso naučile, da se imajo pravico braniti pred nasilneži.
 

Postsocialistična nasprotovanja istanbulski konvenciji

Kot gibanje #jaztudi je tudi istanbulska konvencija sprožila, ne nepričakovano, val nasprotovanj. Leta 2018 je moral češki Ženski lobi sodno preganjati češko katoliško cerkev, ker so duhovniki v cerkvi ljudem lagali, da bodo zaradi istanbulske konvencije šli v prevzgojne domove vsi, ki se ne bodo podredili »ideologiji spola«.

V homofobnih Romuniji in Bolgariji so leta 2016 njeni nasprotniki trdili, da konvencija spodbuja istospolnost in posvojitve otrok v mavričnih družinah.

V času lažnih novic in lažnivih interpretacij ni preveč napisati, da konvencija ne govori o ničemer takšnem. Med drugim določa, da se morajo za »odpravo nasilja zavzemati moški in fantje« in da je treba »krepiti moč žensk«. In tudi, da vera, kultura, običaji, tradicija in čast ne smejo biti izgovor za nasilje, kot so na primer prepovedovanje ženskam, da bi se šolale; otroške poroke; spolno nadlegovanje; ustrahovanje žensk, češ da morajo biti poslušne moškim.



Kmalu po evropskem sprejetju konvencije je gibanje #jaztudi, ki je zahtevalo kriminalizacijo spolnega nasilja, spodbudilo proteste žensk po številnih delih sveta. Tudi po državah postsocializma, kjer so danes neopatriarhalni poskusi restavriranja tradicionalne ženskosti najmočnejši.

Tiste, ki so po zahodnih državah sprožile gibanje #jaztudi, so bile slavne in znane. Spolno nadlegovanje so doživele od bogatih in močnih moških, ko so bile mlade in na začetku kariere. Razgalile so »vzorec plenilskega vedenja« – besedna zveza, znana iz sodnega procesa proti filmskemu producentu Harveyju Weinsteinu. Več kot 105 žensk, ki niso skrivale svojih obrazov in imen, je pričalo o izkušnjah spolnega nadlegovanja in zlorab tega vplivnega moškega.


 

»Navadne« zgodbe »običajnih« žensk

V Sloveniji je imela kampanja #jaztudi od februarja 2018, ko se je začela, lokalne posebnosti in drugačne učinke od zahodnih. Pri nas so »običajne« ženske, brez namena, da bi javno razkrile storilca, čeprav so jim prav to nasprotniki ves čas očitali, opisale več kot dvesto dogodkov »navadnih« zgodb spolnega nasilja: »Si želim, da bi zadevo prijavila? Ne. Želim si, da se mi ne bi zgodilo, kar se mi je.«

Namesto spektakularnih pričevanj so na spletnem naslovu #jaztudi.si (ki neprekinjeno deluje) ženske opisovale vsakdanje dogodke spolnega nasilja v otroštvu, najstniških letih in odrasli dobi. Zgodbe so razkrile nasilje doma, v šoli, avtu, kavarnah, cerkvi, na zabavah in delovnem mestu; v intimnih partnerstvih, kjer se je spolno nasilje pogosto mešalo s fizičnim.

Storilci so bili različnih poklicev in so živeli bodisi blizu žrtve bodisi so bili od daleč. Očetje, materini novi partnerji, družinski prijatelji, športni učitelji, inštruktorji avtošole, policisti, duhovniki, univerzitetni profesorji, sosedje, vozniki taksijev in avtobusov, zdravniki, fizioterapevti, neznani moški v javnih restavracijah, knjižnicah, vrstniki v šoli, na zabavah, neznane skupine moških.

Nekatere so opisale izkušnjo posilstva skupine moških. Mlada ženska, ki so jo trije moški večkrat posilili in ranili, med njimi taksist, je podrobnemu opisu dodala: »Zgodbo sem napisala, ker je ne znam povedati. Vseh podrobnosti se spomnim šest let pozneje.«



Besede naivno, zamrznjenost in ogabno so ženske uporabile večkrat, še pogosteje besedo krivda. Opisale so, da so se počutile umazane in kako jih je bilo sram. Ko se je zloraba zgodila, so bile stare šest, dvanajst, petindvajset let. Zdaj, ko so odrasle, se krivijo za nazaj, da so bile preveč naivne, da bi prepoznale nevarnost.

Dekle, ki ji je na zabavi nekdo v pijačo stresel drogo, zaradi katere se je zbudila iz nezavesti in posiljena, se danes počuti krivo. Koliko enakosti je med ženskami in moškimi, če se ženski zdi, da je odgovorna in kriva za posilstvo? Kdaj smo se to naučile in od koga?

V zahodni kampanji #jaztudi se zdi, da so ženske spregovorile, ker se ne čutijo več krive, in zahtevajo, da storilci prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, v slovenskih zgodbah pa je samoobtoževanje pogosto. Zgodbe razkrivajo, kako nepripravljene, osuple in nemočne so se počutile ženske in kako redko so se branile.


Teh zgodb je več. Vsaka ima svojo težo in svojo bolečino, a morda bi izpostavila eno. »Hodila sem v 1. letnik gimnazije, mlada, zavzeta in energije polna mladenka. Pouk smo imeli popoldne, vozači pač, in v tistih letih popolnoma odvisni od avtobusov in njihovih šoferjev, ki so ustavljali ali pa tudi ne. Kakor je pač naneslo. Dopoldne, okrog enajste ure, je bil medkrajevni avtobus praktično prazen.

Ljudje so izstopali, jaz sem morala do končne postaje. Šofer in jaz. Bus je zapeljal na skrajni rob kolodvora. Hotela sem izstopiti, a vrata so ostala zaprta. Je pa vstal šofer ... Ne spomnim se veliko, le odrgnjene kože na levem licu, temno rjavih ščetin brade, razparane podloge na zimski jakni in pekoče bolečine na stegnu. Prehodila sem mesto, stopala proti šoli, a nisem zmogla čez sivino stopnic. Samo enkrat v štirih letih sem 'špricala' pouk in nikoli več nisem šla na brzi medkrajevni bus ob enajstih dopoldne …«


Nekatere pripovedi so pravi kronološki dnevniki, ki razkrijejo bolečo zgodovino ponavljajočih se spolnih napadov in nadlegovanj, zakoreninjenega naučenega vedenja moških, ki ga tiho podpirajo družbene institucije. Ponavljajo se v različnih obdobjih življenja, zato so jih nekatere opisale kot »nujno zlo« ali celo »žensko usodo«.


»Vse se je začelo v osnovni šoli. Klasično prijemanje riti. Četudi sem se postavila zase, se sprla, dala klofuto, sošolci niso nehali. Zakaj? Pa saj to ni nič takega, vsi to počnejo. Nato moja prva simpatija, prvi poljub. Žal se ni ustavilo tu, bila pa sem prešibka, da bi se uprla. Pritisnil me je ob zid, z eno roko prekril usta, z drugo pa si je postregel moje, kot je rekel, sladke dele. Kot da bi bili na prekletem meniju. Stara sem bila 14 let. Srečala sem ga spet pet let kasneje, ko se mi je opravičil.

Do konca je šlo žal nekaj let kasneje. Bil je tujec, pijan. Del naše družbe, ko smo se lepo zabavali. Bila sem prijazna, ko je jamral, da si želi svežega zraka in da mora v avto po jakno. Pa sva šla na sprehod po mestu. Ko sva prišla do avta, me je potisnil noter in prekril usta. Spomnim se, da me je zelo bolelo in da je bil grob. Veš čas mi je govoril sluzaste besede in po malem grozil. Preden mu je prišlo, ga je potegnil ven ter špricnil po meni. Takoj, ko sem šla iz avta, sem bruhala in tekla do kolegov. Tam sem se začela nalivati z alkoholom. Drugega nisem bila sposobna. On je tudi prišel nazaj in se delal, kot da ni bilo nič. To je bil moj prvi seks.«

Nemalo žensk je pisalo o izkušnjah spolne zlorabe v otroštvu, kot da gre za starodavni obred prehoda, s katerim deklica vstopi v svet žensk. Biti mora ustrežljiva in priljudna, saj se deklice uri, da so prijazne. Ženske otroke se posebno rado spodbuja, da dajo poljubček stricu, dedku, družinskemu prijatelju, sosedu ali »prijaznemu« neznancu.


Deklica ne sme reči ne. Če reče ne, ji odrasli rečejo: »Kdo te bo pa maral takšno, bodi prijazna!« Če reče ne deček, rečejo: »Fantje imajo svojo glavo.« Zato se odraščajoča dekleta težko branijo pred nasilneži, jeza in odpor se zavijeta v molk, prisilno smejanje:

»Ko sem hodila v srednjo šolo, me je župnik 'potrepljal' po riti in bila sem tako v šoku, da sem se samo smejala.« Del patriarhalnega usposabljanja za ženskost je pričakovanje, da morajo biti dekleta že v zgodnji mladosti pripravljena na spolne aktivnosti.

»V otroštvu me je oče večkrat potipal po prsih, češ: 'da vidimo, če so ti že kaj zrasle', čeprav sem izražala nelagodje (in se tudi upirala), se mi je samo posmehoval in ponavljal, da se heca. Ob nekem obisku družinskih prijateljev mi je rekel, naj 'pokažem joškice'. Postalo mi je nerodno, on pa je dodal: 'Če ne boš kazala joškic, te ne bo noben fant hotel.' Prisotni so se začeli zgražati, on pa je samo dodal: 'Kaj, a ni res?'«
 

Za razumevanje je potreben »gost opis«

Nekatere ženske so opisale, kako so prevzele odgovornost za spolno nasilje in menile, da morajo o njem molčati, da bi zaščitile družino. V podeželskih okoljih je patriarhalni odnos do otrok pogosto tesno povezan s konservativnim katolicizmom, ki poudarja brezpogojno poslušnost otrok do staršev in sprejemanje telesne kazni kot dela vsakodnevne pedagogike.

Zato se preživelke bojijo, da jih bodo okrivili, da so razdrle odnos med bližnjimi osebami. Ker je tisto, kar vedo one, nevarno, da poruši videz tradicionalne socialne kohezivnosti. Storilci od žrtev pričakujejo, da bodo molčale.

»Bil je moj stric. Moj najljubši stric. V mojem domu me je, ko sva ostala sama, tesno objel, mi roko pritisnil ob svoj ud in mrmral, kako sem pridna in lepa. Imela sem približno dvanajst let. Zgodilo se je enkrat. Nikomur nisem povedala. Niti staršem.«

»Stara sem bila šest ali sedem let, ko se je začelo. Zlorabljal me je oče, kadar sva bila sama doma. Mama in dva brata nič ne vedo o tem. Sram me je. Tudi danes, ko imam štiriinštirideset let, me je sram spregovoriti o tem. Šele sedaj, eno leto po očetovi smrti, si upam skrito spregovoriti. Kot otrok nisem spregovorila, ker sem vedela, da bom razdrla družino in da bom kriva jaz.«

Tudi učiteljice in učitelji v izobraževalnih ustanovah, ki naj bi mlade ščitili pred nasiljem, to pregovorno minimalizirajo. »Fantje so fantje,« je znana fraza, ki nasilje naturalizira in zmanjšuje njegov pomen. Nemška filozofinja Carolin Emcke je poudarila, da je za razumevanje spolnega nadlegovanja in spolnega nasilja potreben »gost opis«, da kretnjo, besedo, dotik, pogled zagledamo v kontekstu, ki nam omogoči ugledati delovanje nasilneža.

Z »redkim opisom« lahko isti dotik, pogled, kretnjo interpretiramo kot »zgolj naključje«, »nedolžni dotik«, »nesporazum«, kar zabriše vnaprej pripravljen zatiralski, ponavljajoči se scenarij nasilneža. Ženske zgodbe v kampanji so takšen gost opis.


»Profesor geografije v gimnaziji je imel čudno navado, da se je med predavanjem sprehajal med šolskimi klopmi in božal dekleta. Zaradi tega smo se dekleta dogovorila s fanti, da se usedemo na notranjo stran klopi, fantje pa so se posedli po zunanji strani. A to ni pomagalo. Profesor se je pririnil do nas in nas gladil po rokah in vratovih ali pa se je drgnil ob nas.«


Nekatere ženske so reflektirale, da se kot odrasle težko branijo pred nasilneži, ker jih hromi zgodnja izkušnja spolne zlorabe. Ne samo travma, ki preprečuje dejavno upiranje ženske, tudi pomanjkanje sporočil, da se lahko upre, in spretnost, kako se braniti, kričati, udariti, povedati, napisati, prijaviti, protestirati, povečujejo verjetnost spolnega nasilja moških. Zgodnje usposabljanje za spolno nasilje spremeni ženske v tihe preživelke:

»Meni se spolne zlorabe kar naprej ponavljajo, ravno zato, ker se ne znam braniti, ker so me naredili plaho in imam občutek, da se ne smem braniti.«

Nekatera pričevanja so opisovala žalost in jezo nad materami, ki niso (z)mogle videti zlorabe in zaščititi hčere: »Vsi kriki na pomoč so bili moji mami premalo, da bi me zaščitila. Še vedno se spomnim, kako me je otipaval vsepovsod, pa vendar ni bilo tako grozno kot tistega dne, ko me je posilil.«

Nedvomno starši v patriarhalnih družbah nimajo dovolj znanja in niso dovolj ozaveščeni, da bi prepoznali spolne zlorabe. Zdi se, da so zanikanje, strah in nemoč mater in drugih sorodnikov, prijateljev, sosedov, strokovnjakov tako močni, da preprečujejo prepoznavanje.

Evropska agencija za temeljne pravice je v raziskavi o nasilju nad ženskami leta 2014 ugotovila nizko ozaveščenost žensk v zvezi s spolnim nasiljem v postsocialističnih državah; v nasprotju z ženskami iz zahodnih držav je bila stopnja spolnega nasilja, o kateri so poročale, nižja. Enako je veljalo tudi za Slovenijo, z izjemo zalezovanja, ki ga ženske prijavijo policiji. To je bilo v Sloveniji nad povprečjem držav Evropske unije, in sicer 35 odstotkov; evropsko povprečje je bilo 26 odstotkov. K nizki ozaveščenosti pripomore tudi dejstvo, da nimamo nacionalne raziskave o spolnih zlorabah.


Nekatere matere so ekonomsko ali čustveno odvisne od storilca, zamrznejo zaradi zanikanja lastnih izkušenj, se bojijo storilca, svojcev, vsega okoli sebe, zato reagirajo z nejevero in krivijo žrtev.

»S cmokom v grlu mi spomin seže nazaj v moje dvanajsto leto, ko me je mamin partner večkrat otipaval po spolovilu in mi zaril jezik v usta. Fuj. Vpričo njega sem mami povedala, da me 'šlata' in da mu naj reče, naj neha, ona pa je bila samo tiho in šla stran. In to me še danes, pri tridesetih, boli bolj kot otipavanje.«
 

Ekonomska ujetost v nasilje

Tako kot v drugih delih sveta so tudi ženske v slovenskem #jaztudi opisovale, kako so se po zlorabi izogibale storilcu. Ene so se hotele narediti neopažene, druge so zapustile plačano zaposlitev, čeprav so jo še kako potrebovale.

Znano je, da različne oblike ekonomskih neenakosti povsod po svetu ženskam preprečujejo razkrivanje izkušenj nasilja. V Sloveniji narašča število žensk v prekarnih zaposlitvah; manj žensk kot moških je zaposlenih za nedoločen čas; neplačano delo je ospolnjeno. Mlade ženske in tiste v starosti nad 55 let so nesorazmerno zastopane med brezposelnimi in revnimi.

Razlika v plači med ženskami in moškimi na enakem delovnem mestu se je povečala z 0,9 odstotka v letu 2010 na 8 odstotkov v letu 2017, kar je bilo najvišje povečanje v Evropski uniji. Zato obstaja velika pokojninska neenakost med spoloma, in sicer 24-odstotna. Tveganje revščine žensk v Sloveniji se v primerjavi z moškimi v zadnjem desetletju povečuje. V letu 2015 je bilo tveganje revščine 15,6-odstotno za ženske in 13-odstotno za moške, v letu 2018 je bilo znova večje za ženske (14 odstotkov) kot za moške (12,6 odstotka). Ženske, ki živijo na podeželju, doživljajo različne oblike diskriminacij in kratenja človekovih pravic.

O nasilju, ki ga doživljajo ženske z ovirami, med katerimi je tudi tveganje revščine večje kot med neoviranimi ljudmi, se redko govori. Leta 2018 je bilo tveganje revščine med ženskami z ovirami 25,8-odstotno in med moškimi z ovirami 21,8-odstotno.
Revščina med starejšimi ženskami je ena najvišjih v Evropski uniji.

Globalni indeks razlike med spoloma 2020 kaže, da se položaj žensk v Sloveniji poslabšuje; od 153 držav je Slovenija na 36. mestu po zapolnjevanju vrzeli med spoloma, kar je padec na lestvici za 25 mest. Gospodarska ranljivost neizogibno zmanjšuje zmožnost žensk, da zapustijo nasilne okoliščine, in posledično vpliva na njihovo zdravje.


 

»Moja zgodba je povprečna zgodba«

Nekatere zgodbe so razkrile, da so bili včasih storilci ljudem že znani. V eni od zgodb je zdravnik v ordinaciji mlado dekle poklical, naj pride za njegovo mizo, na kateri se je na računalniku predvajala pornografska vsebina.

»Sploh nisem vedela, kako naj reagiram, in počutila sem se ogroženo, saj ni bilo nikogar drugega v ambulanti. V mislih sem iskala izhod in telo se mi je začelo tresti od strahu. V tistem so se odprla vhodna vrata in noter je stopil mlad reševalec. Ko je zagledal prizor pred sabo, se je vidno razjezil in rekel zdravniku: 'A spet kažeš te stvari, daj, ustavi se že, no!'«

Zakaj reševalec ne prijavi zdravnika? In drugi moški, na primer duhovniki, ki vedo za spolne zlorabe in za »mediacije« med žrtvijo, starši in storilcem?

A pojavljajo se tudi druge tematike, ki razkrivajo lokalne posebnosti #jaztudi. V nekaterih zgodbah je v središču popolna nemoč deklet. Kdo jih je naučil, da morajo čakati, da bo nekdo »videl«, »reagiral«, jih »zaščitil«? »Že nekaj časa sem prisiljena sprejemati otipavanje moških, tako od sovrstnikov kot tudi starejših. Najhuje mi je, ko me stric mojega fanta otipava, fant pa ne vidi ničesar. Glede na to, da imam 17 let, me je sram, da moji bližnji tega nikoli me opazijo.«

Posebej je presenetila domneva nekaterih žensk, da so njihove zgodbe premalo »grozne«, da bi bile vredne objave. Kdaj so izkušnje preživelk »dovolj hude«, da jih imajo pravico povedati?

Ali ni prav to dokaz, da mnogo žensk spolne zlorabe doživlja kot del ženskosti, kot ceno za ženskost? Ženske dobro vedo, da so tam zunaj bolj grozne zgodbe, kot so njihove: »Moja zgodba je povprečna zgodba. Zgodba večine. Vseh otipavanj nisem opisala, ker se bodo tu pojavile hujše zgodbe.«

Iz konteksta nekaterih zgodb domnevam, da številne preživelke živijo v majhnih krajih, v gospodinjstvih, ki niso premožna, kar spomni na povezanost med podeželjem, ekonomsko ranljivostjo in ospolnjenim nasiljem. V majhnih krajih je spolno nasilje še težje razkriti, saj se zaposleni v strokovnih službah (policija, zdravstvene in socialne delavke, sodniki in odvetniki) med seboj poznajo. Poznata se tudi žrtev in storilec.

Ali niso potemtakem že zgolj številne zgodbe, ki jih javnost lahko prebere na slovenskem spletnem portalu #jaztudi, dovolj povedne, da izgine vsakršen dvom o nujnosti implementacije istanbulske konvencije?
 

Gibanje #jaztudi in njegovi globalni učinki

Kljub današnjim težnjam neopatriarhata, da restavrira tradicionalno ženskost v državah postsocializma, so svetovno gibanje #jaztudi in njegove lokalne različice sprožili kasetno bombardiranje teh teženj – pojem, ki ga je uporabila Naomi Klein, ko je opisovala strategijo globalnih verig predatorskega kapitalizma, ki se kot bombni izstrelki z manjšimi eksplozivnimi telesi razletijo na vse strani, uničujejo majhne, indigene ekonomije, kar ima uničevalen učinek na lokalno prebivalstvo. Gibanje #jaztudi je kot kasetno bombardiranje prineslo nova razkritja in upore proti neopatriarhatu.

Leta 2016 je ukrajinska aktivistka Nastja Melničenko, ko je na facebooku objavila svojo izkušnjo posilstva, spodbudila na stotine žensk (in nekaj moških) v Ukrajini in Rusiji, da so svoje osebne zgodbe o spolnih napadih delili pod #janebojusskazati (#nebojimsepovedati).

V prvih dveh mesecih je bilo v odgovor napisanih več kot 10.000 izvirnih objav in ustvarjenih več kot 16 milijonov ogledov. Akcijo so nekatere avtorice poimenovale kar »virtualni flashmob«.

Leta 2018 je na Hrvaškem štiristo žensk pričalo o mučenju, ki so ga preživele med porodi, v kampanji, imenovani #prekinimošutnju (#prekinimomolk). Protest je sprožila poslanka Ivana Ninčević Lesandrić, ki je med zasedanjem parlamenta javno opisala, kako so ji roke in noge privezali na operacijsko mizo, medtem ko so ji v večji bolnišnici v Splitu opravili abrazijo maternice brez anestezije.

V nekaj dneh je na stotine žensk poročalo o podobnih zgodbah in jih imenovalo »srednjeveško zdravljenje«. Odzval se je celo višji komisar Združenih narodov za človekove pravice in pozval hrvaško vlado, naj ustavi kratenje spolnih in reproduktivnih pravic žensk na Hrvaškem.

V Sloveniji je leta 2019 skupina katoliških duhovnikov, nekaj od njih samih preživelcev spolnih zlorab duhovnika, začela kampanjo Dovolj je! Podobno kot #jaztudi so pozvali ljudi, naj napišejo svojo zgodbo, in zahtevali, da se v primeru razkritja uporablja uradni sistem kazenskega pregona in ne cerkveni postopki. Odziv na kampanjo je bil izjemen, saj so do julija 2019 prejeli 38 pričevanj proti 22 duhovnikom.

Ena najbolj konservativnih institucij je dobila svoj #jaztudi. V kampanji zahtevajo, da slovenski škofje sprejmejo načelo ničelne tolerance do spolnega nasilja, da nasilneže odstranijo z duhovniških delovnih mest, da sporočajo primere spolnih zlorab policiji in da razvijejo sistem nadzora in preprečevanja.
 

Socialne norme in odpor

Neopatriarhat ni nov koncept. Uporabil ga je palestinski zgodovinar Hišam Šarabi leta 1988 za razlago neuspešne modernizacije v arabskih družbah, kasneje pa Beatrix Campbell, da bi pokazala, kako se prepletata liberalni kapitalizem in patriarhat. V Sloveniji sva z Ireno Šumi neopatriarhat opredelili kot tradicionalni odgovor mnogoštevilnih moških, ki so v globalni tekmi predatorskega globalnega kapitalizma več izgubili kot pridobili. Moški, ki so izgubili zaposlitev in tradicionalno vlogo preskrbovalcev družin, si prizadevajo obnoviti svoj prevladujoč položaj v zasebni sferi in si ponovno podrediti ženske.

Da bi to dosegli, za družbeno krizo – namesto neoliberalne privatizacije in institucionaliziranega izkoriščanja ljudi po svetu – krivijo ženske. Njihovo avtonomijo vidijo kot škodljivo tradicionalnim vrednotam in jih s podkupovanjem (več denarja za več otrok; leta neplačanih porodniških dopustov) in z laskavimi obljubami, da bodo skrbeli za »nežnejši spol«, premamljajo, da se vrnejo v odvisni položaj. Skrb za ženske se tako kmalu izkaže kot nasilna skrb, še zlasti če prihaja iz fundamentalističnih ultrakonservativnih organizacij.



Spomnimo se samo borcev proti splavu, ki protestirajo pred ginekološkimi klinikami in ogrožajo ženske in zdravstveno osebje, na kampanje proti »ideologiji spola« na Poljskem in Češkem, na prepoved študijskih programov o zgodovini spolov na univerzah na Madžarskem in v zadnjem času protestov proti istanbulski konvenciji (na Hrvaškem, Poljskem, v Romuniji in Bolgariji). Neopatriarhat poskuša disciplinirati ženske z obnavljanjem tradicionalnih vrednot neenakosti med spoloma ter z omejitvami ženske pravice do izbire, zlasti glede reproduktivnih pravic.

V takšni družbeni klimi se tudi kampanje žensk in nekaterih moških proti spolnemu nasilju in za konvencijo zdijo kot napad na tradicionalno moškost. Nekateri so se jezili, da je gibanje #jaztudi razkrilo imena nasilnežev. »Lahko izgubijo službo, družbo in dobro ime!« so kričali eni.

»Lahko so obtožbe lažne,« pravijo drugi, ki pa jih ne skrbi, ko ostane nekaznovanih na milijone posiljevalcev po svetu. Fotografije storilcev so preplavile družbena omrežja, tiskane in spletne medije. Končno so prišli izza temačnih ograd, parkirišč, hotelskih sob, pisarn in drugih zakotij pod žaromete javnosti. Slednjič se je javna razprava strukturno osredotočila na moške in ne na »nemočne«, pogosto infantilizirane ženske, tiste, za katere se v tradicionalnem diskurzu neprestano »skrbi« (naše matere in žene).

Storilec ni več reven, neveden in neozaveščen, nasprotno, celo dobro stoječ je, vedno pa iznajdljiv in preračunljiv. Spolno nadlegovanje in spolno nasilje postaneta zavestni, naklepni dejanji in nasilna izkušnja ni več osebna lastnost žrtve (izzivala je, pijančevala, nepremišljeno sprejela prevoz domov). Je stalnica patriarhalne mizoginije in škodljivih socialnih norm.

Tako postaja tudi zaradi svetovnega gibanja #jaztudi in njegovih lokalnih različic in zaradi istanbulske konvencije splošno ozaveščanje v zvezi s spolnim nasiljem iz dneva v dan večje. Konvencija deklarira, da pomeni nasilje nad ženskami zaradi spola nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali nesorazmerno prizadene ženske. Kaj takšnega še ni bilo izgovorjeno na ravni zakonodaj, in ni čudno, da se nekateri temu divje upirajo. Spreminjanje socialnih norm vedno naleti na odpor.
 

#jaztudi kot dokazni material

Prav slovenski #jaztudi je dokazal, da imamo problem. Da se nasilje in spolno nadlegovanje žensk ne dogajata »tam zunaj«, temveč »tu notri«.

Zgodbe žensk, ki so postale javno dobro, so resnični »dokazni material« v zahtevi po implementaciji istanbulske konvencije. Ni pretirano reči, da razprave okoli te konvencije spominjajo na čas, ko so nekateri nasprotovali zahtevam žensk po volilni pravici na koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Njena implementacija je enako pomembna, kot so bile druge izborjene pravice žensk, od pravice do ločitve do pravice do plačane zaposlitve.

Zdaj se ne spominja več le ena sama oseba, temveč se potlačeno védenje spreminja v javno znanje. Vse več ljudi, žensk in moških, o dogodkih, ki so bili še včeraj tabu, govori in jih na novo interpretira. Tako se spreminjajo škodljive socialne norme in z njimi vsakdanje življenje. 

Prof. dr. Darja Zaviršek predava na Univerzi v Ljubljani in na Alice Salomon University v Berlinu. Prispevek je del članka, ki bo izšel v reviji Dialogi.