Imenovali so jo Humska

Živela je na zahodni strani ceste, ki pelje od Lenarta proti Ptuju, na položnem gričku, poraščenem z gozdom. Ker nihče ni poznal njenega pravega imena, so jo ljudje poimenovali Humska – po griču, na katerega se je naselila. Stalna spremljevalca starke, ki je ni motilo sosedstvo z vaškim pokopališčem, sta bila majhen zanikrn črn pes in kozel, ki ga je prvi včasih ugriznil v stegno, če se je rogovilež upiral gospodarici. Njena zunanjost je bila odvratna. Že od daleč je bodlo v oči, da ni nosila rute, sicer obveznega kosa garderobe kmečke ženske. Brezbarvni, ilovici podobni lasje so ji padali po tilniku in obrazu, s katerega so bolščale zelenkaste, kačje hladne oči. Ustnice so ji že davno, preden je ostarela, zdrsnile v notranjost ustne votline čez brezzobe dlesni. Koščen obraz povsem drobcene, grbaste in sključene ženske je poudarjala koničasta brada.

Bolj kot to, da je Humska morda izhajala iz Haloz ali s Ptujskega polja, je prebivalce Slovenskih goric vznemirjalo dejstvo, da je znala iznakažena ženska pozdraviti živino ali ljudi z nenavadnimi zdravilskimi metodami. Ko jo je obiskal lokalni zdravnik z opozorilom o prepovedi mazaštva in očitki o sleparstvu, jo je moral brž ucvreti, saj mu je ženska dolgih ukrivljenih nohtov brez omahovanja zagrozila, da ga bo zacoprala. Tako se je še naprej nemoteno preživljala z darovi okoliških kmetov, ki so jim njeni uroki lajšali življenje. Želarki, ki so ji vrane pogosto odnašale piščance, je Humska, denimo, svetovala, naj napolni steklenico z vodo, blagoslovljeno na dan svetih treh kraljev, ter jo obesi pod kap na vrvico, ki je bila poprej namočena v loju blagoslovljene sveče. Težje bolezni je zdravila ponoči od polnoči do štirih zjutraj; znala je svetovati ljudem, kako dvigniti temne sile nad nasprotnike, obupanim soprogam, ki so jih pretepali možje, pa kako jim pripraviti zadnji obed.

Ko je mladi kmetici Matildi za kdo ve katero otroško boleznijo zbolel štirimesečni dojenček, ni bilo nobenega dvoma, na koga se bo obrnila. Po izdatnem škropljenju z žegnano vodo, ki ni prineslo olajšanja, so sosede soglasno ugotovile, da je dete vürčeno, uročeno. Matilda je prijela pod eno roko otroka, pod drugo pa najlepšo kokoš iz domačega kurnika in se odpravila k Humski. Starka je potrdila hudo uročenost otroka in morda le zaradi pridiha dramatičnosti podvomila o njegovi ozdravitvi, nato pa je prestrašeno mater posedla ob peč in ji velela nepremično zreti v strop ter ponavljati besede: Sementi, kopanti! Sama je medtem golega otroka položila na mizo in ga na debelo premazala s črno zmesjo, pri tem pa je ponavljala: »V imenu tistega, ki te je ustvaril, v imenu tistega, ki te je odrešil, in v imenu tistega, ki te je posvetil, ti mora ta vürok takoj miniti.« Po opisani polurni seansi je Humska mater naučila, kako naj se v naslednjih štirinajstih dneh priklanja sončnemu vzhodu in s tem dokončno omogoči vstajenje otrokovega zdravja. Če bi se nesrečnica pomotoma priklonila proti zahodu, bi bil to znak, naj otrokovo zdravje zaide.

Ko je Ignac Koprivec leta 1939 zapisal črtico o čarovnici Humski brez srečnega konca in jo skupaj z drugimi narodopisnimi črticami iz Slovenskih goric izdal v knjigi Kmetje včeraj in danes, oblastni politični razred na Slovenskem, ki ga je že desetletja obvladovala zlasti katoliška SLS, ni bil navdušen. Ne le zato, ker se je Koprivec prišteval med komuniste, temveč zaradi njegovega neusmiljenega bičanja idealizirane podobe slovenskega kmeta, ki je bila v hudem nesoglasju z realnostjo. Pisec je kot rojak iz Drbetincev videl med želarji (kajžarji) veliko revščine in neizobraženosti ter iz nje porojene naivnosti, negotovosti in vodljivosti; menil je, da takšno stanje duha izdatno izkorišča katoliška cerkev. V uvod svoje knjige je zato zapisal, da je pravljica o čarovnici Humski kruta resnica dežele, ki ima svojo univerzo in katere ponosna mladina se v mestih uči o lepotah podeželja: »Slovenske gorice, vi zeleni rodni grički, nenehno kličete v svoja nedra človeka, …/ ki bi z ljubeznivo roko naslikal vašo pravo podobo in jo postavil tja, kjer se tako rado govori o narodu, o lepoti vasi in o njenih težavah, tja, kjer še ne vedo, da ljudstvo teh koč že dolga leta prosi usmiljenja in pravice.«

Obisk zvezdnika telenovele

Ob postopnem vstopanju družb v digitalno dobo se poraja vtis, da novo prelomnico v razvoju človeštva ponovno spremljajo naivnost, negotovost in vodljivost na ravni posameznikovega doživljanja sveta. Tak vtis utrjuje kulturnozgodovinska perspektiva minulih državnozborskih volitev, ob tem pa imajo aktualnopolitični dogodki bržkone manjši vpliv na stanje duha, kot bi si želeli priznati. Naivnost, negotovost in vodljivost tudi niso tako kot v času starke Humske porojene iz neizobraženosti ali revščine, temveč iz okoliščin potrošniške ideologije zadnjih desetletij, ki je ustvarila atomiziranega in pootročenega posameznika. Ta ubogljivo zbira nakupovalne pike in zvezdice, skrbno ureja svoje osebne spletne profile po zgledu dnevnikov mladostnikov ali se norčavo spakuje ob obiskih zvezdnikov telenovel ter je nenaklonjen miselnim poglobitvam, če niso v funkciji naglavnega okrasja. Njegovo (samo)razumevanje je v prvi fazi digitalne stvarnosti obteženo s pezo zagledanosti vase in sebičnostjo kot gonilom družbenih omrežij – in s tem so v svojem bistvu antidružbena. Ko je potrošništvo zabrisalo mejo med dobo otroštva in dobo odraslosti in s tem odraslim navidezno odvzelo breme odgovornega življenja, je ustvarilo družbe s prevladujočo infantilno osebnostjo, ki političnega ni več sposobna razumeti drugače kot skozi prizmo kratko- ali srednjeročnega zadovoljevanja osebnih potreb. O tem govorijo tudi politične pobude, ki so v slovenskem prostoru zadnjega časa izšle iz civilne družbe, vse spodbujene iz zasebnih okoliščin družinskega življenja.
 

Zahteva sedanje generacije

Od generacij, osebnostno formiranih v zadnjih desetletjih analognega 20. stoletja, ni pričakovati, da bodo znale učinkovito nevtralizirati anomalije v delovanju potrošniških družb, ki jih je usodno poglobila digitalizacija oz. iz nje izhajajoča miselnost. Poglavitni nepravilnosti – ker vplivata razkrojevalno na družbe – sta pomanjkanje občutka za skupno in zanemarljiva vloga ali celo popolna odsotnost uma v procesu razvrščanja vlog, statusov in pomenov akterjev digitalnih realnosti v polju javnega. Da bodo lahko nevralgične točke, ki bodo v prihodnjih desetletjih povečevale družbena nasprotja, po mirni poti rešile prihajajoče generacije, je dolžnost sedanjih od političnega razreda zahtevati ponovno vzpostavitev in dosledno rabo političnega govora, tj. govora, ki artikulira, usmerja in uresničuje družbeno življenje. V isti sapi smo kot državljani, a tudi kot družbena bitja dolžni zavrniti trivialni govor (ne le političnega razreda) o življenjskem slogu, ker ta vodi v banalizacijo družbenega življenja.

Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka. Vodi mariborsko raziskovalno postajo ZRC SAZU.