V zapisu ob smrti Marka Breclja lahko preberete:

Na vsakih nekaj desetletij so se najine poti križale. Ko mu je na prvem Novem rocku leta 1981 v glavo priletel projektil, sem bil nekaj metrov daleč. Nekoč sem ga na nosilih prinesel na prizorišče novoletne zabave. Ko je resno zbolel, je prek kurirja poslal sporočilo, da je pripravljen spregovoriti za časopis. Intervjujev sicer ni maral. Nekoč je ugrabil ameriške mornarje, cerkvene zvonove je naredil neme, na vesti je imel atentat. No, vatentat, streljanje dobro prežvečene vate v pomembne dejavnike družbeno-politične skupnosti.