Marko Brecelj (1951–2022)

Marko Brecelj je bil ena od najbolj neugnanih osebnosti slovenskega kulturnega prostora, po prepričanju boem, kantavtor, pevec, skladatelj, politik, filozof, mehki terorist, aktivist, postavljavec instalacij, performer, fotograf in še kaj. Sebe je vedno in brezkompromisno postavil v središče umetnosti.

V moje življenje kot tudi v živ­ljenje mnogih ljudi se je prikradel z unikatno mešanico mentola in podgan. Pesmi z albuma Cocktail, ki je nastal v sodelovanju z Bojanom Adamičem in Plesnim orkestrom RTV Ljubljana, so bile svojevrsten konglomerat glasbenih pristopov in ekscentrična premostitev generacijskih razlik. Drzni album, ki je izšel pri založbi ZKP RTV Ljubljana, velja za enega od najpomembnejših kulturnih izdelkov pri nas. Med pogovorom o albumu mi je povedal: »Zvečer smo ga pili, potem sem se šel na Tabor spočit za par ur, nato pa sem šel skrokan v studio in poskušal narediti, kar se je dalo. Ampak glede na to, da sem bil star šele štiriindvajset let, se je dalo narediti precej. Snemalo se je v nekem velikem studiu na Radiu Slovenija, tam je bil tudi manjši studio. Pesmi nismo trenirali, za to nisem imel časa. Čas sem imel le za pitje piva, za treniranje pesmi pa ne. Te pesmi sem znal, tako da sem si dal slušalke na glavo in pel. Bojan Adamič je najprej pri naju z mamo jedel marelične kolačke v Semedeli na Gradnikovi 4G. Potem sem hodil k njemu in posnel vse pesmi za Cocktail. Za te pesmi je naredil orkestralne preobleke, jih natreniral ter posnel z orkestrom. Potem sem prišel jaz in sem še zapel. To je bilo to.«

Cocktail je prinesel mešanico vrhunske poezije in alternativne šlagerske glasbe. Ena od večjih uspešnic je bila Alojz valček, ki ga je posvetil Alojzu Kodretu, svojemu profesorju matematične fizike ter prevajalcu znamenitih znanstvenofantastičnih del, med drugim celovitega Štoparskega vodnika po galaksiji.

Tudi Brecljevo življenje je bilo fantastična predstava. Začela se je z nastopom zasedbe Duo trio Buldožer na Opatijskem festivalu s pesmijo Rastemo, kjer ga je opazil Adamič. Z Buldožerji je posnel dva albuma ter ustvaril glasbo za film Živi bili pa vidjeli, za katerega so na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju prejeli zlato areno za glasbo. V tem kultnem filmu Rade Šerbedžija izjavi: »Vsi veliki ljudje kot tudi vse velike reke prihajajo iz province.« To velja tudi za Breclja.

Prvič sva se osebno spoznala sredi osemdesetih, ko sem prišel študirat v Ljubljano. Obiskal sem Slovensko mladinsko gledališče, kjer sta z Ivanom Volaričem - Feom kot duo Zlatni zubi izvedla nekaj podobnega koncertu. Od vsega mi je ostal v spominu Brecljev »kontrolirani samozažig številka 13«, ko si je na odru namenoma zažgal brado. Vsi smo osupnili. Vse za šov. Brecelj je dobro vedel, kakšna je vloga nastopajočega. Mora pretresti občinstvo. To je počel vedno znova in vedno drugače. Sam je vedno nastopal, na odru in drugod. Umet­nost, to sem jaz, je bilo njegovo vodilo. V umetnost je vztrajno postavljal svoj vsakdanjik.

Leta 2010 je imel napovedan nastop v Klubu Cankarjevega doma, ki ga je posvetil staršem, Branki in Ivanu. Takrat sem ga poskusil pregovoriti za intervju, vendar ga nisem prepričal, zato da sva ga izvedla po elektronski pošti. Vprašal me je, kako dolgi naj bodo odgovori, odgovoril sem mu, da bo 6420 znakov povsem dovolj. Poslal mi je natančno 6420 znakov dolge odgovore. Takšen je bil Marko. Sva se pa dogovorila za fotografiranje v živo. K njemu v Koper sem se odpravil nekega januarskega dne s praktikantko iz kulturne redakcije. Takrat je še vodil mladinski klub v okviru Društva prijateljev zmernega napredka. Ker je bila nepredvidljivost Brecljeva stalnica, sem moral na polovici poti zaviti k njemu domov, na Klanec 18b pri Kozini.

Kar je sledilo, ni bilo navadno fotografiranje. Preden si se zavedel, si že igral vlogo, ki ti jo je odredil kot režiser predstave. Speljevanje njegovega razpadajočega kombija z napisom Bushit z dvorišča, kakor tudi njemu ljubega belega fičota, je bilo celovito umetniško dejanje, ne le navaden premik avtomobilov. Na koncu je bil njegov prispevek k nastalim fotografijam tako velik, da bi ga lahko označili za soavtorja. Uprizoril nam je pravi performans, ki ga je naslovil Zdaj s kovčkom ­zapuščam pokopališče.