Goran Lukić: Poglejte najnižje plače, pa boste videli, zakaj primanjkuje delavcev

V društvu Delavska svetovalnica opozarjajo na kršenje pravic delavcev, a bolj kot pojavljanje v javnosti jih zaposlujejo primeri ljudi v stiskah. Najvidnejši predstavnik društva Goran Lukić je predstavil nekatere oblike izkoriščanja delavcev in opozoril na mlahave argumente delodajalcev, ki trdijo, da zaradi razmer na trgu ne morejo izboljšati razmer za delo.
 

V novi kolektivni pogodbi za trgovino so določeni zaprtje trgovin med prazniki, povišanje plač in višji dodatki za nedeljsko delo. Ste zadovoljni s tem?

Še vedno pogrešam ustrezno ureditev spodnjih plačnih razredov. Če pogledamo osnovne plače v trgovini, so precej pod minimalno plačo. Najnižja osnovna plača v prvem tarifnem razredu je trenutno 531 evrov, z januarjem 2019 bo pet odstotkov višja, a je to še vedno krepko pod zneskom zakonsko določene minimalne plače. To ni samo problem trgovine, ampak celotnega plačnega sistema v Sloveniji. Delodajalci se pritožujejo, da jim primanjkuje turističnih delavcev, voznikov, gradbenih delavcev … Vendar zakaj? Poglejte najnižje osnovne plače po tarifnih razredih in to, v katerem tarifnem razredu najnižja osnovna plača preseže minimalno plačo, pa boste videli, zakaj. Za sindikate je velik izziv, kako prisiliti delodajalce, da ne prispevajo nekaj več denarja šele takrat, ko jim primanjkuje določenih delavcev.

Delodajalci pravijo, da bi z dvigom plač postali nekonkurenčni.

Ob dobičkih, ki so se po podatkih Ajpesa v zadnjih dveh letih podvojili z 1,8 na 3,6 milijarde evrov? Povečuje se tudi obseg poslovanja in BDP, po drugi strani pa delodajalci pravijo, da za višje plače »pohlepnih« delavcev ne morejo trgati od dobička. To je precej sprevrženo. A če greš le malo naprej od Maribora proti Avstriji, imaš podvojene plače. In kakor vidim, so avstrijski delodajalci s takšnimi plačami kar konkurenčni.

Poslušam tudi pritoževanje gostincev, da so poklici v turizmu razvrednoteni … Drži, finančno so razvrednoteni. Ljudje v gostinstvu in turizmu ne morejo delati samo zaradi sentimentalnih zgodb v slogu »turizem smo ljudje«, zato delodajalci krpajo luknje s študentsko delovno silo. Dovolj očitno je že razmerje med ponudbo rednih in študentskih del v strežbi; na zavodu za zaposlovanje je trenutno nekaj manj kot 120 oglasov, na enem izmed študentskih servisov več kot 1100.

Delavci ne zaupajo niti sindikatom, saj jih vse bolj vidijo kot delodajalce – kot še en birokratski sistem, ki jim je povsem tuj.

Sindikat ni nekaj, kamor bi se samodejno vključil vsak delavec, zagotovo pa mora narediti prvi korak, da privabi čim več ljudi. Še vedno precej delavcev ni v sindikatu, ker ta ni prišel do njih. Če tega zagovorništva ni, ni članstva, in če ni članstva, ni organiziranosti, brez tega pa ni niti delavskega diskurza. O sindikatih zato največ govori širša javnost s prepričanjem, da so ti podrejeni kapitalu.

Tudi zakonodaja gre v smeri zaščite kapitala, ne delavca.

Delavci bi se morali večkrat postaviti zase. K nam pride veliko ljudi, ki trdijo, da je vsega kriva država, ko pa jim predstavimo zakon in kako bi se morali izpostaviti, se ustrašijo. Če se delavci ne odločijo za aktivno uporabo zakonskih členov, jih ne more zaščititi nihče drug. Ker posameznih členov nihče ne uporabi, oblast napiše drugačne zakone, ki so pogodu kapitalu, saj obrambna delavska drža pomeni napadalno držo kapitala. Preveč delavskega boja je v objemu države, ki naj bi ti pomagala. Ne, ti moraš prisiliti državo, da ustvari ustrezno okolje za delavske pravice. Tisti, ki je glasnejši in bolj povezan, lažje vpliva na zakonodajo.

Kako naj se delavec izpostavi, če ima potem samo še več težav?

Moč je relativna, ne absolutna. Delodajalec je psiholog, ki izrablja svojo relativno moč, ker delavcu »zagotavlja plačo in preživetje«. Toda to ni res – delavec zagotavlja svoje delo, da ima delodajalec posel in dobiček.

Večkrat pokličemo delodajalce, naj poskrbijo za plačo, regres ali prispevke, nakar se ustrašijo in popravijo pretekle grehe. Seveda potem iščejo nove tihe delavce, zato jih moramo v tem krogu izkoriščanja loviti naprej in jih na koncu prehiteti.

Glasen delavec tvega izgubo službe.

Zakaj?

Zaradi maščevanja.

Takšno zastraševanje je votlo. Normalen delodajalec si ne more privoščiti neplačevanja in zastraševanja, saj se informacije med delavci hitro širijo. Če hoče delodajalec imeti dobre delavce, si ne sme privoščiti maščevanja. Glasni delavci, ki opozarjajo na kršitve, so naše najmočnejše orožje, da ne pride nova generacija tihih delavcev.

Zakaj glasen delavec velikokrat ostane sam, sodelavci pa zaradi strahu tiho delajo naprej?

Da bi to spremenili, moramo delavca relativno postaviti nad delodajalca. Kadar pride delavec do nas, ker mu zaradi pritožb grozijo z odpustitvijo, se vpletemo z opozorilom, da so grožnje neprimerne in v nasprotju z zakonodajo. S takšnim odnosom postopoma vplivamo na delodajalce, da spremenijo obnašanje. Dobro vemo, da ima grožnja, češ »odpustili te bomo«, na delavca velik vpliv, toda delavec se ne sme bati, saj ima tudi on veliko moč. Kakšna sploh je prihodnost delodajalca, ki zna samo groziti?

Ob krivični odpustitvi sodelavca začnejo ljudje iskati tudi (samo)izgovore: »Saj je res delal slabše od mene, bil je preveč uporniški, ni se prilagodil zahtevam …« Solidarnosti skorajda ni.

Na žalost delavci prevečkrat privolijo v logiko »deli in vladaj«. Delodajalci dajo enim boljšo plačo, drugim manjše obremenitve, potem pa čakajo, kdaj bodo v kolektivu izbruhnili konflikti. To so nevarne igre mikrosocialnega inženiringa, zato je toliko pomembnejše, da sindikati opravljajo terensko delo. Pri vseh delavcih morajo zbuditi občutek solidarnosti, da ne bodo tiho, če v njihovem podjetju kršijo pravice čistilk ali kogarkoli drugega.

Logiko »deli in vladaj« naša oblast uporablja pri migrantih, češ da ogrožajo poštene slovenske delavce.

Ena možnost je, da iščeš umetne delitve, druga, da iščeš zunanjega sovražnika, a za družbo je najslabše, če oboje združiš. Natanko to se dogaja s sovražnostjo do tujcev v Sloveniji, kar so že zametki fašizma. Toda na terenu opažamo, da delavci marsikje spoznavajo, da so v isti godlji ne glede na državljanstvo. Vse manj je primerov, da se delavci med seboj izključujejo po rasi in narodnosti.



Problem je sicer na ravni ekonomije. V proizvodnih procesih je namreč več ravni – domač delavec ima še dokaj normalno plačo, delavec iz BiH ima že malce nižjo, delavec iz Makedonije še nižjo … To je ekonomski rasizem. Delodajalci gredo pri pridobivanju delovne sile vse bolj vzhodno, narodnostne skupine nato izolirajo prek posameznih proizvodnih procesov, za vsako od njih pa skrbi posrednik. To je velik problem v številnih sektorjih v Sloveniji, lastniku kapitala pa je na koncu vseeno, kakšne narodnosti so njegovi delavci. Pomembno je samo, da jim plača čim manj.

Čeprav nas politiki nenehno svarijo pred njimi, je delovnih dovoljenj za tujce vse več.

Politiki preizkušajo, do kod so lahko radikalni v stališčih, in to mejo počasi premikajo naprej. Donald Trump se nam zdi klovn, toda z vsako potezo radikalno normalizira radikalnost. Enako velja za mnoge politike v naši soseščini.

Migranti so na politični ravni varnostni problem, na ekonomski pa bazen poceni delovne sile. Poglejte ljubljanska gradbišča in gostinske obrate s hitro ali ulično hrano. Koga vidite? Same migrante. Mi tam uživamo, vsrkavamo novo kulturo, globalni hipsterji pridno polnijo družabna omrežja z izkustvenimi fotografijami, toda zadaj je golo izkoriščanje. Koga je lažje izkoriščati od tistega, ki ima težave z jezikom in ne pozna svojih pravic. Na migrantih in na izkoriščanju tretjega sveta temelji vse naše udobje; nizkocenovni leti, nizkocenovne počitnice, nizkocenovne obleke …

Nedavno je Slovenija deportirala nigerijskega državljana, ker ni imel dovoljenja za prebivanje. Po drugi strani naša država pusti na miru drugega Nigerijca, ki v podjetju na črno zaposluje rojake brez dovoljenja – seveda za nižje plačilo, kot bi ga zahtevali delavci z urejenimi dokumenti.

Ker so iz Slovenije izgnali samo Nigerijca, ki so ga izkoriščali, je to še en signal delodajalcem, da bodo dobili še več takšnih delavcev, ki so ranljivi in nimajo ustreznega statusa. In koliko je še delavcev, ki nimajo pogodbe o zaposlitvi in urejenih papirjev. Ali pa primer študentov, ki delajo po štirinajst ur na dan. Saj takšni delavci sploh ne morejo ponotranjiti svojih pravic, če jih izkoriščajo že ob vstopu na trg dela.

Tuje delavce tudi krivimo, da nižajo plače na trgu dela, čeprav delodajalec ni nikomur drugemu pripravljen plačati več.

V gradbeništvu, denimo, ni problem samo nizko plačilo, temveč tudi sistematično presežen delovni čas, ki se samo podaljšuje s plastmi podizvajalske verige. Delavci na gradbiščih delajo od sedmih zjutraj do petih, šestih popoldne, potem pa še kakšno nedeljo. S takšnim modelom rušimo temelje delovnega prava, na koncu pa se bodo delodajalci požrli, saj ne bodo več mogli tekmovati sami s seboj. Vedno se bo našel kdo, ki bo »prodajal« še cenejše in hitrejše delavce. In temu gradbenemu podjetju na vrhu verige ne bo pomagala nobena lepo uokvirjena poslovna plaketa, s katero se morda hvali.

Marsikdo bi sicer z veseljem delal več, če bi mu ustrezno plačali nadure.

Problem je, da v takšnem izkoriščevalnem sistemu ne plačujejo nadur, obenem pa se delavci premalo zavedajo, da jim nadure v resnici škodijo. Kaj bo z delavcem čez deset let, ko bo imel uničeno zdravje, ker je delal za dva in delodajalcu privarčeval deset letnih stroškov dela ter mu posledično plačal nekaj letnih dopustov, da se spočije od napornega menedžiranja? Kolikokrat slišimo delavce, ko rečejo: »Mi smo prišli sem delat po dvanajst ur, da zaslužimo.« To je darilo za delodajalca! Tako se radikalnost normalizira tudi prek trga dela, zato je marsikje normalno, da delajo po več kot deset ur na dan.

Kaj pa primer čistilk, ki so uradno dobile višje plačilo, a so morale del plače vrniti delodajalcu?

Ali pa primer, ko je delodajalec najprej dal regres in ga nato vzel nazaj. Ponavljam: delodajalci vedno znova preverjajo mejo tolerance pri delavcih.

Delodajalci večkrat potarnajo, da morajo disciplinirati svoje lene in nesposobne delavce.

Lahko imajo svoje mnenje o delavcih, toda »lenobe« ne morejo preganjati z norimi normami, da delavci komaj preživijo za tekočim trakom, ali tako, da na skrivaj nadzorujejo njihovo delo ter jih kaznujejo. Delodajalci si radi najdejo tudi delavca, ki pretrpi več, izpolni noro normo, in ga dajejo za zgled. Na kratek rok verjetno gre, na daljši ne.

Problem je, ker že na kratek rok marsikdo postane delovni invalid. Med čistilkami, gradbenimi delavci, sobaricami, trgovkami in negovalkami imamo veliko primerov s poškodbami sklepov in boleznimi, a ko ne morejo več opravljati dela, dobijo odpoved. To so tihe zgodbe slovenskega gospodarstva. Ljudje so nato ujeti v vmesnem prostoru med nedosegljivo zaposlitvijo in upokojitvijo, ki se jim nenehno odmika.

Lahko Delavska svetovalnica naredi korak naprej pri povezovanju teh delavcev?

Delavci se sami povezujejo, ko pridejo k nam po pomoč. Sklenejo nova poznanstva, ki ne poniknejo. Izmenjavajo si informacije, kar je edina mreža, ki jo imamo. Zdaj nas kličejo že delavci iz Švedske, Španije, Italije … Tako se širimo, k nam pa prihaja vse več delavcev.

Kaj so najhujši primeri?

V zadnjem času ta, da hočejo slovenski prevozniki za voznike tovornjakov iz BiH podaljšati dobo prve zaposlitve z zdajšnjega enega leta na pet let, preden lahko zamenjajo delodajalca (po sporazumu o zaposlovanju državljanov BiH). To je vzorčni primer, kaj se zgodi, če je neurejen celoten sektor. Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu že dolgo ne velja (od konca leta 2003), zato imamo zgolj individualne bitke.

Ko smo rekli prevoznikom, da je to prisilno delo, so bili užaljeni, češ da bi radi samo zaščitili svoj posel. Najhujši primeri so, ko delodajalci odjavijo bosanskega delavca zgolj nekaj dni pred dopolnjenim rokom in je delavec spet na začetku.

Potem so tukaj še izvršbe. Delodajalec prek elektronskega sistema izvršb pošlje fiktivno izvršbo za svojega delavca, kar naredi ravno takrat, ko je njegov delavec na delovni poti v tujino in ne more dvigniti pošte v predpisanem roku ter se pritožiti. Delavec mora tako plačati tudi po dva tisoč evrov, čeprav ne ve, za kaj gre. K nam prihaja vedno več takšnih delavcev, kar kaže, da je to čedalje pogostejši model.

Model prevare?

Tako je. In še zdaleč ni edini. Imamo tudi primere podjetij, ki zahtevajo od delavcev po nekaj sto evrov za »stroške urejanja delovnih dovoljenj«. Tujci so tiho, saj so prestrašeni, ne poznajo niti svojih pravic. Pred kratkim smo izvedeli za posrednika, ki išče delavce za delo v Sloveniji. Pokazalo se je, da slovensko podjetje zaračuna tujcu petsto evrov stroškov za »urejanje papirjev«, in ko smo se pogovarjali z delodajalcem, ta v tem sploh ni videl težave?! Gre za podjetje, ki je registrirano v Ribnici. Delodajalci tako dobijo na tisoče evrov od svojih najmanj plačanih delavcev. Ko takšno zgodbo ponavljamo, se javnost nekaj časa zgraža, nato se navadi, potem pa zgodba ponikne.

Kako bi lahko prebudili javnost?

Premalo zgodb rešimo do konca, samo komentiramo in soočamo različna mnenja – tudi jaz v tem intervjuju. Preveč se pogovarjamo samo o potrošnikih in premalo o delavcih. Zadnji primer je stavka v nizkocenovnem letalskem prevozniku Ryanair. Namesto da bi raziskali, v kako slabih razmerah dela stavkajoče kabinsko osebje, smo zgolj razmišljali, kako zaradi odpovedanih letov kršijo naše potrošniške pravice.