V nadaljevanju preberite:

Na obnebju literarnih nagrad sije Goncourtova že najdlje in najbolj svetlo. Dobiti jo pomeni katapultirati se vrtoglavo visoko nad brezštevilne, ki se ukvarjajo z umetniškm pisanjem. Didier Decoin, ki je od lani predsednik Goncourtove akademije, o tem, kako deluje žirantska deseterica, kako bogata je letošnja bera in kako poseben je romaneskni cvetober.

Koliko dragocenih vaz razbijemo v življenju, potem pa nemarno pometemo steklovino, da slej ko prej kdo stopi na kak drobec, ki se boleče zadre vanj, kot trn v peto? Kako težko se ga nato izdre ... Kaj niso kot krasne vaze, prepogosto razbite, tudi nagrade, ta plemeniti nevsakdanji poklon za trud in delo, ki jih mnogi (brez njih) tako radi odklanjajo od bistva? Kdor jih je kdaj poklanjal, morda kakšno prejel, ve, kakšna žela zavisti so ljudje sposobni zasaditi. Je v vseh okoljih podobno pritlehno in na vseh področjih, celo v literaturi, primerljivo nizkotno?

O širini prestižne francoske književne nagrade goncourt in vsem, kar dobrega prinaša, je za Delo razmišljal predsednik Goncourtove akademije, pisatelj in scenarist Didier Decoin. Zakaj? Zato ker bodo letošnjega lavreata izbrali v kratkem.

Na tem mestu ne bomo ponavljali abecede literarne teorije in francoskega književnika, ki piše in je hkrati strasten bralec, spraševali po ozki definiciji romana, temu pač ni mogoče jemati najširše svobode in samosvojosti v formi, tudi spreminjajočih se zakonitosti. Toliko odprti že moramo biti, saj vemo, kako posrečeno ga je nekoč Michel Butor transformiral v novi roman, denimo. Književnost se preobraža, tako kot je v nenehni modifikaciji človeštvo, a hkrati ima trdne oprimke, zato bo, če karikiramo, priročnik o ... gobah, recimo, pa naj se kak pisec še tako prepričuje, da je ustvaril izjemno romaneskno delo, stežka kdaj segel po najvišji literarni nagradi. Dobri romani so – po Milanu Kunderi – vendarle vedno rahlo inteligentnejši od avtorjev; najbrž drži tudi obratno. In koliko književne bistroumnosti je na francoski literarni sceni letos?