V nadaljevanju preberite:

Mislim, da je eden od lepših trenutkov intenzivnega zrenja v preteklost, da začnejo kot domine padati ideje o sebi, o identiteti, v katero si zrasel. Vidiš, koliko so posledica političnih teženj in potreb v polpretekli zgodovini, ki so potrebovale določen 'spin' zgodovinskih dejstev. Na primer že tako preprosta ideja, kako smo tisoč let živeli pod nemškim jarmom, je z zgodovinske perspektive obenem zanimivo kompleksna in problematična. Tudi protagonistov, ki nastopajo v tej seriji, kot, nekoč, novonastale nacionalne skupnosti, nismo znali vključiti v pripoved, ki bi podpirala nacionalno idejo. Zato se ne zavedamo, kako tudi oni tvorijo tkanino naše pogosto paradoksalne identitete in da so k tej veliko prispevali. Gruberja bi težko stlačili v nacionalno zgodbo, bil je globalni človek, intelektualec svojega časa. Niso ga zanimale meje, zanimalo ga je, kaj lahko naredi, izumi, zgradi, preseže …

Fascinira me, kako je zgodovina, kot naša narava, stkana iz paradoksa in ironije. Samo malo moraš zamakniti ustaljeno optiko, najti nov vhod v zgodbo, in že jo vidiš povsem drugače. Čisto na začetku, ko sem premišljeval, kako se lotiti dela, mi je bila v navdih Evropeana: kratka zgodovina dvajsetega stoletja Patrika Ouředníka, ki sem jo bral še na faksu, leta nazaj. V njej se avtor poda v evropsko zgodovino skozi na videz naključne, banalne podatke in z njimi odpira nove perspektive v obdobje, o katerem misliš, da veš vsaj nekaj, a nisi vedel nič. Hotel sem najdi podobno ironičen, drugačen glas tudi v Zgodbah.