V članku preberite še:

Pred časom sem v pismu bralca (Delo, marec 2019) opisal, kako je ravnal Freudov zdravnik Max Schur. Ko sta se seznanila, je mladi zdravnik na njegovo prošnjo obljubil Freudu, da mu bo, ko bo prišel čas, dal odrešilno injekcijo. Freud je v zadnjem obdobju življenja zelo trpel zaradi raka na čeljusti, prestal okrog 30 operacij in na koncu, ko ni več videl smisla takega življenja, spomnil svojega zdravnika na obljubo. Ta mu je vbrizgal smrtno dozo morfija v dveh odmerkih s presledkom 12 ur. Freud je po prvem odmerku mirno zaspal, po drugem pa padel v komo in umrl.

Zdaj se ob protestih naših zdravnikov in več drugih proti evtanaziji sprašujem, kako je Freudov zdravnik to zmogel in kaj njegovo dejanje pomeni. Je prekršil zdravniško in človeško zapoved o ohranjanju življenja? Ali je sledil sočutju, spoštovanju bolnikove želje in dani besedi v poštenem dogovoru? Ga je pekla vest? Zakaj ni vrnil licence in šel raje jarke kopat?

Zapoved in sočutje

Je zapoved o ohranjanju življenja kategorična, ima prednost pred vsem drugim, ali ne? V samoobrambi (enega življenja) je, na primer, dovoljeno ubijati (drugo življenje). Soborec po dogovoru ustreli tovariša in nato sebe, da ne bi živa padla v roke sovražniku.

Podobno se zgodi med starima zakoncema, ki nočeta več živeti. Zdi se nam strašno, a storilca ne obsojamo. Torej so primeri, ko je etično dopustno vzeti življenje drugemu ali, blažje, pomagati drugemu, da si vzame življenje.

Pri vprašanju evtanazije, to je – kot se glasi natančnejša, sodobna formulacija – pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se spopadata dve vrednoti: zapoved ohranitve življenja ter sočutje do bolnika in spoštovanje bolnikove želje.

Recimo temu »empatija« v širokem pomenu. Ali lahko iz sočutja in spoštovanja njegove želje pomagamo bolniku umreti, če si to želi, kadar ni niti najmanjšega dvoma, da ne bo nehal trpeti? Ne vemo, kaj je mislil Hipokrat; kaj je bilo zanj »človeško življenje«.

Bi v imenu svojega načela odrekel trpečemu bolniku željo, naj mu konča trpljenje? Bi mu brezsrčno rekel, da naj o smrti odloči Bog, ne človek? Ali morda, da pač ne more prekršiti zapovedi, ki jo je sam podal. Če je bilo tako, potem njegova zapoved ni vredna, da preživi. Marsikaj starega ni prestalo preizkušnje časa. Nanjo se ne bi smeli več sklicevati. Kdo pa je Hipokrat, bog zdravnikov?

In še pravijo: človek, ki sočloveku skrajša trpljenje, si jemlje pristojnost Boga. Človek, ki sočloveku skrajša trpljenje, ni Bog; nima se za Boga. To je dodatna potvorba nasprotnikov evtanazije. Je samo čuteči človek, človek s sočutjem; človek, ki zmore ravnati v skladu s svojim srcem in pametjo. Bog je ravnodušen: moje trpljenje ga ne zanima. Še do trpljenja svojega sina je bil ravnodušen. Žrtvoval ga je v svojo slavo! (Kar je sin spoznal šele na križu.)