Izraelski režiser Amos Gitai o najnovejšem filmu Laila v Hajfi, razmerah na Bližnjem vzhodu, sobivanju Izraelcev in Palestincev ter aroganci politikov.
Galerija
Amos Gitai je bil leta 1973 ranjen v oktobrski arabsko-izraelski vojni. FOTO: Jacopo Salvi
V nadaljevanju preberite:
Ni skrivnost, da je Amos Gitai najljubši filmski sin Izraela in je bil leta 1973 ranjen v oktobrski arabsko-izraelski vojni. Je tudi sin arhitekta Munria Weinrauba, enega pomembnejših predstavnikov Bauhausa, ki je iz Hitlerjeve Nemčije v Izrael pobegnil v poznih tridesetih in je avtor znamenitega muzeja Jad Vašem. Tudi Amos je arhitekt, z doktoratom z Berkeleyja.
Amosa Gitaija poznamo po njegovih dokumentarnih in igranih filmih o Bližnjem vzhodu in izraelsko-palestinskem konfliktu, med njimi Field Diary o obdobju med letoma 1978 in 1982, ko je Izrael napadal Libanon, še prej po The House, pa ob koncu osemdesetih po delih Berlin–Jeruzalem in kasneje Golem, duh izgnanstva, Stvari, Dan za dnem, 11. september, Obljubljena dežela, Zadnji dan Jicaka Rabina, Travmaj v Jeruzalemu in najnovejšem filmu, Laila in Haifa (Laila v Hajfi). V tem mestu se je tudi rodil in vanj se redno vrača, čeprav zadnja leta večino časa preživi v Parizu. »Hajfa bo vedno moj dom,« je povedal v intervjuju.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se