V nadaljevanju preberite:

Enačaj »Draghi je Italija« – in o tem je tretje največje evropsko gospodarstvo poldrugo leto prepričevalo sebe in Evropo – se je sredi poletja razletel. Spet je politično nestabilna, nezanesljiva država. Medtem ko čakamo, kaj bo prinesel 25. september, je v zraku črna groza vlade Giorgie Meloni. Osemdeset let po padcu Mussolinija so njegovi nasledniki in občudovalci na robu tega, da prevzamejo oblast.

Največ koristi od odhoda Maria Draghija ima edina večja politična sila, ki je nasprotovala njegovi vladi narodne rešitve: skrajno desni Bratje Italije. Vse težje predstavljiv je izid, da ob stoletnici dučejevega pohoda na Rim oktobra leta 1922, ene od najtemnejših strani italijanske zgodovine, ena od vodilnih zahodnoevropskih držav ne bi dobila prve skrajno desne vlade v Evropi, s postfašistko na premierskem položaju.

»Sem Giorgia, ženska, mati, Italijanka, kristjanka.« S tem sloganom se poteguje za volilne glasove, z razvpito frazo je postala slavna.