V nadaljevanju preberite:

Nekateri menijo, da je bilo o Martinu Lutru povedano že vse. A to ni res že zato, ker se s časom neizogibno spreminja gledišče, s katerega vedno novi opazovalec opazuje vse starejši predmet. Ob petstoletnicah epizod iz njegovega življenja, ki se vrstijo, je tudi o letošnji mogoče povedati marsikaj, česar še ni bilo mogoče povedati. Leto 1521 je preživel na gradu Wartburg, kamor se je moral zateči po sporu s papežem.

Bivanje na gradu je bilo zlasti v prvih tednih dokaj pusto. Luter si je očital brezdelnost, zapisal je, da gnije pri živem telesu. Očitno je bilo pomanjkanje gibanja. Zato pa je bilo toliko več strahu, da bo odkrit. To ni bilo brez posledic na duševnosti. Psihoanalitik Erik Erikson (Young Man Luther, 1958) meni, da se je Lutru lastna melanholija zaradi izoliranosti in ogroženosti na Wartburgu približala simptomom psihoze. Pestile so ga strašne težave s prebavo. Tudi po vseh možnih arcnijah mu je uspelo le na vsake štiri, pet dni. Zakaj mu ni šlo? In kdaj se mu je končno odprlo?