V nadaljevanju preberite:

Njegov prvi izlet z ekipo novih sodelavcev je bil v Avstrijo na kmečki turizem. Gospodar je iz kleti prinesel na mizo nekaj buteljk vina. Franc, radoveden, kakor je bil, ga je prosil, ali lahko gre z njim v klet. Želel je namreč razumeti, zakaj iz lastne kleti nosi buteljke, če bi lahko preprosto natočil vino v vrč in dodal na mizo še nekaj kozarcev, kot so to delali v naših zidanicah.

Stopila sta nižje v hladno klet, ki je bila polna lepo zapečatenih in z nalepkami označenih buteljk. Znal je ravno dovolj nemško, da ga je lahko vprašal: »Oprostite, ampak – zakaj pa delate tako? Ali ni škoda embalaže? Potrebuješ steklenice, nalepke, to moraš potiskati in še zapreti. Nima smisla, če bi lahko samo natočil iz soda in prinesel gor.«

»Fant, a ne vidiš cenika?« Gospodar je pokazal na list papirja s cenami. »Buteljka je trikrat dražja od rinfuze. Za enako količino vina. Embalaža ga podraži. No, fant, temu se reče dodana vrednost. Da preživim družino, moram 70 odstotkov vina prodati v buteljkah.« Takrat, leta 1985, je verjetno prvič v življenju slišal za izraz dodana vrednost.