Danes je nujno, da mladi ljudje pogledajo čez planke

Po diplomi na ljubljanski filozofski fakulteti je nadaljevala študij na kalifornijski univerzi v Berkeleyju in tam tudi doktorirala iz skandinavskih študij. Po dolgih letih ustvarjanja, večinoma v tujini, zdaj spet živi v Ljubljani. Slovenski bralci se je spominjajo po prispevkih v Razgledih, v akademskih krogih pa je cenjena zlasti njena knjiga o norveškem pisatelju Knutu Hamsunu, ki je izšla pri Washington University Press.

Njena romansirana biografija o družini Žagar Dva brata, trije svetovi (Mladinska knjiga, 2015) je bila nominirana za najboljši literarni prvenec, po njej pa se pripravlja še igrano-dokumentarni film. Osrednji del knjige govori o ideološki razcepljenosti med bratoma v med- in povojnem obdobju ter o konkretnih in skritih posledicah odvzema velikega premoženja po koncu vojne. Zgodba je osebna in hkrati tipično slovenska: v prelomnih trenutkih je ideologija med bratoma ustvarila globok prepad. Avtorica ob raziskovanju preteklosti te razdvojenosti ne poglablja, poskuša jo razumeti in preseči. To ji je odlično uspelo s prepričljivimi večplastnimi liki, napeto dramaturgijo, predvsem pa s poetičnim in odprtim koncem. Prepriča nas, da je zgodba močnejša od ideologije, sedanjost pomembnejša od preteklosti.

V romanu Košček čokolade v pasji dlaki, ki je pri MK izšel pred nekaj meseci, pa kot prvoosebna pripovedovalka Paula ni prav nič zavita v samopomilovanje, ker nima bioloških otrok: raje se skupaj s partnerjem spopada z najrazličnejšimi izzivi, ki jih prinašajo mednarodne posvojitve. Delo odslikava mobilnost in naključnost sodobnega globalnega sveta, hkrati pa je razmišljanje in pripoved o varnosti in ljubezni sestavljene družine, s katero ima Monika Žagar osebno izkušnjo.
 

Spomnimo se vas po izjemno lucidnih in duhovitih kolumnah iz Razgledov v devetdesetih, pisali ste o življenju v ZDA. V tujino ste odšli v času, ko to ni bilo nekaj najbolj enostavnega ali samoumevnega, kot je lahko danes. Zakaj?

Vedno sem bila avanturistična, malce nemirna, po značaju pa radovedna, in lahko bi rekla, da sem takrat v Ljubljani imela vse. Imela sem službo, diplomo, stanovanje, prijatelje. Bila sem prevajalka pri SCT-ju, prevajala sem pogodbe za dela v Iraku. Takrat smo bili neuvrščeni, dobivali smo krasne gradbene posle v Libiji in Iraku. To so bile dobre izkušnje in delo je bilo dobro plačano, a zanimalo me je še milijon stvari. Potem pa sem se nekega dne zavedela, da bo moje življenje, če nič ne naredim, teklo lepo ustaljeno: služba, dom, poroka, otroci, in zazdelo se mi je, da je to nekako premalo. Takrat sem se odločila, da grem. Danes sem prepričana, da je nujno, da mladi ljudje pogledajo čez planke.
 

Vi ste šli v San Francisco.

Šla sem tja, kjer je bil moj partner Al, v San Francisco, torej. Pred tem je tudi on živel na Slomškovi v Ljubljani, a ker je bil ameriški državljan, je Udba pred naša vrata postavila svojega špiclja. Na Dolenjskem, kjer imava hišo, je bil špicelj sosedov brat, ki se je pred smrtjo mojemu možu opravičil. Imam namreč izjemno prijaznega moža, ki se je tudi v vasi z vsemi lepo razumel. Vedno je sodeloval: ko so krave kotile, na primer, ko so šli vaščani po pujse, naučil se je čebelarstva, bil je resnično zelo povezan s sosedi. Iz ZDA jim je prinašal zaščitne čebelarske obleke, ki jih v Sloveniji ni bilo mogoče dobiti, a je bil še vedno sumljiv. Takšni časi so bili. Midva se s tem takrat nisva pretirano obremenjevala.

Tudi moji starši so slutili, kdo med našimi družinskimi znanci je ovaduh. Ko smo se študenti družili v Šumiju, smo vedeli, za katero mizo stojijo špiclji, ampak verjeli smo tudi, da se nič zelo hudega ne bo zgodilo. Razmere v Jugoslaviji so le bile drugačne kot recimo v Vzhodni Nemčiji. No, tako sem pristala v San Franciscu in nekaj časa tam delala vse sorte. Potem sva z možem odprla galerijo.
 

Kaj je vseboval njen razstavljalni program?

Sodobno umetnost. Osredotočala sva se na umetnike, ki niso imeli možnosti prve razstave. Kajti, kot vemo, če nimaš referenc, ne dobiš naslednje razstave. Mož je poznal veliko umetnikov, ki so se ukvarjali z risbo, instalacijami, steklom. Po začetnih razstavah lokalnih umetnikov sva povabila tudi Kostjo Gatnika, razstavljali smo tudi dela Lajčija Pandurja mlajšega, občasno Janeza Boljke. Morda je danes med njimi najbolj znan John Wehrle.

Po tem zelo razgibanem obdobju je vseeno prevladalo zanimanje za poglobljeno akademsko učenje. Odločila sem se nadaljevati študij in se prijavila na Kalifornijsko univerzo v Berkeleyju. Bila sem sprejeta, ne da bi se povsem zavedala, kako težko je tam priti do študijskega mesta.



Od zmeraj me je zanimala skandinavistika, moja osnovna izobrazba je germanistika. Na ljubljanski filozofski fakulteti sem pri Leni Petričevi študirala še švedščino in jo potem prakticirala med poletnim delom v neki bolnišnici v Göteborgu. Švedščino sem izpopolnila na poletni šoli v Uppsali in se dodatno naučila še norveščine na poletnih šolah v Oslu. Pri tem me je neutrudno podpiral prof. dr. Janez Orešnik z ljubljanske filozofske fakultete.
 

Zakaj Skandinavija in skandinavistika?

Ta del sveta me je začel zanimati najprej zaradi pojočih jezikov in zanimive, že kar malo eksotične kulture. A kmalu tudi kot nekakšna sprejemljiva srednja pot med Vzhodom, kjer so vladali enopartijski sistemi, in trdim kapitalizmom v ZDA. Skandinavija je pomenila mešano gospodarstvo, Norveška je bila država blaginje z visoko socialno ozaveščenostjo, ki ji je botroval protestantski duh, ter kulturo, z Ibsenom, Hamsunom, pravljicami, sagami in še marsičim. Zelo me je pritegnila vidnost žensk v političnem in kulturnem življenju.
 

Pisala so se osemdeseta in živeli smo v Jugoslaviji.

Moja družba skupaj z menoj je bila ves čas brez denarja, ampak smo si lahko vse privoščili. Tega časa se spominjam lepo. Čez dan smo poslušali predavanja, delali prek študenta ali viseli v Šumiju, hodili smo na razstave na Dunaj, v Benetke. Jaz nemara manj, moji prijatelji pa so potovali po vsej Evropi. Vsi smo se družili in nismo imeli občutka, da smo razdeljeni na leve in desne, bili smo pomešani med seboj. Žur je bil. Tudi trave je bilo dovolj, povsod je dišalo, kar skoraj spada zraven, in ogromno smo se pogovarjali.
 

Bili ste del ekipe Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

Najbolj se spominjam igrivosti, s katero smo pregnetli besedila in dogajanje na odru. Spominjam se občutka akcije in improvizacije ter igrive provokacije ustaljenih vzorcev razmišljanja na splošno in o tem, kaj je gledališče in kaj je vredno pokazati na odru. Užitka skupnega ustvarjanja in samega druženja. Refleksija o tem, kako je dolgoročno Pupilija s svojima dvema predstavama zdramila tradicionalno gledališče, je, vsaj zame, prišla pozneje.





Pri Pupiliji je šlo za nekakšen podaljšek druženja, od izjemno kreativnega do včasih banalnega in alkoholiziranega. Pupilija je nastala spontano, kot je nastalo študentsko gibanje, v njenem jedru so bili mladi pesniki Kocbek, Svetina, Kralj, Jesih in drugi, a na odru je sodeloval cel kolektiv. Obe predstavi je režiral Dušan Jovanović.
 

V vaši druščini je bilo nekaj otrok, nečakov, žlahte, če tako rečem, takratnega političnega establišmenta. Vi, med njimi, potomka meščanstva. Je takrat v vas že odmevala osebna zgodba vaše družine, vse, kar se ji je zgodilo po vojni?

O tem takrat nisem razmišljala, tudi zato, ker je o tem vladal molk, tako doma kot v javnosti. Meščanstvo pa je bilo sploh demonizirano in zasmehovano. Vseeno bi rekla, da se je doma čutilo, da sta oba od staršev nekako izločena iz družbe. Ne, da ne bi bila družabna, a družila sta se največ z ljudmi, ki so ju poznali še iz časov pred vojno. No, recimo, banalen problem, mi smo imeli božič, večina mojih prijateljev pa Dedka Mraza. S pogledom nazaj bi za dekle, kakršno sem takrat bila, rekla, da ji je manjkalo drznosti. Otroci političnih funkcionarjev so se pogosto oglašali v javnosti, od Kocbeka do Svetine, Miklavca, Zlobca. Maruša Krese je lepo napisala v svoji odlični knjigi, kako so imeli neko zaledje. Na tej ravni si nikakor nismo bili enaki. Otroci meščanov smo bili v javnih debatah precej bolj previdni.
 

Ampak vi ste se podali čez lužo …

Čisto enostavno me je vleklo v neznano, »še kam«, potrebovala sem tudi partnerja, ki me je v tem podpiral in mi bil podoben. Intuitivno sem vedela, da je okolje Ljubljane zame premajhno, tudi če bi dosegla vse, mi še vedno ne bi zadostovalo … Tako je nastal paradoks: v osemdesetih letih se je v nekdanji Jugoslaviji najbolj dogajalo. Takrat se je enopartijski sistem razgrajeval, nastajale so civilne iniciative, bilo je zanimivo in po mojem mnenju tudi zelo ležerno. Jaz pa sem bila ravno takrat sprejeta na univerzo v Berkeleyju in se zagrizla v sistematično in zahtevno delo. Med poletnimi počitnicami v Ljubljani sem večkrat slišala, da mi tega ne bi bilo treba in kako je življenje v Ljubljani na lahko.
 

Takrat je bil Berkeley središče svobodomiselnih in naprednih idej.

Študentsko gibanje je bilo še vedno prisotno, čeprav se je umirjalo. A glasbena scena je še kar vrela. Eksplozija fantastičnih skupin in njihovih idej, rock, folk, jazz, reagge in kaj vem kaj še, in to kar v klubu za vogalom.
 

Ste imeli med njimi svoje preference?

Na vrhu seznama so Pink Floyd, sicer britanska skupina, ki pa je v Kaliforniji veliko gostovala. Lokalnih dobrih izvajalcev je mrgolelo, od Eagles in Country Joe and the Fish do Neila Younga v različnih zasedbah, bili so člani The Band v različnih sestavah z drugimi glasbeniki, J. J. Cale in njegovi spremljevalci in, seveda, The Grateful Dead, ki so imeli redne koncerte v avditoriju na kampusu. Včasih so bili tako zakajeni, da jim ni uspelo priti iz improvizacije in se je koncert kar iztekel. Berkeley se je v osemdesetih nekoliko umiril, ampak še vedno je bil poln revolucionarnega duha, kar se je videlo na čisto konkretni ravni v People's Parku, brezplačnih klinikah, v za ameriške razmere progresivni zakonodaji, ki je, na primer, ščitila najemnike. Ves čas je delovalo gledališče, udeleževali smo se diskusij, predavanj, hodili na koncerte, po knjigarnah … Vsega se dobro spominjam, čeprav sem čez dan po osem ur študirala. In da ne pozabim, tisti del sveta je obdan z izjemno lepo naravo.
 

Bili ste urejeni in disciplinirani, skratka.

Drugače ni šlo, ker sem bila takrat že asistentka, tako da sem določene stvari tudi predavala. Poslušala sem dva, največ tri seminarje na magistrskem in pozneje na doktorskem nivoju in predavala svoj seminar. Treba je povedati, da je bil naš oddelek zelo aktiven in da se je od študentov pričakovalo, da se aktivno udeležujemo predavanj gostujočih predavateljev, delavnic, da svoje seminarske referate poskušamo tudi že objaviti itn. Na ljubljanski filozofski fakulteti sem študirala bolj z levo roko (smeh).
 

Je razumevanje Skandinavije v širšem smislu kulture, zgodovine, umetnosti z vidika Evropejca skandinavista drugačno od ameriškega?

Ja, absolutno. V tem trenutku, ko je humanistika na udaru in se zapirajo oddelki in raziskovalni inštituti – no, tudi v Evropi je žal tako –, se pojavljajo nekakšni evropski oddelki, v katerih najdete vse, od slovanskih študij in skandinavistike do francistike. Za poglobljeno znanje študentov pa je po mojem mnenju potrebno okolje, kjer je dovolj strokovnjakov, tako da se mnenja krešejo in študenti razvijajo lastno mišljenje. Študijski programi skandinavistike so zgodovinsko gledano nastali iz pobude priseljencev, ki so si želeli, da bi njihova prvotna kultura ostala vidna. Šele pozneje so se razvili bolj teoretski okviri raziskav.

A ameriška skandinavistika je ponudila pogled od zunaj, pogled z distanco in iz širšega konteksta, ki ga »domača« skandinavistika ni bila vedno sposobna, in ponudila prelomne, mogoče tudi bolj drzne raziskave na vseh podpodročjih. Znala je pogledati na Skandinavijo kot celoto, primerjalno, namesto po nacionalnih državah, in uvajala interdisciplinarnost.
Najbolje je seveda, da se raziskave pač dopolnjujejo ne glede na to, od kod so. Berkeley je ena najboljših svetovnih univerz in oddelek za skandinavistiko je na najvišji ravni. Predavali so mi profesorji, svetovni specialisti za sage ali arheologijo, kot sta Carol Clover in John Lindow, na primer, ali Karin Sanders za romantiko in H. C. Andersena. In stalno smo imeli gostujoče profesorje z univerz, kot so Helsinki, Lund, Reykjavik, Aarhus ali København. Med temi bi omenila profesorico Pil Dahlerup, ki je na moderno pogledala skozi prizmo ženskih ustvarjalk.

Pozneje sem med predavanji študentom na univerzi v Minnesoti poskušala razložiti ne samo posebnosti posameznih držav, ampak tudi Skandinavije kot celote in v evropskem kontekstu. Kako se protestantski sever razlikuje od katoliškega juga? Kako so se skandinavske države blaginje oblikovale, kakšen je bil vpliv ruske revolucije? Vidnost žensk je v Skandinaviji velika, a kako se spreminja od države do države? Sicer pa: ameriški študenti se ne morejo dovolj načuditi, da je univerzitetni študij v Skandinaviji zastonj, da je javno zdravstvo kakovostno in dostopno, da je porodniški dopust dolg in plačan. No, tu pa sem jim vedno povedala tudi kaj o Sloveniji.
 

Med prebiranjem vaše knjige Dva brata, trije svetovi: zgodba družine Žagar sem razmišljala, kateri od treh svetov je najbolj vaš …

Nisem se hotela izrecno opredeljevati, poskušala sem samo razumeti, kaj in kako se je zgodilo, in izoblikovati sporočilo za mojo generacijo in mlajše. In da ne razpihujem razkola, ki ga je sprožilo sovraštvo že med predvojnimi podjetniki in posestniki ter komunisti, ki so bili proti zasebni lastnini. Ta razkol se mi zdi danes že res preživet, predvsem pa destruktiven za Slovenijo. Namenoma sem napisala tekst, ki presega to razklanost in gleda v prihodnost, a z refleksijo tistega časa. Obenem pa je zgodbo o zaplembi premoženja treba povedati, ker se je Slovenci ne zavedajo dovolj. To je prav neverjetno. Ne gre samo za meščane, ki so bili popljuvani in porinjeni v molk, v strah, gre tudi za druge sloje ljudi. Je bilo res treba podržaviti gostilno Čad, restavracijo Slamič, Demšarjevo Antiko?

Ko sem začela pisati, me je začudilo splošno neznanje o tem poglavju povojne zgodovine, čeprav je res, da sama ravno tako nisem prav dosti vedela. A tudi to pove veliko. Sicer pa je splošno znanje pred- in povojne zgodovine nizko. Če se kaj ve, je to črno-bela slika domobrancev in partizanov. Kaj več, na primer, da se je socialistično gospodarstvo med drugim zgradilo s premoženjem, ki so ga ustvarili podjetniki zasebniki pred vojno, pa že ne.
 

V priimku vaše družine je žaga. Od kod izvirajo Žagarjevi?

S Prezida, bili so podjetni, pridni in imeli so srečo. Srečo zato, ker so bile podjetne in delavne tudi nekatere druge družine, pa jim ni uspelo. Začeli so v Markovcu pri Starem trgu, na krasni idilični lokaciji, kjer je bila voda za žago, Veliki Obrh. To je bila prva Žagarjeva žaga s stanovanjskim poslopjem, trgovino in pisarniško hišico. Potem so odprli žago na Rakeku v centru mesta pri železniški postaji, predvsem zaradi železniške povezave s Trstom, saj so veliko izvažali. Zatem še na Milanovem Vrhu na današnjem Hrvaškem. Ogromno so delali in do delavcev so gojili veliko odgovornost. Ko sem pred časom pred občinstvom po Loški dolini predstavljala knjigo, sem o svojih prednikih izvedela veliko podrobnosti, predvsem pa, da jih imajo starejši v lepem spominu, da so bili Žagarjevi delavci dobro plačani in spoštovani. Pozneje sem spoznala starega gospoda, ki je bil na Milanovem Vrhu kontrolor debel za izvoz. Lepo je govoril o mojem dedku: stari Žagar je tam dal postaviti pravo delavsko naselje, delavci so imeli stanovanjske hiške, menzo, kapelo, zdravnika, knjižnico, gramofon, tamburaški zbor.


 

Vaš dedek je leta 1918 umrl za posledicami španske gripe.

Ja, že po koncu vojne. Poročen je bil s Kobijevo Antonijo, Tonco, mojo staro mamo, ki je po njegovi smrti vodila podjetje. Pri Plečniku je naročila grobnico za moža, ki stoji na Rakeku. Dala je zgraditi tudi stanovanjski blok na Resljevi. Kobijevi pa so sicer v Borovnici imeli žago in lesno industrijo, celo laboratorij, kjer so preizkušali razne smole in premaze. Tako Žagarji kot Kobiji so veljali so za izjemno natančne in brihtne, ampak v njih je bilo tudi za ščepec hazarderstva oziroma drznosti za nove posle.
 

Ste bolj Kobijeva ali Žagarjeva?

Kdo ve, a po mami tudi Demšarjeva. V primerjavi z drugimi iz moje generacije 68–70, sem bila v bistvu pridna punca. Tako je nedavno za sebe rekla tudi Doca Marolt. Če mi je za kaj žal, mi je za to, da nisem bila drznejša in več provocirala. Naš ideal je sicer bila Grace Slick (smeh) ...
 

Zato pa vam je hitro uspelo na akademskem področju; za bralce knjige Dva brata, trije svetovi je zanimivo, kako ste iz ustnih virov in druge dokumentacije o vaši družini sestavili roman z dialogi, ki naj bi se bili zgodili. Ste na novo doživeli, redenfinirali svoje starše ali ste o njih in njihovih družinah pisali iz lastnih spominov?

Ja, seveda, univerzitetni research ... Zagotovo sem jih delno redefinirala, zato ker sem z vsemi temi raziskavami dobila poglobljeno razumevanje njune dobe, in moram reči, da me je presunila globina surovih zaničevanj, ki so jih starši doživljali. Ko sva s sestro odraščali, se nismo veliko pogovarjali o tem. Tudi stričevo komunistično prepričanje je bilo bolj tabu. Oče je vsake toliko časa malo pojamral, tu in tam je prišel na obisk z Rakeka kak bivši gozdar. Potem je oče na sprehodu vsake toliko časa rekel, vidiš, tu je tvoj dedek postavil žago, ampak meni je šlo skozi eno uho noter in skozi drugo ven.

Nisem dojela vsega, kar se je zgodilo. Zdaj, ko sem pisala, sem se spomnila, kako sva z očetom na začetku devetdesetih hodila po parcelah in mi je razlagal o lesni industriji. Šele takrat sem razumela obseg tega, kaj vse je ustvarila moja družina, saj sem že dlje živela v tujini, kjer je zasebna lastnina nekaj normalnega. O tem se seveda v moji mladosti ni govorilo, vse je bilo družbeno, vse je bilo socialistično. Ne nazadnje, živeli smo relativno dobro. Veste, oče se je s tem, da so jim vse podržavili, hitreje sprijaznil, mama pa do konca ne. Sovražila je komuniste in odvzem premoženja. Do svoje smrti. Upravičeno, saj niso nikomur nič naredili, samo bogati so bili, in to iz lastnega dela.

A česa vse so se lotili, kaj vse so znali, kako so bili podjetni, kakšne posle so sklepali, koliko ljudi so zaposlovali. A po vojni to ni nič veljalo: te dosežke je bilo treba iz ideoloških razlogov prekiniti in jih poslati v pozabo. Stroje in opremo so razposlali naokrog oziroma so se porazgubili. Stavbe pa so pustili propasti – kako negospodarno, da bi vsaj služilo nečemu. V žagi in prekrasnem stanovanjskem poslopju v Markovcu je bilo najprej skladišče, potem pa nekakšna livarna oziroma livarska zadruga. Danes vse razpada. In takšnih zgodb je veliko, od večjih industrij do manjših kmetij.





Na vodstvene položaje podjetij so prišli ljudje, ki niso bili primerni za to, govorim o petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Potem so se do osemdesetih direktorji nekako usposobili, ampak pred tem …

Ravno berem knjigo zgodovinarja Hrvoja Klasića Jugoslavija in svet leta 1968, v njej v poglavju o gospodarski situaciji na enem mestu razlaga vzroke gospodarske krize v šestdesetih. Malo poenostavljeno povedano: Klasić ugotavlja preplet političnih in gospodarskih subjektov, da so bili leta 1967 na oblasti bolj ali manj isti ljudje kot leta 1945 in da se politične elite od konca vojne niso dodatno in kakovostno izobrazile. Klasić večkrat poudari zelo slabo izobrazbo povojnih vodstvenih kadrov v gospodarstvu. To zame obenem pomeni, da so bili ljudje, ki so med obema vojnama nekaj znali in bili uspešni, izključeni iz gospodarskega in družbenega življenja. Tudi moj oče. Krajše obdobje je bil sicer zaposlen na ministrstvu za gozdarstvo, ampak tam je dobil nalogo, da likvidira družinsko podjetje.
 

In Klasić obenem pravi, da se je s prihodom demokracije zgodila svojevrstna revizija in reinterpretacija zgodovine, da je bilo zgodovinopisje do leta 1990 pogosto tendenciozno in ideološko selektivno. Meni tudi, da bi morali o naši polpretekli zgodovini kljub vsemu opraviti določeno revizijo dogodkov, oseb in procesov. Toda, ali ste z denacionalizacijo dobili zadoščenje?

Beseda revizija trenutno nosi raznorazno prtljago. O zgodovinskih dejstvih naj spregovorijo zgodovinarji. A mislim takole: če do nekega trenutka nismo vedeli, kako krivično je bil obsojen dr. Boris Furlan, izobraženec in dekan povojne pravne fakultete, ali kako težko je životarila izobraženka in intelektualka Angela Vode še v 80. letih, zdaj pa to vemo, potem moramo povojno obdobje na novo premisliti tako, da taka dejstva dobijo svoje mesto. Če smo do takih dejstev pošteni, se določeni reviziji ne moremo izogniti. Če pa si želimo ohraniti idealiziran pogled na preteklost, v kateri so se dogajale neke »zanemarljive« anomalije, a vsi skupaj smo živeli še kar udobno, pa naj bo to za nekatere tudi prav.

Delna vrnitev odvzetega premoženja je bila zadoščenje za moje starše, čeprav jih je obenem opomnila, kaj vse so zamudili. Zame je bila bolj obrobna, morda celo v breme. Precej več mi danes pomeni dejstvo, da je delo mojih prednikov spoštovano, da ljudje nekaj vedo o družini, ki ima Plečnikovo grobnico na Rakeku, gre za zgodovino, ki je ljudje prej niso poznali. Namesto pozabe se ohranja spomin, da se spomnim Kundere.

Poglejte, meso in kri se zdaj pripenjata na to zgodbo, in to je v resnici edino zadoščenje. Drugače pa je to zgodovina in s tem naj se ukvarjajo zgodovinarji. Vmes sem imela drug poklic, ki me je izpopolnjeval, tako da se nisem čutila prizadete oziroma prikrajšane.

Mislila sem, da sem s knjigo postavila piko na i, a zdaj snemamo film o dveh bratih pod taktirko režiserja Jerneja Kastelca.
 

Ali obstaja kakšna povezava med trpko zgodovino vaše družine in vašim poznejšim akademskim raziskovanjem življenja in dela nobelovca Knuta Hamsuna, iskanje razlogov za njegove odločitve in okoliščin, da je podal roko nacizmu, še preden se je ta začel vzpostavljati …

Mislim, da me res zanima obdobje druge svetovne vojne, čeprav verjetno gre za povezavo na nezavedni ravni. Povedati je treba, da je Hamsun prekrasen pisatelj, tako da je bil to prvi vzgib. Ste videli predstavo Glad režiserja Janeza Pipana v Mini Teatru? Pipan je nekje dejal, da po tistem, ko je prebral tekst, ni mogel verjeti, da je bil napisan daljnega leta 1890. To je res živ, vitalen, intuitiven, nabit tekst, mogoče sploh najboljši Hamsunov tekst. V 20. stoletju je Hamsun postal bolj konservativen, bolj navezan na zemljo in približno v tistem obdobju tudi razvil svojo simpatijo do nacistične propagande.


 

O njegovem življenju in opusu je bilo napisanih na stotine knjig, posnet neposrečen biografski film z imenitnim Maxom von Sydowom. Kaj je bila vaša osnovna misel pri tem projektu?

Švedski pisatelj P. O. Enquist je scenarij za film o Hamsunu naslonil na delo danskega zgodovinarja in Hamsunovega občudovalca Th. Hansena, ki je Hamsunovo zadnjo knjigo, Po zaraslih stezah, vzel za suho zlato. A Hamsun v tem svojem izvrstno napisanem delu zamegljuje svojo vlogo pri podpori okupacije Norveške. Pravi, da ni vedel, da ni čisto razumel, da je bil prestar, kar je čista izmišljotina. Res pa je, da sta bili Norveška in Nemčija zelo kulturno povezani. Vsi veliki norveški umetniki so se namreč šolali tudi v Nemčiji, v Dresdnu, Düsseldorfu, Berlinu in Münchnu, Nemčija jim je bila kulturni vzor.
Zanimalo me je, zakaj ga na Norveškem še vedno opravičujejo. Hamsunovi biografi so vsi po vrsti minimalizirali njegove geste, ki so podpirale nacizem. Rekli so, ah, to tu ni važno, to z drugim ni povezano, saj je samo poveličeval rodno zemljo, podobno kot bi lahko pri nas rekli za Miška Kranjca. Zanimalo me je, zakaj Norvežani ne morejo reči: občudoval je Quislinga in njegovo vlado, podpiral je nacizem in rasne zakone. Poskušala sem odgovoriti tudi na vprašanje, kako lahko tako imeniten pisatelj, ki je postavil Norveško na evropski kulturni zemljevid, podpira nacizem. Moja knjiga je bila kljub nekaterim kritikam lepo sprejeta in danes je del kanona.

Zanimalo me je tudi to, kar ste prej vprašali, kako so Norvežani obravnavali svoje kolaborante. Tu sem se zamislila nad primerjavo med Slovenijo in Norveško. V Ampaku sem decembra 2001 objavila članek, kjer so navedene vse podrobne številke. Po vojni so namreč Norvežani izvedli veliko čistko, ker je bilo relativno veliko simpatizerjev z Nemci, morda tudi zato, ker okupacija ni bila tako zelo huda, kot je bila recimo v slovanskih deželah. Vsi osumljenci so bili zaslišani pred sodiščem, kjer so se imeli pravico zagovarjati, in nato bili ali pač ne obsojeni na zaporniško kazen. Smrtnih kazni je bilo relativno malo, če se ne motim 25, s Quislingom vred. Čez nekaj let so bile daljše zaporne kazni za polovico skrajšane, skratka, do konca petdesetih let je bilo to poglavje zgodovine zanje zaključeno, ne kot pri nas.
 

Kakšno vlogo je pri Hamsunovem opredeljevanju za nacizem imela njegova gospa, Marie Hamsun?

Vsa družina je podpirala program Quislingove stranke in izdajalske vlade in se na glas ali po tihem strinjala z njeno politiko. Marie je bila aktivna članica stranke NS, v Nemčijo je na primer hodila brat iz Blagoslova zemlje nemškim vojakom. Njun starejši sin Tore je med vojno postal direktor glavne norveške založbe Gyldendal, mlajši Arild pa je bil poročevalec z vzhodne fronte, kjer se je pridružil norveško-nemškim SS-skupinam. Ni bil vojak. Po vojni so bili vsi obsojeni na zaporno kazen, tudi njegova žena, samo Hamsun je bil zaradi visoke starosti obsojen le na denarno kazen. Mislim, da je Marie v ljudskih očeh postala nekakšen grešni kozel, a dejstva govorijo, da je vera v novo Evropo pod vodstvom Germanov izvirala od Hamsuna samega.


 

V knjigi Knut Hamsun: The Dark Side of Literary Brilliance se dotaknete tudi trenj med ameriškimi staroselci in skandinavskimi priseljenci, ki so jih začeli izrivati.

Priseljenci iz Evrope so se v ZDA naseljevali v različnih okoljih, recimo Irci in Italijani v urbanih, Norvežani, ki so zelo vezani na zemljo, pa v Iowi, Wisconsinu in Minnesoti, ravno zaradi obljub ameriških oblasti o »zastonj in nikogaršnji« zemlji. Norvežani so bili med vsemi evropskimi skupinami najbolj vezani na lastnino zemlje. A trenja med staroselci in priseljenci zaradi zemlje so bili v norveškem zgodovinopisju porinjeni v obrobje, do raziskav kolegice in prijateljice zgodovinarke Betty Bergland. Jaz pa sem podrobno analizirala Hamsunov zgodnji članek oz. potopis po Severni Ameriki, v katerem je ponaredil intervju z indijanskim poglavarjem. To je bilo okrog leta 1880, še preden se je uveljavil kot pisatelj, a v njem z zanosom piše o Indijancih s pogledom Evropejca kolonista, ki išče raj na zemlji, in z vsemi predsodki do manjvrednih ras. Z Betty sva potrdili, da so danes Norvežani demokratični in pravični, a tudi oni imajo svoj delček kolonialne zgodovine.
 

Vaš najnovejši roman Košček čokolade v pasji dlaki ste posvetili vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.

Roman pripoveduje zgodbo o družini, ki ima dve posvojeni hčeri. V njem sem razmišljala, kaj naredi družino uspešno in njene člane srečne. Sestavljene družine sem hotela postaviti ob bok biološkim, jim dati enakovredno vlogo. Menim, da prav posvojiteljske ali rejniške družine rešujejo polom »normalnih« družin. V vseh teh primerih so biološke družine, tako opevane in povzdignjene, odpovedale. Ne razumem, zakaj otrok, ki jih starši leta in leta zanemarjajo, trpinčijo ali pretepajo, ne premestijo v bolj zdravo okolje. Videla sem ogromno zapuščenih in zanemarjenih sirot in o njih tudi veliko brala. Njihove zgodbe so se me zelo dotaknile.
 

Posvojitve se v svetu večinoma odvijajo enosmerno, iz vseh koncev sveta v Evropo in ZDA. Knjiga odpira tudi vprašanje, ali so mednarodne posvojitve neka oblika kolonizacije. Paulini študentje iz Ottawe, sami posvojenci, imajo zadržke do mednarodnih posvojitev. Zakaj?

Ta del knjige temelji na mojih univerzitetnih izkušnjah. Mnenja študentov, ki so obiskovali moj seminar o mednarodnih posvojitvah, so bila sicer različna, a izstopali so posvojenci iz Koreje, ki so mednarodnim in tako tudi medrasnim posvojitvam strastno nasprotovali. Od preprostih razlogov, da ni prav, da se otroka, čeprav siroto, odpelje tako daleč, do bolj utemeljenih zadržkov zaradi poznejših problemov, povezanih z identiteto. Pripovedovali so zgodbe o samotnem otroštvu nekje na ameriškem podeželju, kjer so jih obkrožali sami belci, o belih družinah, ki se njihovemu izvoru niso dovolj posvečale, o ustrahovanju v šoli, o poznejšem šikaniranju na univerzi. Tudi meni so očitali, da sem kolonizatorka, ki si lahko privošči, da otroka kar kupi.

Posvojitve korejskih sirot so se začele po korejski vojni iz humanitarnih razlogov, a je res, kar so trdili študenti, da je sodobna Koreja že dolgo tehnološko razvita in bogata dežela, ki bi svoje sirote lahko sama prehranila in vzgojila. Mnogi odrasli posvojenci se zdaj vračajo v Korejo in tam pritiskajo na institucije, da spremenijo zakonodajo, da poskrbijo za boljši socialni sistem, da izboljšajo status žensk, da poskrbijo za rejniške družine. Glasovi proti mednarodnim posvojitvam postajajo glasnejši tudi recimo v Indiji.

Če pogledate na mednarodne posvojitve, res potekajo iz revnejšega, t. i. tretjega sveta v Evropo in ZDA. Zlasti v Evropi, kjer se zaradi dobre zdravstvene oskrbe žensk in dostopne kontracepcije in ženskih pravic rodijo samo zaželeni otroci, »viška« otrok ni. Želja po otroku in želja pomagati otrokom in jim zagotoviti varno in ljubeče odraščanje sta gonilni sili mednarodnih posvojitev, a treba jih je vseeno postaviti v širši družbeni kontekst. Haaška konvencija o posvojitvah naj bi otroke ščitila, a na terenu ni vedno tako. Vemo tudi za primere v Latinski Ameriki, ko so otroke enostavno kradli ali matere bolj ali manj prisilili, da so jih dale v posvojitev. A konec koncev: večina posvojitev, domačih ali iz tujine, je uspešna, le mi smo taki, da raje beremo senzacionalne novice o neprilagodljivosti otrok ali nasilnosti novih staršev.

O težavah sestavljenih družin nam govori tudi več filmov, tako film Suzanne Bier Po poroki, Skrivnosti in laži Mika Leigha in med zadnjim Lev: dolga pot domov Gartha Davisa. In še mnogi drugi. In za konec: tudi najstniki v bioloških družinah imajo težave z odraščanjem in identiteto, se iščejo in se upirajo ...
 

Kakšna mama posvojene hčerke ste bili vi? Koliko je v Pauli iz romana vas?

Paula je izmišljen lik, sestavljen iz mnogoterih situacij, tudi takšnih, ki sem jih sama doživela. Kakšna mama sem (bila), pa bi bilo treba vprašati druge. So far so good, za zdaj vse dobro ...