Boem. Zadnji svoje vrste

V svoji generaciji je bil najboljši novinar med pisatelji. In najboljši pisatelj med novinarji. Dejstvo, da je bil dvakratni državni prvak v disciplinah, ki uradno ne obstajajo, je zadostno jamstvo, da ne bo vpisan na spominske plošče nobenega od nacionalnih panteonov. Ne umetniškega ne novinarskega. Ampak bil je tudi izvrsten tekač na srednje proge. Nekoč zdavnaj je tekmoval na stezi, dolgi 800 metrov. In ko se je razgovoril, je pripovedoval, kako je treniral z Vero Nikolić, nekaj let svetovno rekorderko na 800 metrov. Blaž je bil tri leta mlajši od nje. In se je po progi podil za rekorderko. Ali ona za njim. Niti ni tako važno.

Umrl je Blaž Ogorevc

Kar zares šteje, je trenutek, ko se je odločil za pisanje. Po malem je spadal v generacijo, ki jo povezujemo z letnico 1968. Konec koncev, njegov prijatelj Jaša Zlobec, študentski aktivist, pesnik, trockist in publicist, je bil rojen istega leta, istega dne. Prisilno zreli paradižnik je bila Blaževa prva pesniška zbirka. Vmes je naneslo, da ga je pot zanesla v medije. Najprej na Radio Študent. Skoraj hkrati ga je prineslo tudi v Škuc. Celo predsednik je bil nekaj časa. In od tam je šel na Mladino. Za urednika priloge Mlada pota, med drugim. Bilo je okrog leta 1975, ko je izšla njegova pesniška zbirka o paradižnikih.

Ampak besedila, s katerimi se je zapisal med velike, so bila objavljena na rednih straneh Mladine. Bil je tudi nesmrtni selektor Fotogrupe M, nogometne ekipe, ki je potovala po Sloveniji in je ob fuzbalu razpečevala bogokletne ideje.

V ospredje ni nikdar rinil. Opazoval je s strani. In pomnil. Strašen popotnik je bil. Ko je šel na pot, ni kompliciral. Nekoč nam je s plastično vrečko v roki, s kakršno se hodi v trgovino, pomahal in krenil proti Latinski Ameriki. Vrečka je bila bolj prazna kot polna. »Potovati je zelo naporno in neprijetno, spominjati se pa vznemirljivo in lepo,« je misel, ki povzema njegov odnos do popotništva. Morda pa tudi ne, saj je v isti knjigi, Tropski melanholiji, zapisal, da so vsi svetovni popotniki veliki lažnivci.

Ko je šel v Afriko, si je sredi savane postavil šotor. In sredi noči se je na šotor zrušil baobab. Tako je vsaj zapisal. Morda je drevo res padlo v neposredno bližino njegovega šotora. Morda tudi ne. A po vseh teh letih se mi zdi, da je prigodo o padlem drevesu, mogočnem baobabu, zapisal predvsem zato, ker tako lepo zveni. Baobab. Čudovita beseda. In ta čudovita beseda, padla ali ne, ga na srečo ni poškodovala.

Ko je čolnaril po Zambeziju, se je plovilo, seveda, prevrnilo. A se je posadka čudežno rešila. In vse te dogodivščine je popisal v člankih, nekaj jih je zapakiral tudi v knjigo.

Na eni od vulkanoloških ekspedicij po Latinski Ameriki so mu namenili vzdevek Ojo Rojo, Rdeče oko. Morda zato, ker so bile njegove oči po kakšni prekrokani noči res nekoliko rdeče. Tudi slovensko domovinsko vojno je dočakal med klatenjem po južni hemisferi. Slovenski obrambni potencial zaradi njegove odsotnosti ni trpel. Za obrambne reči ni bil usposobljen. Njegovo slovo od Ljudske armade je bilo umetnina. Sredi poletja je stal na vročem asfaltu, ko so na Zemljo padle debele dežne kaplje. Stal je na asfaltu in vsesaval čudoviti vonj dežnih kapelj, ki so se raztreščile na razbeljenem asfaltu. Ko je njegovo početje zaznal oficir, so Blaža armijski psihiatri zaprli v blaznico. Testi, ki jih je izpolnil, so dokazovali, da ni simulant. Potem so ga, sreča v nesreči, poslali nazaj v Škofjo Loko.

Ko je leta 1996 v Slovenijo pripotoval sveti oče Janez Pavel II., je sredi noči kolovratil okrog nadškofije, kjer je papež spal. Na neki način mu je bil Janez Pavel II. blizu – kot hodočasnik, romar, je leta 1994 spremljal papežev obisk v Zagrebu. Ker naj bi Blaž med papeževim obiskom v Sloveniji predstavljal domnevno varnostno grožnjo, so ga policisti prijeli, pridržali in do odhoda pomembnega gosta priprli v ječo na Povšetovi.

Vtis, da je bil Blaž protiverski provokator, pa bi bil globoko napačen. S komunističnim režimom si je prišel navzkriž še kot osnovnošolec, ko je moral napisati spis o maršalu. »Druže Tito ima debelo rito,« je bil naslov enega prvih Blaževih rimanih izdelkov. Še kot otrok si je nakopal številne partijske zamere.

Čeprav se je navadno držal bolj ob strani, se je od časa do časa zbudil njegov pripovedovalski talent. In ko je pripovedoval, je v bistvu študiral dramaturgijo za članke. Ko je zgodbo izpilil, jo je prelil na papir.

Z uredniki je nekako shajal. In čeprav je precej več kot dvajset let delal za privat firmo, Mladino, delniško družbo, mu kapital nizke produktivnosti, če naj bi bila ta izražena v številu naklofanih znakov, niti ni zameril. Včasih je trajalo tedne in tedne in tedne, da je vse skupaj razmislil in izkušnje prelil v članek. A na Blažev članek o močeradovcu, skrivnostni žgani pijači s halucinogenimi učinki, je bilo vredno počakati. Kot tudi na poročilo o časih, ko se je Ogorevc pajdašil s perspektivnimi liki iz predsedstva zveze socialistične mladine. Z njimi je šel nekako v času, ko je umrl Josip Broz Tito, na nekakšen orientacijski pohod. Politični analitiki s(m)o o liku in delu Janeza Janše napisali dolge kilometre študij. Blaževo kratko poročilo, kako je poznejši obrambni minister in predsednik vlade med orientacijskim pohodom metal petarde in komandiral sopohodnikom med čim bolj neopaznim prečenjem pomembne prometnice, pa po globini psihološkega uvida vendarle prekaša gore analiz z velikimi pretenzijami.

In čeprav se je raje držal ob strani, je imel nekaj vplivnih prijateljev. Recimo Pavleta Gantarja, ki je bil, tako kot Blaž, predsednik Škuca. Pa veleposlanika Jašo L. Zlobca. Pa hišnega filozofa NSK-ja Petra Mlakarja. Pa Matjaža Hanžka, varuha človekovih pravic. Tudi Igorja Bavčarja – zanj si je izmislil posebej slikovit in ljubeč vzdevek. Janšo, napadalca nogometnega moštva, katerega selektor je bil, je klical Jelen moj. Enkrat je bil tudi na naslovnici Mladine. Z mopedom je po prašnih podeželskih cestah vozil slikarko Zoro Stančič.

Ampak veliko prijateljev je imel tudi med tistimi brez vpliva. Ko je filozofa Slavoja Žižka v krčmi Koper zaradi spora načelne narave, povezanega z revijo Problemi, nokavtiral, je strežno osebje odločno zavrnilo, da bi na sodišču pričalo proti Blažu.

Samega sebe je označeval z besedno zvezo zasebni modrijan. Tudi skromni uradnik. V poročila o njegovi smrti se je prikradel terminološki nesporazum. Bil naj bi raziskovalni novinar. Ne bo držalo. Bil je raziskovalec, vsekakor. Vulkanolog, med drugim. Tudi predsednik Splošne raziskovalne družbe, vse premalo znane in cenjene znanstvene ustanove, ki ni zavedena v nobenih registrih, je bil. Imel je svoj privat muzej. Iz ukrajinske Odese je pripeljal manjšega nagačenega krokodila. Iz Pariza je pritovoril kos Eifflovega stolpa. Bil je, skratka, raziskovalec splošne smeri. Ni pa bil raziskovalni novinar.

Nekoč so ga mlajši novinarski kolegi spraševali tudi o gonzo novinarstvu. Gonzo novinarstvo je nekaj vmes med literaturo in novičarstvom, žanr, ki so ga razvijali pri ameriški reviji Rolling Stone in v katerem je veliko alkohola in mamil. Ali je Blaž gonzo novinar, so poizvedovali.

Da nič ne ve o tem, je odgovoril. In pojasnil, da je edini Gonzo, ki ga pozna, tisti ptič iz Muppet Showa.