Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Bilo je nekoč v Hollywoodu

Dve pisateljici, dve zgodbi, eno mesto. Živimo v času, ki si ne zna predstavljati prihodnosti, zato gledamo le še nazaj. Zakaj so šestdeseta tako navdihujoča?
Kot pravi Eve Babitz, je tako, da mladi ljudje, ki imajo lep obraz, pridejo v Los Angeles, tisti, ki imajo možgane, pa gredo v New York. FOTO: Charley Gallay/AFP
Kot pravi Eve Babitz, je tako, da mladi ljudje, ki imajo lep obraz, pridejo v Los Angeles, tisti, ki imajo možgane, pa gredo v New York. FOTO: Charley Gallay/AFP
31. 12. 2021 | 05:00
20:51

V članku preberite:

Fotograf Julian Wasser je leta 1968 posnel eno od najbolj znamenitih fotografij v zgodovini sodobne umetnosti – golo Eve, ki z Marcelom Duchampom igra šah. Ravno takrat je bil njen ljubimec mlad zapeljiv kurator Walter Hopps, ki je v muzeju v Pasadeni pripravljal retrospektivno razstavo o Marcelu Duchampu, umetniku, ki je avtor slavnega Pisoarja in se je že pred desetletji odločil, da se ne bo več ukvarjal z umetnostjo, ampak bo igral šah. Hopps ni povabil Eve na slavnostno odprtje, na katero so bili vabljeni vsi – od Andyja Warhola do Dennisa Hopperja –, saj je bil poročen in je moral pripeljati svojo ženo. Kako zelo se je zmotil, saj sta bila glavna atrakcija odprtja šahista – Duchamp in Eve v Evinem kostumu, ki je bila prepričana, da bo umetnika premagala, saj je takrat ravno začela jemati kontracepcijske tablete in so bile njene prsi velikanske, a Duchampa niso zmedle, trikrat jo je matiral. Ko ju je Walter Hopps zagledal, je strmel in strmel. »In potem mu je iz ust padla žvečilka. Tako sem vedela, da sem zmagala. Morda ne v šahu, ampak v ljubezni.«

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine