V nadaljevanju preberite:

Z gornje palube šestdeset let stare, a čudovito ohranjene raziskovalne ladje MS Polar Girl se je na plovbi proti Barentsburgu, rudarskemu mestecu v lasti ruskega državnega podjetja Arktikugol, odprl fantastičen razgled na modro-bele ledenike. Potniki smo bili na frontni črti podnebnih sprememb. In hkrati na novem velikem geopolitičnem bojišču.

Ledeniki na Svalbardu se talijo s silovito hitrostjo. Dobesedno v živo – ledena masa hrešče, doneče leze proti oceanu. Skoraj sredozemsko toplo opoldansko sonce in črne skale, ki vpijajo toploto in katerih prah daje ledu temnejšo barvo, so v času mojega obiska taljenje ledu dodatno pospeševale. Termometer je že drugi dan zapored pokazal dobrih 20 stopinj Celzija. Kosi ledu so, drug za drugim, padali v pretoplo morje. Temperatura morja je enajst stopinj, je sporočil kapitan. Na visoki Arktiki, na zadnji postaji pred severnim polom, so padali temperaturni rekordi.

***

»Podnebne spremembe v živo,« je na palubi raziskovalne ladje dejala svetlolasa vodička Maša iz mesta Omsk na Uralu. V »ruski« Barentsburg je prišla leta 2021. »Lovci na glave« so ji zaradi znanja angleščine in norveščine, ki ju je doštudirala v Moskvi, ponudili službo na Svalbardu. »Takoj sem zagrabila priložnost. Tudi zato, da bi lahko finančno pomagala staršem. Prvo leto je bilo krasno. Bila sem odmaknjena od politike. Ljudje smo tam živeli veliko bolj svobodno kot v Rusiji … Potem pa so se stvari spremenile,« je nadaljevala Maša in me opozorila na mrože, ki so se na bližnjih skalah greli na toplem soncu. »Zato imam tako rada Svalbard.«

Maša je Barentsburg zapustila pred dvema letoma. Kmalu po začetku ruske agresije na Ukrajino in sankcijah, ki so močno prizadele tudi življenje v ruskem rudarskem mestecu, v katerem je pred vojno živelo okoli 700 ljudi. Zdaj le še okoli 400. »Turizem je močno upadel. Odnosi so se poslabšali. Veliko ljudi je odšlo, tudi jaz,« mi je na poti proti Barentsburgu povedala Maša. Odšla je v norveško mesto Longyearbyen, na »zahodno stran«. Nemudoma je našla službo na ladji, s katero smo pluli proti ruski utrdbi na Svalbardu.

Na ladji Maša živi in dela. »Takšno življenje sem vzljubila. Tu lahko kot vodička zaslužim štirikrat več, kot sem v Barentsburgu. Uživam v delu z ljudmi. Obenem izvajam selekcijo: tiste, ki me sodijo po nacionalnosti in me kot Rusinjo obsojajo za vse, kar se dogaja, nemudoma umaknem iz življenja. Pol leta sem na ladji, pol leta potujem po svetu. Po Aziji, kjer večinoma ne potrebujem vizuma,« je med tihim približevanjem Barentsburgu razlagala Maša. »Poglej!« me je opozorila, tik preden smo zapluli v pristanišče. Nekaj deset metrov stran sta se igrali dve jati belug, belih kitov.

Utihnila sva.