Ali smo še vedno dobri Evropejci?

Habermas je v začetku meseca v Berlinu prejel prestižno nemško-francosko novinarsko nagrado, ki jo že 35 let podeljuje združenje vseh večjih francoskih in nemških medijskih hiš. V obrazložitvi so zapisali, da je lavreat intelektualni graditelj mostov med državama in zavzet branitelj ideje evropske integracije ter da je kot še nihče pred njim prispeval k razumevanju Evrope. Objavljamo govor, ki ga je imel na podelitvi in v katerem si je med drugim postavil vprašanje, zakaj so prebivalci Evrope že zdavnaj bolj zreli od svojih političnih elit. Govor je bil prvič objavljen v nemškem tedniku Die Zeit.

Ko sem dokončal srednjo šolo, je na srednješolskem spričevalu pisalo, kaj sem hotel postati: Habermas bi rad postal novinar, je pisalo na njem. Toda ko sem začel pisati za časopisno stran o Gummersbachu za kölnski dnevnik Kölner Stadtanzeiger in ko sem začel ustvarjati prispevke za kulturno rubriko, ki jo je v časopisu Handelsblatt urejal Adolf Frisé, so mi večkrat jasno povedali, da je moj slog pisanja precej prezapleten. Tudi zelo prijazni Karl Korn, ki me je med študijem v Bonnu goreče spodbujal, naj vadim, je pozneje izjavil, da bi bilo morda bolje, da se posvetim samo akademski karieri. Takšne kritike še vedno redno prebiram v pismih bralcev in glede na mojo starost ni zelo verjetno, da se bom poboljšal. Zato sem se toliko bolj razveselil povabila generalnega direktorja radiotelevizije Saarland, naj se kot dobitnik nemško-francoske nagrade za novinarstvo pridružim tako uglednim predhodnikom, kot so Tomi Ungerer, Simone Veil in Jean Asselborn. Tako kakor jaz tudi Asselborn rad neposredno iskreno govori o Evropi. Glede na to, da je bilo na podelitvi slišati zelo pohvalne besede o mojih prizadevanjih – pogosto jih kratko malo zavračajo kot evroromantičnost –, upam, da ne boste zamerili, če bom v času razkrajanja naše celine samo ponovil to, kar sem o tem vprašanju že večkrat povedal.

Ne bom omenjal simptomatičnega hrupa, ki ga zganjajo na Bavarskem in je povzročil vladno krizo ter hkrati potisnil v ozadje pomembnejše vprašanje – pomanjkanje sodelovanja z EU. Krivi so predvsem tisti zagovorniki evropskega projekta, ki niso pripravljeni priznati, da so tudi sami zadržani do Evrope kot skupnosti dejavne solidarnosti. Jean-Paul Sartre je pojasnil izraz mauvaise foi (slaba vera) kot elegantno nasprotje izraza bonne foi (dobra vera). Kdo med nami ne pozna tega tihega neugodja? Ravnamo bona fide, v dobri veri, toda v trenutkih premišljevanja čutimo, da nas gloda dvom o doslednosti prepričanj, ki jih tako odločno zagovarjamo – kakor da je v nasipu obrežja reke šibka točka, skozi katero neopaženo odteka tok naših argumentov. Zdi se mi, da je prihod Emmanuela Macrona na evropski oder razkril prav takšno šibko točko v samopodobi tistih Nemcev, ki so med krizo evra trepljali drug drugega po hrbtu in bili prepričani, da ostajajo najboljši Evropejci in prav oni rešujejo vse druge pred propadom.



Naj dodam, da ne poskušam nikomur nič moralno očitati, če ima težave zaradi mauvaise foi. Ljudje, ki bolehajo za to boleznijo, niso edini krivci, prav tako pa se ne morejo popolnoma izogniti krivdi za propadanje sistema prepričanj, ki gnije od znotraj. Naša nemška naklonjenost Evropi je tako pravzaprav podobna nekemu drugemu stanju duha, ki je bilo v 11. stoletju razširjeno med pripadniki cistercijanskega meniškega reda, ki so jih mučili dvomi o njihovi veri in so nazadnje padli v stanje melanholične otopelosti. Takšnega malodušja, ki je postalo znano kot »acedija«, niso kaznovali kot greha, ker nikoli ni preseglo kognitivnega praga izrecne herezije. Toda tako imenovana »bolezen menihov« prav tako ni ustrezala klinični definiciji depresije, ki bi bolne oprostila vsakršne odgovornosti. Menihov niso kaznovali zaradi acedije, vendar so pričakovali, da bodo prevzeli del odgovornosti zanjo. Prav takšne nejasne in zamegljene meje odgovornosti so značilne tudi za sedanjo mauvaise fois.

Seveda so številni kritiki trdili, da so varčevalni ukrepi, pri katerih je vztrajala Nemčija, ne samo napačni, ampak da se za glasnimi besedami o solidarnosti skrivajo predsodki. Vendar so vodilni mediji več let skrbeli za to, da med krizo nihče ni podvomil o solidarnosti Nemčije. Na splošno je bila nesebična vloga nemške vlade kot odločnega upravljavca krize in radodarnega posojilodajalca videti prepričljiva. Mar si ni nenehno in dosledno prizadevala za blaginjo v vseh državah članicah – celo takrat, ko je neuspešno poskušala Grčiji pokazati vrata? Zdaj se pred popolnoma nepričakovanimi izzivi, povezanimi s popolnoma drugačnimi globalnimi političnimi razmerami, kažejo prve razpoke v tej prijetni samopodobi. Omenim lahko, denimo, pred kratkim objavljen uvodnik o tisti zloglasni noči pred nekaj leti, ko je francoskemu predsedniku v zgodnjih jutranjih urah uspelo prepričati kanclerko, da se je odpovedala zahtevi, da je treba Grčijo vreči iz evropske monetarne unije. Šele zdaj, tri leta pozneje, je vedno preudarni Cerstin Gammelin uspelo prikazati najnižjo točko naše predrzne državne gospodarske sebičnosti (Süddeutsche Zeitung, 21. junija 2018).

V stari Zahodni Nemčiji so Nemci res upravičeno o sebi razmišljali kot o dobrih Evropejcih. Razlogi za takšno samopodobo so izvirali iz vojaškega in moralnega poraza države – in vendar takšno razmišljanje ni bilo popolnoma samoumevno. Po mojem mnenju je spremenjena miselnost, ki se je začela s Kohlom in je začela slaviti normalno stanje končno ponovno združene nacionalne države, začela poudarjati in vzdrževati nekoliko drugačno samopodobo. Med bančno in državno dolžniško krizo je ta samopodoba skupaj z nasprotujočimi si razlagami krize v različnih državah postajala vse bolj samoljubna in je prevzemala čedalje več lastnosti mauvaise fois. Gnili madež pri takšnem laganju samemu sebi v dobri veri je naše nezaupanje do drugih držav, ko trdijo, da so pripravljene sodelovati – in to velja zlasti za južno Evropo.



Če pazljivo poslušate nemško kanclerko, boste ugotovili, da pravzaprav precej po svoje uporablja besedi »lojalnost« in »solidarnost«. Ko se je Merklova pred kratkim pojavila v pogovorni oddaji voditeljice Anne Will, je zahtevala politično sodelovanje pri azilni politiki in carinskem sporu z ZDA ter v tem kontekstu pozivala partnerje iz EU k »lojalnosti«. Po navadi vodja pričakuje lojalnost od svojih zaposlenih, politično sodelovanje pa na splošno potrebuje solidarnost, ne lojalnost. Glede na trenutno stanje interesov včasih eni, včasih pa drugi podrejajo svoje koristi koristim celote. Pri azilni politiki, denimo, vemo, da migracije ne vplivajo enako na vse države – denimo zaradi njihovega zemljepisnega položaja –, prav tako ne morejo vse sprejeti enakega števila ljudi. Če pogledamo drug primer, denimo carine za uvoz avtomobilov, s katerimi grozijo ZDA, prav tako vemo, da bodo carine bolj škodile nekaterim, denimo Nemčiji, kakor drugim. V takšnih primerih politično sodelovanje pomeni, da ena stran upošteva koristi druge strani in prevzame svoj del odgovornosti za skupaj sprejeto politično rešitev. Nemške koristi so pri obeh primerih jasne, prav tako so jasne takrat, kadar vztraja pri skupni evropski zunanji politiki.

Kanclerka v takšnih primerih govori o »lojalnosti« verjetno zato, ker je več let uporabljala besedo »solidarnost« v drugačnem, strogo ekonomskem kontekstu. »Solidarnost v zameno za odgovorno vedenje vsake posamezne države« so omiljevalne besede za slogan, ki se je uveljavil med krizo kot opis pogojev, ki so jih posojilodajalci vsilili posojilojemalcem. Opozoril bi rad na pogojno ponovno opredelitev besede solidarnost: to je semantična točka preloma, ki razkriva razpoke v prepričanosti, da smo Nemci najboljši Evropejci. Kljub glasnemu opozarjanju na transferje, ki se nikoli niso zgodili, se javnost počasi začenja zavedati neupravičenosti in spornih učinkov proračunskih omejitev, ki so preprečevale naložbe, poleg tega postaja pozorna na reforme trga dela, zaradi katerih so celotne generacije brezposelne.

»Solidarnost« je beseda, ki opisuje odnos vzajemnega zaupanja med dvema akterjema, ki sta se prostovoljno pridružila istemu političnemu projektu. Solidarnost ni usmiljenje in z njo prav gotovo ne moremo pogojevati nečesa, kar koristi enemu od akterjev. Tisti, ki so solidarni, so pripravljeni sprejeti kratkotrajne izgube zaradi svojih dolgotrajnih koristi in zato, ker vedo, da se bo drugi vedel enako v podobnem položaju. Vzajemno zaupanje – v našem primeru je to zaupanje, ki presega državne meje – je prav tako pomembno kot dolgoročne koristi. Zaupanje premošča časovno obdobje do trenutka, ko je treba vrniti uslugo, čeprav se ne ve, kdaj in ali bo sploh treba vrniti uslugo. Obvezni in strogi pogoji za tako imenovano solidarnostno pomoč jasno razkrivajo pomanjkanje temeljnega zaupanja – in luknjo v naši samopodobi dobrih Evropejcev.

Med pogajanji o Macronovih predlogih za reforme Nemčija in druge tako imenovane države donatorke, povezane z njo, spet oklevajo, ko je treba preoblikovati pomanjkljivo delujočo valutno unijo v politično unijo evra. Demokratičnega območja evra ni treba samo narediti »odpornega« na špekulacije – z vzpostavitvijo bančne unije, ustreznega postopka zaradi insolventnosti, skupne sheme za zavarovanje vlog in denarnega sklada na ravni EU. Predvsem je treba razviti ustrezna znanja in zagotoviti proračunska sredstva, s katerimi je mogoče ukrepati in preprečiti, da bi se države članice še bolj gospodarsko in socialno oddaljile druga od druge. Ne gre samo za fiskalno stabilizacijo, ampak za konvergentnost – prepričljivo je treba pokazati, da so gospodarsko in politično najmočnejše države pripravljene politično ukrepati in uresničiti prelomljeno obljubo skupne valute o konvergentnem gospodarskem razvoju.



Desničarski populizem se morda res krepi zaradi predsodkov proti migrantom in strahu pred modernizacijo, ki se je uveljavil med pripadniki srednjega razreda, vendar ne smemo zamenjati simptomov in bolezni. Politično nazadovanje se je začelo predvsem zaradi očitnega nezadovoljstva s tem, da je EU v sedanjem stanju premalo politično učinkovita, da bi preprečila naraščajočo družbeno neenakost v državah članicah in med njimi. Desničarki populizem se krepi predvsem zato, ker ljudje na splošno verjamejo, da v EU ni dovolj politične volje, da bi Evropska unija postala politično učinkovita. Trenutno razpadajoče jedro Evrope bi bilo – v obliki učinkovite Evropske unije – edina mogoča sila, ki bi zmogla preprečiti nadaljnje uničevanje socialnega modela, na katerega se pogosto sklicujemo. Unija lahko v sedanjem stanju samo pospeši takšno nevarno destabilizacijo. Trumpovsko razpadanje Evrope se nadaljuje, ker se evropski prebivalci vse bolj zavedajo – in imajo popolnoma prav –, da primanjkuje prepričljive politične volje za to, da bi se rešili iz te uničujoče spirale. Namesto tega je za politične elite vse bolj značilna boječa preračunljivost, ki jo usmerjajo raziskave javnega mnenja, elite pa si prizadevajo predvsem za to, da bi za kratek čas ostale na oblasti. Pomanjkanje poguma, s katerim bi ponudili eno samo lastno idejo, za katero bi bilo treba najprej pridobiti večino, se zdi toliko bolj ironično, ker večina, pripravljena pokazati solidarnost, pravzaprav že obstaja. Prepričan sem, da politične elite – predvsem malodušne socialdemokratske stranke – podcenjujejo pripravljenost volivcev, da bi podprli projekte, ki presegajo njihove ozke koristi. To ni samo razmišljanje o neuresničenih filozofskih idealih, saj to dokazuje najnovejše objavljeno delo raziskovalne skupine pod vodstvom Jürgena Gerhardsa, ki že več let opravlja vsestranske in inteligentne primerjalne raziskave o solidarnosti v 13 državah članicah EU. Odkril je ne samo znake, ki kažejo, da med ljudmi obstaja skupna evropska identiteta, jasno ločena od državne identitete, ampak tudi to, da so ljudje nepričakovano odločno pripravljeni podpreti evropske ukrepe, ki bi zagotavljali prerazdelitev ne glede na državne meje.

Italijanska kriza je morda zadnja priložnost, da razmislimo o tem, kako nespodobna je valutna unija, ki vsiljuje strog sistem pravil v korist najmočnejših držav članic in v zameno ne omogoča političnega sodelovanja na evropski ravni. Prav zato je tako simbolno pomemben prvi majhen korak, ki ga je uspelo narediti Macronu na poti do vzpostavitve proračuna za območje evra. To, da nemška vlada, ki so jo stisnili v kot, zahteva nekaj zase za vsak majhen korak na poti k združevanju, je nesmiselno. Kratko malo ne morem razumeti, zakaj nemška vlada misli, da se bo s partnerji sporazumela o vprašanjih, ki so pomembna za vse nas – denimo o beguncih, zunanji politiki in zunanjetrgovinski politiki –, hkrati pa zadržuje politični razvoj evra, projekta, ki je izjemno pomemben.

Nemška vlada je potisnila glavo v pesek, medtem ko je francoski predsednik jasno pokazal, da bi rad, da začne Evropa globalno vplivati na boj za svobodomiselno in pravičnejšo svetovno ureditev. Tudi poročila v nemških medijih o nedavnem kompromisu, ki sta ga sklenila Macron in Merklova, so prav tako zavajajoča, saj namigujejo, da je to, da se je Merklova strinjala s proračunom za območje evra, pravzaprav politični uspeh, ki ga je Macron nujno potreboval in ga dobil v zameno za to, da je podprl njen azilni načrt. Takšno poročanje je spregledalo, da je Macron vsaj naredil nekaj začetnih korakov na poti do načrta, ki precej presega koristi ene same države, Merklova pa se samo bori za svoj politični obstoj. Macrona upravičeno kritizirajo v njegovi državi zaradi socialno neuravnoteženih reform, vendar je pridobil veliko prednost pred preostalimi evropskimi voditelji, ker se vseh trenutnih vprašanj loteva tako, da nanje gleda precej širše, zato se mu ni treba samo odzivati na vsakodnevne težave. Dovolj je pogumen, da načrtuje politiko. In ker je pri tem uspešen, učinkovito nasprotuje sociološki trditvi, ki pravi, da lahko zato, ker je naša družba izjemno zapletena, uspešno deluje samo takšen slog vladanja, ki se ozko posveča samo izogibanju sporov.

Če si samo ogledamo večne vzpone in padce imperijev od starodavnih časov do danes, bomo spregledali novosti, značilne za trenutno stanje. Globalna družba resda raste skupaj, vendar ostaja politično razdrobljena. Zaradi takšne šibkosti politike se zdi, da nastaja prag, do katerega ljudje po vsem svetu čutijo odpor in se ga bojijo. Pri tem mislim na prag naddržavnih in hkrati demokratičnih oblik političnega združevanja, ki od volivcev zahtevajo, naj pred glasovanjem premislijo, kako bodo s svojo odločitvijo vplivali na vse državljane in celo na ljudi onkraj državnih meja. Zagovorniki političnega realizma, ki samo prezirajo takšen koncept, pogosto pozabljajo, da njihova teorija temelji na sporu iz hladne vojne, ko sta delovala dva racionalna akterja. Toda kje je racionalnost v sodobni politični areni? Če na stanje pogledamo zgodovinsko, ugotovimo, da je zapoznel korak na poti k učinkoviti uniji evra pravzaprav nadaljevanje enakega učnega procesa, ki se je začel z razvojem narodne zavesti v 19. stoletju. Tudi takrat se zavedanje o narodni povezanosti, ki presega pripadnost kraju, mestu in regiji, ni razvilo na »naraven« način. Vodilne elite so namerno ustvarile narodne identitete tako, da so prilagodile skupno zavest prebivalcev že obstoječim in širšim funkcionalnim kontekstom modernih ozemeljskih držav in narodnih gospodarstev. Danes so nad prebivalci nacionalnih držav prevladali politično neukrotljivi funkcionalni imperativi globalnega kapitalizma, ki ga vodijo nenadzorovani finančni trgi. Prestrašen umik za državne meje ne more biti pravilen odziv na takšne izzive.