Aktivno državljanstvo je retorično državljanstvo

Na začetku oktobra je Pedagoški inštitut v Ljubljani gostil mednarodni kolokvij Retorika in retorično izobraževanje v globaliziranem, visoko diverzificiranem in digitaliziranem svetu. Ob robu kolokvija se je odvijala še okrogla miza o retoriki, na kateri so gostje iz Velike Britanije, Norveške in Danske delile izkušnje o retoričnem izobraževanju v različnih državah. V pogovoru, ki ga je vodila dr. Janja Žmavc, je na daljavo sodeloval še direktor Pedagoškega inštituta dr. Igor Ž. Žagar.

V sodobnem času ni povsem običajno, da postaneš raziskovalka na področju retorike, saj je retorično izobraževanje precej omejeno, prav tako raziskovanje retorike ni tipična znanstvena dejavnost. Sama sem retoriko spoznala šele v okviru podiplomskega študija klasične filologije, ko sva z mentorjem ugotavljala, da bi bilo rimsko komedijo Plavta in Terencija zanimivo preučiti tudi z vidika retoričnih sredstev prepričevanja. Nič nisem vedela o tem, poznala sem le okvirno zgodovino klasične retorike iz predavanj o književnosti. Raziskovanje retoričnih konceptov me je povsem prevzelo in kot mlada raziskovalka sem začela sodelovati tudi s prof. Žagarjem, ki je takrat pripravil učni načrt za pouk retorike v osnovni šoli in izobraževanje za učitelje. Od takrat je to postala moja pot. Zanimajo me vaše osebne izkušnje z retoriko. Kdaj in kje ste prvič prišli z njo v stik?

Arlene Holmes-Henderson: Moje prve izkušnje z retoriko segajo v srednjo šolo, ko sem se na Škotskem učila latinščino in staro grščino. Stara sem bila šestnajst let in pri latinščini smo se učili o Ciceronovih govorih. Učitelj je v nekem trenutku rekel: »Na besedilo moramo pogledati z drugačne perspektive. Pogovoriti se moramo o okvirju, ki ga Ciceron v tem besedilu uporablja za oblikovanje argumentov.« Takrat sem se prvič seznanila z retorično metodo. Vse se mi je zdelo tako smiselno in bila sem očarana nad tem, da si je nekdo izmislil formulo za učinkovito argumentacijo.

Lisa Storm Villadsen: Tudi jaz sem za retoriko slišala prvič v srednji šoli, kjer smo imeli predmet klasične študije. Govorov nismo obravnavali, a učitelj nam je povedal: »Obstaja izraz za strukturiranje in na besedilo lahko pogledate tudi kot na grški steber, ki ima bazo, steber in zaključni kapitel.« To se mi je zdelo fantastično, a se o tem nismo učili. Tako je vse ostalo pri radovednosti, ki jo je to vzbudilo v meni. V mojem kraju je živel tudi profesor retorike, zato sem vedela, da obstaja institucija, kjer se je o tem možno učiti. No, jaz sem se posvetila študiju prava. Nekaj časa sem vztrajala, ker so nam obljubljali tudi retoriko, in kombinacija s pravom se mi je zdela samoumevna. To je bilo v začetnem obdobju bolonjskega procesa in obljuba se ni nikoli uresničila, zato sem se naveličala čakanja. Prenehala sem s študijem prava in se preusmerila k študiju retorike. Na Danskem je retoriko mogoče študirati kot program na univerzitetni ravni že od začetka 1970. Iz retorike sem diplomirala, odšla v ZDA in tam opravila še magisterij. Na koncu sem tam tudi doktorirala.

Dr. Lisa Storm Villadsen je redna profesorica na Univerzi v Københavnu (Danska).

Anne-Grete​ Kaldahl: Svoje prvo razumevanje retorike povezujem z ribolovom in kmetovanjem. Ko sem odraščala na kmetiji med ribiči na podeželski obali Norveške, sem se veliko ukvarjala z jeziki. Odkrila sem, da lovci, ribiči in kmetje uporabljajo drugačen jezik. Tudi ženske so pri pletenju ali svojem drugem delu uporabljale drugačen jezik. Všeč mi je bila šola, a sem zanjo imela le malo časa, saj so od mene pričakovali, da bom delala na kmetiji. Vendar sem tam odkrila druge jezike. Vsak predmet je imel svoj jezik, tudi učitelji so uporabljali poseben jezik. Izobraževanje me je pripeljalo v različne kraje, tudi v ZDA, kjer sem magistrirala. Na fakulteti v ZDA so bili obvezni predmeti o javnem nastopanju in tam je bila retorika. Takrat sem se prvič srečala s tem pojmom.

Igor Ž. Žagar: Sam sem se z retoriko resneje srečal šele sredi magistrskega študija. Takrat sem se, po eni strani, ukvarjal predvsem s performativi in govornimi dejanji, po drugi pa s francoskim »poststrukturalizmom«. Tako sem naletel na fascinantno publikacijo Rolanda Barthesa Retorika starih (že nekaj časa jo imamo tudi v slovenskem prevodu), ki strnjeno obravnava retorični sistem. Publikacija je zelo zgoščena in ni namenjena začetnikom, zato sem moral dobesedno izbrskati avtorje, ki jih omenja, in koncepte, o katerih govori. Tako se je začelo in moje strokovno zanimanje se je usmerilo predvsem na področje argumentacije.

Do pravega preobrata pa je prišlo s šolsko reformo v drugi polovici devetdesetih let. Po nenavadnem naključju, ki je bilo rezultat politične polarizacije glede verskega pouka v osnovni šoli, je bila kot obvezni izbirni predmet (ta malce komična sintagma pomeni, da gre za predmet, ki ga morajo ponuditi vse OŠ, za razliko od »navadnih« izbirnih predmetov, kjer OŠ ponudijo, kar pač lahko ponudijo) v državnem zboru izglasovana retorika, povsem nepredvideno in nepričakovano. To je pripeljalo do manjše zagate in panike: kaj sploh je retorika, kdo bo to učil in kako bo pripravil učni načrt? Nekdo na takratnem ministrstvu se je spomnil name, nalogo sem sprejel in nekako od leta 2000 se retorika poučuje v slovenskih osnovnih šolah. Unikum ...

Kakor je povedal prof. Žagar, se lahko v Sloveniji učenci učijo retorike kot obvezni izbirni predmet v 9. razredu, v srednji šoli pa je skoraj ni, razen v obliki izbirnih vsebin, katerih didaktične izvedbe pogosto niso ustrezno domišljene, saj učitelji nimajo znanj iz retorične pedagogike. Na ravni visokošolskega izobraževanja obstajajo na fakultetah nekaterih univerz izbirni predmeti, ki študente seznanijo z retoričnimi koncepti in njihovo praktično rabo, a pravega retoričnega izobraževanja, kjer bi to veščino razvijali sistematično in na vertikalni ravni, v Sloveniji še nimamo, četudi je kompleksen specialistični program retoričnega usposabljanja že nekaj časa pripravljen (pripravila sva ga s prof. Žagarjem), pa ga, zaradi notranjih bojev na posameznih fakultetah in univerzah, še ni uspelo spraviti skozi akreditacijski proces. Kako izobraževalni sistem pri vas prepoznava vlogo retorike kot učne vsebine?

Arlene Holmes-Henderson: V Veliki Britaniji se retorika v učnem načrtu za angleščino in kvalifikacijskih dokumentih pojavi dvakrat. V okviru študija klasičnih jezikov je obvezen tudi študij antične retorike. V okviru poučevanja angleščine je v formalnih učnih standardih zapisano, da je pokazatelj kakovostnega izobraževanja o angleškem jeziku in angleški književnosti prisotnost retorike. To sta torej edini eksplicitni omembi retorike. Vendar je v nacionalnem učnem načrtu več mest, kjer lahko razberemo, da je uresničevanje namenov in ciljev povezano z retoriko. Tako sta na primer v osnovnih šolah za otroke, stare od 6 do 11 let, zelo pomembni digitalna in kritična pismenost, kjer ima retorika temeljno vlogo pri razvijanju aktivnega državljanstva in soočanju z napačnimi in zlonamernimi informacijami ter lažnimi novicami. Menim, da lahko prav retorika prispeva edinstvena spoznanja tudi za izpolnjevanje teh ciljev.

Dr. Anne-Grete Kaldahl je izredna profesorica na Metropolitanski univerzi v Oslu (Norveška).

Anne-Grete​ Kaldahl: V norveškem učnem načrtu je retorika obvezen del pouka norveškega jezika kot prvega jezika, in sicer kot orodje za analizo besedil. Manj se uporablja pri govorjenju, ker ni ustrezno predstavljeno učiteljem, da jo lahko uporabljajo tudi za eksplicitno in sistematično poučevanje kakovostnega govorjenja. V mojih raziskavah je ta povezava zdaj postala bolj očitna. Implicitno se v učnem načrtu retorika lahko navezuje tudi na življenjske spretnosti, zdravje in dobro počutje. Povezana je s kritičnim mišljenjem in veščinami argumentiranja. Predvsem pa povezuje učni načrt s krovno temo oblikovanja identitete in demokratičnega državljanstva.

Lisa Storm Villadsen: Na Danskem je bila retorika približno dvajset let samostojen predmet v izobraževanju učiteljev, vendar je bila ukinjena ob koncu 90. let prejšnjega stoletja. Med letoma 1970 in 1990 je bil to samostojen predmet z velikim poudarkom na govornih izvedbah. Nato je postala predmet v okviru poučevanja danskega jezika kot prvega jezika. Večina učencev se v osnovni šoli nauči nekaj malega o etosu, logosu in patosu. V sodobnih usmeritvah za izobraževanje učiteljev je retorika postala del splošnega predmeta, kjer se bodoči učitelji seznanijo s pojmom Bildung, kritičnim razmišljanjem in življenjskimi veščinami. To pomeni, da retorika ni tematizirana le kot produktivna spretnost, temveč tudi kot kritična drža in orodje za razmišljanje.

Na srednješolski ravni je retorika izbirni predmet že približno deset let. Ponujajo ga sicer le na nekaterih srednjih šolah, vendar so številne med njimi precej priljubljene. Retorika je tudi že 50 let samostojni predmet na univerzi, ki se je od skromnih začetkov precej razširila in že 30 let predstavlja predmet s precejšnjim deležem na humanističnem področju. Navsezadnje imamo dodiplomski, magistrski in doktorski program retorike. Govorim sicer o Univerzi v Københavnu. Toda retorika je tudi na drugih dveh univerzah samostojen predmet, na četrti univerzi pa je povezana z novinarstvom. Rekla bi, da je zelo prisotna na akademskem področju, in pri tem ne smem pozabiti tudi na poslovne šole, ki ponujajo več tečajev retorike.

Igor Ž. Žagar: V Sloveniji je situacija precej drugačna. Imamo sicer retoriko kot obvezni izbirni predmet v osnovnih šolah, kar je v Evropi (pa tudi v svetu) precejšen unikum, zato pa nimamo nobenega sistematičnega retoričnega izobraževanja. Pred nekako štirimi leti smo pripravili magistrski program poučevanja retorike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Potem ko je bil program že dokončan (in verjetno si lahko predstavljate, kako zahtevna in zamudna je priprava takšnega programa), univerza in fakulteta zanj nenadoma nista bili več zainteresirani ... Kaj ko bi za začetek raje pripravili program specializacije, so nam rekli, ta je sicer krajši, ga je pa lažje akreditirati. In smo ga pripravili, Retorika: Od javnega nastopanja do kritičnega govorništva. Zdaj že leto dni čaka(mo), da ga Pedagoška fakulteta UP vloži v akreditacijo ...

Da bo mera polna, je Pedagoška fakulteta pravkar ukinila edini predmet, ki je – v sicer omejenem obsegu bolonjskega študija – študente in študentke seznanjal s klasično retoriko, njeno mrežo in strukturo.

Dobro poznavanje retoričnega sistema in njegove pedagogike je ključno za ustrezno sodobno poučevanje. Pri retoričnem modelu izobraževanja gre namreč za holističen pristop v oblikovanju mladih v govorce, govorke – aktivne državljane, državljanke. Zato mora biti takšno poučevanje sistematično (se pravi, da skozi vertikalno in horizontalno povezanost predmetov in programov razvijamo vse dimenzije retoričnega dejanja, od telesne, jezikovne, miselne pa tudi čustvene), vključevati mora na retoričnih principih utemeljeno urjenje v govorjenju, pisanju, branju in poslušanju ter temeljiti na kontekstualiziranih učnih dejavnostih, ki presegajo pri nas uveljavljena šablonska navodila za izvedbo govornih nastopov in v učni proces pripeljejo princip izvajanja retoričnih vaj v avtentičnih javnih okoljih.
Na Pedagoškem inštitutu se s prof. Žagarjem že več kot 20 let ukvarjava s preučevanjem antičnih in sodobnih retoričnih izobraževalnih modelov, ki jih dopolnjujeva s sodobnimi pristopi na področju medkulturne vzgoje, večjezičnega izobraževanja ter inkluzivnih in emancipatornih pristopov v vzgoji in izobraževanju. Cilj sodobnega poučevanja retorike razumeva kot procesno razvijanje posameznikove zmožnosti suverenega in avtentičnega javnega govornega nastopanja in družbenega angažiranja, ki vključuje razumevanje smotrov (čemu delovati) in obvladovanje različnih načinov (kako delovati) za aktivno udejstvovanje v družbi.

Lisa Storm Villadsen: Če recimo na ulici ustavite naključno osebo in jo vprašate, kaj je retorika, bo zelo verjetno odgovorila nekaj o manipulaciji ali podala kakšno negativno obarvano predstavo o njej. A ko preidete v širše akademsko, izobraževalno ali poslovno okolje, ljudje na Danskem vedo, kaj je retorika, in za mlade, ki se potegujejo za službo, postaja prednost, če lahko navedejo, da so se usposabljali v retoriki. Veliko diplomantov retorike je ustanovilo majhna neodvisna podjetja, ki svetujejo drugim podjetjem, političnim voditeljem in organizacijam.

Ali morda vidite, da se ta okoliščina odraža v danski javni komunikaciji?

Lisa Storm Villadsen: Rekla bi, da ja. Neredko se zgodi, da se na naslovnici pojavi zgodba, v kateri je naveden strokovnjak z retorično izobrazbo. To je res zelo pogosto. Na primer, danes je odprtje danskega parlamenta in to je priložnost za velik slavnostni govor predsednika vlade. Stavim deset evrov, da bo že danes v vseh spletnih različicah glavnih časopisov naslovna zgodba, v kateri bodo o tem govoru za mnenje povprašali strokovnjaka za retoriko. To je eden od pokazateljev, da obstaja splošno pripoznanje retorike, da obstaja strokovni način gledanja na javni diskurz.

In ne gre samo za politični govor. Na splošno vlada prepričanje, da so retoriki tisti, ki lahko povedo kaj o družbeno-kulturnih pojavih. Povabljeni so v radijske oddaje, denimo o tem, kaj pomeni biti woke ali kaj naj si mislimo o zaimkih in njihovi rabi v sodobni kulturi. Obstaja torej občutek, da so retoriki strokovnjaki, ki jih lahko vprašate o rabi jezika, o pragmatiki.

Dr. Arlene Holmes-Henderson je redna profesorica na Univerzi v Durhamu (Združeno kraljestvo).

To me zelo spominja na antično Grčijo in logografe, pri katerih si lahko naročil govor za vsako priložnost in ki so zelo dobro obvladali splošni sentiment glede javnega nastopanja. Prof. Holmes-Hendersen, kakšen pa je splošni odnos do javnih govorcev v Združenem kraljestvu? Spomnim se, da ste mi povedali, da se je britanska vlada pred časom odločila, da je treba podpreti kakovostno javno govorništvo. Kakšna je splošna podoba javnega govornika v današnji britanski družbi?

Arlene Holmes-Henderson: Če bi ljudi na ulici vprašali, kaj menijo o britanskih javnih govorcih, bi pokazali na spodnji dom parlamenta. Opozorili bi na našo vlado, naše ministre, izvoljene uradnike in na to, kako govorijo o različnih družbeno aktualnih vprašanjih. Mislim, da jih ne bi bilo prav veliko, ki bi pozitivno ocenili govore, ki jih slišijo po televiziji iz spodnjega doma parlamenta, in to verjetno iz dveh razlogov. Prvi razlog je zelo bojevit govorniški slog, ki ga gojijo politiki. V spodnjem domu parlamenta ni veliko poslušanja, saj si vsi obupno prizadevajo, da bi bili oni tisti, ki odgovorijo nasprotniku, zato govorijo zelo hitro. Če želite biti odličen govornik, morate biti tudi odličen poslušalec.

To odpira problem razmerja med retorično kultiviranostjo in elitnim javnim govorom (diskurzom), med retorično avtentičnostjo in družbenimi ravnmi govora, ki kot sociolekti in etnolekti razpirajo vprašanje družbene razslojenosti. Ali so na to občutljivi tudi norveški javni govorci in njihovo občinstvo?

Anne-Grete​ Kaldahl: Rekla bi, da ja, vendar ne vem, ali gre za implicitno ali eksplicitno znanje. Ali je to stvar vašega predsodka oz. vaše vnaprejšnje prepričanje. V naši državi imamo naglase in narečja; imamo sociolekte in etnolekte. Vse to je nesporen del posameznikove identitete. V preteklosti se je lahko dogajalo, da ste morda ob kakšni priložnosti poskušali skriti svoje narečje ali sociolekt, da bi, recimo, dobili službo. To je občutljiva tema. Toda zdaj se veliko govori tudi o drugi, dobri strani. Naglas ali narečje sta del vaše identitete in to naj bi pogumno pokazali.

Seveda, ker se poleg individualne ravni še kako dotika tudi družbenega problema o tem, kdo sme in kdo ne sme govoriti v določenih javnih okoljih. Dr. Villadsen, vi ste se s tem tudi raziskovalno ukvarjali.

Lisa Storm Villadsen: Danska ni tako razredna družba, kot je na primer Združeno kraljestvo. Zato to, kar opisuje prof. Holmes-Henderson, v danskem kontekstu ni tako relevantno. Nekateri politiki uporabljajo svoje narečje, da bi se priljubili ljudem. Toda retorika nam lahko pomaga prav pri urjenju ušes. Tako lahko z enakim treningom občutljivosti, o katerem ste govorili, dosežete, da lahko sicer zvenite drugače in imate še vedno dobro utemeljeno stališče, ali ste vredni poslušanja, ali si zaslužite pozornost.

V moji državi so največja ovira etnolekti. Priseljenci, ki govorijo etnolekt, v javnem prostoru niso prepoznani kot najbolj verodostojni viri javne razprave. V zvezi s tem se celo nekaj premika. Na primer, obstaja televizijski program, ki ga lahko imenujemo elitni kanal oz. akademski kanal, in na njem so začeli pripravljati novoletni govor, ki predstavlja alternativo vsakoletnemu novoletnemu govoru predsednika vlade. Pred dvema letoma so v tem sicer zelo elegantnem televizijskem studiu gostili 22-letno raperko bližnjevzhodnega porekla, ki je imela novoletni govor. Tudi videti je bila kot mlada raperka in se ni skušala prilagoditi okolju, ampak je ostala avtentična. V govoru je omenila seksizem in predsodke do ljudi drugačnega porekla. Rekla bi, da je dobila javno platformo, in nisem čisto prepričana, da so jo redni gledalci te oddaje dejansko razumeli, ker je govorila v svojem etnolektu in z rapersko dinamiko. Vendar so se z njo lahko seznanili v obliki standardne forme, ki jo poznajo. To je bil zanimiv primer poskusa, da bi nam pomagali »povečati ušesa«.

Vsi poudarjate potrebo po refleksiji javnega govora, ki jo omogoča šele retorično znanje. Iz vaših primerov pa lahko vidimo, da ni nepomembno, kako govorimo, a ta poudarek ima svoje mesto v procesu govorčeve primarne odločitve o tem, kaj želi z govorom doseči, ne pa kot mesto vnaprejšnje diskvalifikacije. To se mi zdi pomembno tudi v kontekstu razmisleka vloge, ki jo lahko ima retorika v udejstvovanju mladih. Danes imamo ogromno skupino mladih, ki s pomočjo socialnih medijev in zaradi potrošniške kulture v javni prostor vstopajo že od zgodnjega otroštva. Mladi danes še zdaleč niso neaktivni, kot jim odrasli to radi pripisujemo. Aktivno sooblikujejo družbena omrežja tudi v obliki javnega govornega nastopanja, odzivajo se na družbeno aktualna globalna vprašanja 21. stoletja. Ali bi lahko rekli, da je v vašem nacionalnem kontekstu retorika del javnega udejstvovanja mladih?

Lisa Storm Villadsen: Všeč mi je bila navezava na družbene medije. Na primer, videoposnetki na tiktoku in instagramu kažejo, da mladi govorjeno besedo prepoznavajo kot zelo učinkovito. Seveda sledijo številnim profilom in nekateri imajo bolj bogato vsebino kot drugi, vendar vidijo, da njihovi vrstniki ali ljudje njihove starosti komunicirajo tudi z govorjeno besedo. Zato menim, da je to dobra popotnica. Strinjam se tudi s tem, da mora pedagoški program predstavljati oporo v razvijanju teh zmožnosti.

Na Danskem v zvezi s tem obstaja nekaj pobud. Ena se imenuje Røst, kar je stara danska beseda za glas. Sprva sta v njej sodelovali organizacija Danskih ljudskih univerz in Muzej umetnosti. Zamisel je bila delovati v javnem prostoru, in ker ima ta muzej lep zunanji prostor, primeren za zbiranje ljudi, so povabili mlade, da bi nastopili z javnim govorom. Tako se je začelo. Muzej ni več del te pobude, a se program nadaljuje. Obstaja spletna stran z vajami, nasveti za učitelje v ljudskih univerzah, ki vodijo tečaje retorike. Na Danskem se mladi po končani srednji šoli pogosto za šest mesecev vpišejo na ljudsko univerzo in nekatere od njih imajo tečaje retorike. Tamkajšnji učitelji na omenjeni spletni strani najdejo primere govorov, predloge za poučevanje, nato pa učenci vadijo javno nastopanje in se na koncu udeležijo festivala. Festival je doslej potekal na različnih prizoriščih, med drugim tudi v Narodni operi, najprestižnejšem odru v državi. Potekal je tudi na zgodovinskem prizorišču na prostem, kjer je bila pred stotimi leti tradicija velikih javnih zborovanj.

Pri teh primerih mi je posebej všeč, da ne gre za debatne turnirje, ki vsaj v Sloveniji predstavljajo tipične oblike, ki so mladim ponujeni kot oblika javnega govornega delovanja. Primeri, ki ste jih navedli, pa so oblike govornega udejstvovanja v avtentičnem okolju, ki predpostavljajo poglobljeno razumevanje retoričnih orodij, ki jih lahko uporabimo v vsakdanjem okolju. Debate so gotovo zelo koristne na več ravneh, a rekla bi, da v omejenem obsegu.

Lisa Storm Villadsen: Na neki točki jih je treba opustiti.

Natanko tako, in začeti z urjenjem v nečem drugem, bolj kompleksnem, zato da bi lahko postali polno formirani javni govorci, govorke. Imam občutek, da je v Veliki Britaniji podobno.

Arlene Holmes-Henderson: Res je, dogaja se veliko stvari. Toda če bi mlade vprašali, kako so to spoznali, verjetno ne bi uporabili besede retorika. Najverjetneje bi rekli: »Učitelj mi je rekel, da je to povezano z govornim sporazumevanjem.« V zadnjih petih letih se je v Združenem kraljestvu močno razmahnil koncept oracy. Pri nas različni ljudje to razumejo različno, a nesporna opredelitev je, da gre pri oracy za aktivno poslušanje in učinkovito govorno sporazumevanje. Veliko projektov v Združenem kraljestvu se osredotoča na pomoč mladim pri razvijanju retorike kot sestavine govornega sporazumevanja. Če ostanem pri debati, obstajata dve dobrodelni organizaciji, ki intenzivno sodelujeta z mladimi v javnih šolah, da bi jim pomagali razviti debatne sposobnosti. Ena se imenuje Debate Mate, druga pa English Speaking Union; obe zagotavljata v celoti financirane delavnice in usposabljanje za učitelje in učence. Ponujata tudi tekmovanja z nagradami, s čimer sta poskrbeli za izenačitev ponudbe v šolah, ki jih financira država, in ponudbe, ki je že stoletja na voljo v šolah, kjer izobraževanje mladih plačujejo starši.

A resnično spremembo je prinesla dobrodelna organizacija Voice 21. Ustanovljena je bila leta 2014 in je naša nacionalna organizacija za govorno sporazumevanje. Njen namen je izboljšati kakovost govorjenja in poslušanja v šolah, pri čemer sodelujejo neposredno z učitelji in učenci. Vsako leto organizirajo več tekmovanj in imajo več usposabljanj za učitelje na nacionalni in mednarodni ravni.

Kot klasična filologinja takšno dejavnost lahko samo podprem. Toda vsi ste omenili dejavnosti, ki vključujejo tekmovanja. Tudi to se navezuje na temeljne ideje klasične retorike kot discipline, v kateri se govorec vedno z nekom pomeri. Grški in rimski pojmi, kot so agon (tekma, boj), taxis (»taktična« razporeditev argumentov), refutatio (zavrnitev nasprotnih argumentov), so neizogiben del klasične retorike. A med retoričnim agonom kot obliko javnega delovanja in sovražnim govorom, ki je danes skupaj s problemi poresničnosti in pojavom krčenja javnega prostora oz. mešanja javnega in zasebnega postal precejšen izziv za javni govor, je vedno tanka meja. Kako vidite te pojave kot izziv za retoriko, katere poslanstvo verjetno ni boj proti njim, temveč kritična refleksija?

Lisa Storm Villadsen: Mislim, da ima retorika veliko povedati na tem področju. Najprej lahko ljudi pouči o retorični situaciji. V vlogi govorcev naj torej predhodno razmislijo, kdo je njihovo občinstvo in kaj želijo z govorom sploh doseči. Če bi poznali že osnove retorike, bi vedeli, da s tem, ko ljudem govorimo, da so, denimo, grdi ali da ne bi smeli hoditi po ulici zaradi svoje spolne usmerjenosti, barve kože ali česar koli drugega, ne bomo ničesar spremenili. Povedano drugače, retorika nam omogoča razmislek o tem, kaj lahko spremenimo z besedami. To ne pomeni, da ne bodo nekateri tega tudi izkoristili.

Druga stvar pa je, da je izjemno produktivno povezovanje retorike z argumentacijo, saj lahko v javni govor vpeljemo razumevanje legitimnih in konstruktivnih načinov argumentiranja ter izpostavimo tiste, na katere bi se kot javnost morali odzvati. Če torej vidiš argument ad hominem (»proti človeku«) in veš, kaj je to, veliko lažje razumeš, kaj se dogaja v besedilu. Zato menim, da poznavanje tovrstnih stvari ponuja možnost, da mladega in starejšega državljana pripravi na to, da bo bolj kritičen prejemnik ali bralec tega, kar se dogaja.

Dr. Igor Ž. Žagar, redni profesor, je direktor Pedagoškega inštituta v Ljubljani.

Igor Ž. Žagar: Zelo se strinjam s tem. Na žalost pa gredo v Sloveniji stvari v nasprotno smer: namesto kvalitetnega in kar najširšega retoričnega (in argumentativnega) izobraževanja se Slovenija očitno zateka k večji represiji pri obravnavi javnega govora. Ni nam dovolj le kriminalizacija in penalizacija sovražnega govora, ki naj bi bil – četudi ga je izjemno težko konceptualizirati – vedno bolj prisoten, nekateri bi želeli uveljaviti tudi »sovražnostni« govor: vse, kar (še) ni sovražni govor, kot ga kriminalizira in penalizira 297. člen KZ (četudi le-ta pojma sovražni govor ne pozna), pa bi lahko bil in ga kot takšnega (nenaklonjenega, neprimernega, nedostojnega, žaljivega ...) »prepozna« domnevni naslovnik ali domnevna širša javnost.

Tako smo dobili strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, ki ministrstvu za pravosodje priporoča, naj »... preuči tudi možnost za razširitev opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 297. člena KZ-1« iz »javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« še na »povzročitev vznemirjenja oziroma zgražanja v javnosti«.

To seveda občutno oži prostor javne besede, namesto več retorike pa dobivamo več represije.

Izredna profesorica dr. Janja Žmavc je zaposlena na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani.