Afganistanska vrnitev na točko nič

Minulo soboto zvečer se je približno 900 svatov v veliki poročni dvorani Šahr-e-Dubaj na zahodu Kabula zabavalo na poroki mladega hazarskega para. Okoli 22.40 so na oder dvorane stopili člani ansambla in začeli igrati hazarske pesmi. Z njimi je vstopil v dvorano tudi mlad moški iz zahodnega Pakistana, ki se mu je, opasanemu z veliko eksploziva, uspelo brez težav prebiti čez več vojaških in policijskih nadzornih točk v strogo varovanem delu afganistanske prestolnice. Samomorilski napadalec Abu Asim al Pakistani se je med sproščeno množico nemoteno sprehodil do sredine plesišča ter se razstrelil. Odjeknila je silovita eksplozija, ki jo je bilo mogoče slišati po vsem mestu, vajenem silovitih eksplozij. V hladnokrvnem, grozljivo ciničnem napadu je bilo ubitih najmanj 63 ljudi. Od tega 14 iz ene družine. Približno 200 ljudi je bilo ranjenih. Vsaj deset se jih še bori za življenje.
»Napad, ki je namenoma uperjen proti civilistom, je mogoče opisati le kot dejanje strahopetnega terorja, katerega cilj je širjenje strahu med prebivalstvom,« je po pokolu v Kabulu dejal vodja misije Združenih narodov v Afganistanu (Unama) Tadamichi Yamamoto in ob tem »po toliko letih vojne« podprl mirovni proces, pri katerem klinično mrtvi ZN nimajo omembe vredne vloge. »Afganistan je – medtem ko zaznamujejo stoto obletnico neodvisnosti – v ključnem trenutku svoje zgodovine,« je dodal Yamamoto.

Brutalni samomorilski napad so obsodili celo talibi. »Za tako nameren in brutalen poboj žensk in otrok ni opravičila,« so sporočili strokovnjaki za množične pokole civilistov.

* * *

Po slavnostno okrašenem Kabulu so vso noč divjala reševalna vozila. Afganistan se je namreč pripravljal na slavje stote obletnice neodvisnosti (izpod britanskega imperija), ki bi jo moral praznovati minuli ponedeljek. Ironija, dobesedno, ne bi mogla biti bolj krvava. Slavje neodvisnosti – po 40 letih nenehne vojne s kratkimi, dejansko le navideznimi premori – ne bi moglo biti bolj nesmiselno. To je po (še enem) pokolu nad šiitskimi civilisti v enem izmed notranjih konfliktov, ki tvorijo veliko afganistansko vojno, priznal celo predsednik Ašraf Gani. Dan po pokolu je odpovedal vse večje slovesnosti.
Da bi bila podoba afganistanske neodvisnosti popolna, je odgovornost za napad na hazarsko poroko prevzela lokalna franšiza samooklicane Islamske države. Ta je – predvsem na vzhodu države, ob notorično prepustni meji s Pakistanom – po vojaških porazih v Iraku in Siriji eno izmed novih zatočišč s približno 4000 borci (mednarodna zasedba) našla v Afganistanu. V gostoljubnem kaosu večne vojne.
Kot nekoč – Al Kaida.

* * *

»Utrujeni smo od takšnega življenja. Vseeno nam je, kdo se bo dogovoril za mir. Vseeno nam je, kdo bo na oblasti. Vse, kar želimo, je mir. Le mir,« je novinarjem po napadu povedal Ramin, eden izmed preživelih, in strnil želje večine Afganistancev.

Napad na (edino) možnost miru

Datum napada obujene Islamske države seveda ni bil naključen. Prav tako ne izbira tarče. Dvanajstega avgusta se je v katarski Dohi namreč končal osmi krog pogajanj med Združenimi državami Amerike in talibi, katerih pogajanja – v različnih oblikah – trajajo že devet let. Čeprav si dolgo skoraj ni bilo mogoče predstavljati, da se bosta sovražni strani v le eni izmed afganistanskih vojn sposobni dogovoriti o čemerkoli (kaj šele o prekinitvi ognja in, dolgoročno, mirovnem sporazumu), se je to vendarle zgodilo.

Predstavniki Washingtona so se pod vodstvom posebnega odposlanca za Afganistan Zalmaja Halilzada s talibi, ki so v času pogajanj ostali brez dveh ključnih voditeljev (Mule Omarja in njegovega naslednika Mule Habitule), dogovorili o postopnem znižanju števila ameriških vojakov, marincev in pripadnikov zasebnih varnostnih služb – trenutno je pod Hindukušem nekaj manj kot 14.000 ameriških vojakov in marincev ter okoli 13.000 »zasebnikov«. Postopni ameriški umik naj bi trajal 20 mesecev, sčasoma naj bi ostali v državi le pripadniki posebnih enot, ki že zdaj opravijo večino umazanega dela in so bili po podatkih Združenih narodov v prvi polovici letošnjega leta z afganistanskimi varnostnimi silami (vojska in policija) odgovorni za več civilnih žrtev kot vse uporniške skupine skupaj. Vključno s talibi in Islamsko državo. V okviru dogovora naj bi ZDA izpustile iz zaporov okoli 13.000 (!) talibskih zapornikov.

Talibi, ki trenutno obvladujejo približno polovico države in večino trgovine z opijsko pasto, osjo afganistanskega »gospodarstva«, so se na drugi strani med pogajanji zavezali, da v Afganistanu ne bodo gostili terorističnih organizacij – glavna ameriška skrb med pogajanji je bila namreč preprečitev »novega 11. septembra«, ki naj bi ga Al Kaida načrtovala iz oporišč v Afganistanu, čeprav se je med preiskavo pokazalo, da je bil velik del načrtovanja izveden v Nemčiji. Kaj dosti drugih resnejših zavez talibom ni bilo treba sprejeti.

* * *

Ameriški pogajalci se zavedajo, da brez pogajanj s talibi ne morejo zapustiti Afganistana, ker v skoraj 18 letih robustne vojaške prisotnosti – s pomočjo mednarodne koalicije, vključno s stotinami pripadnikov Slovenske vojske – niso opravili veliko. Čeprav je bilo na vrhuncu vojaške prisotnosti v Afganistanu več kot 100.000 vojakov, je talibom uspela (postopna) vrnitev. V državi, ki od sovjetske okupacije decembra 1979 ne deluje kot enotna tvorba, v njej pa – ob razmerjih na bojiščih in trenutnih geostrateških razmerjih – odloča etnična pripadnost, so se ob talibih pojavile številne druge uporniške ali zgolj oborožene kriminalne skupine. Nekatere so »zrasle« iz zasebnih varnostnih podjetij, ki so se – nekatera so še zmeraj – financirala iz mednarodnega razvojnega denarja, z vojaško pomočjo ekonomske osi preživetja afganistanskih oblasti. A vrata za vrnitev talibov, ki se jim nikoli ni nikamor mudilo (»Američani imajo ure, mi imajo čas!«), so se na stežaj odprla že po letu 2003, ko je Washington jedro pozornosti preusmeril v Irak in tamkajšnjo katastrofo.

Talibska vrnitev je bila počasna, a natančno strukturirana – temeljila je na gverilskem bojevanju, osvajanju ozemlja, gojenju opija, pomoči iz pakistanskega (tudi državnega) zaledja in predvsem napadih na vladne ter vojaško-policijske cilje. Ravno abotna nemoč afganistanskih varnostnih sil, v katerih urjenje in oborožitev so ZDA v zadnjih 18 letih vložile več kot 40 milijard dolarjev, je ob krhkih centralnih oblasteh pripeljala do točke, ko imajo talibi – in oblasti v Kabulu – za pogajalsko mizo glavno besedo in lahko v afganistanskem kontekstu vse bolj uporabljajo prvo osebo množine.

Najdaljša vojna v ameriški zgodovini

Afganistanska vojna je – z naskokom – najdaljša v ameriški zgodovini. Obenem je, ob vietnamski in (drugi) iraški, ena od najbolj neuspešnih; z najbolj tektonskimi geostrateškimi in notranjepolitičnimi posledicami. Washington je v Afganistanu do zdaj porabil 132 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja, v ZDA pa – za vojaško-industrijski lobi seveda velja nekaj povsem drugega – za vojaške intervencije, še posebej za »večne vojne«, ni več posluha. Ne med volivci demokratov ne med volivci republikancev. Ravno v tem kontekstu je treba razumeti vztrajanje predsednika Donalda Trumpa, da se ameriška vojaška misija v Afganistanu čim prej konča. Washingtonu namreč že dolgo ne gre za vojaško zmago, kaj šele, politična šala stoletja, (izvoženo) demokracijo. Kaj šele za pravice žensk, ki so bile v središču »marketinške kampanje« za vojaško posredovanje oktobra 2001.

Američani dobro vedo, da vojaška zmaga – karkoli že to v času asimetričnega bojevanja pomeni – pod Hindukušem ni mogoča. Kot so to najpozneje po letu 1969 vedeli v Vietnamu. Prav tako vedo, statistika je preprosto preveč očitna, da so razmere v bolj ali manj padli državi vsako leto slabše. Zato so – Pentagon sicer še vedno razmišlja drugače – pripravljeni na umik. Zato so pripravljeni na podpis mirovnega sporazuma s talibi, ki so jih pred 18 leti poskušali zbezati iz jam pogorja Tore Bore ter jih z metalci ognja in bombniki izbrisati z zemeljske oble.

Neuspešno.

* * *

Lansko leto je bilo v Afganistanu najbolj krvavo po letu 2001 in ameriško-koalicijski invaziji. V prvi polovici letošnjega leta je bilo po podatkih ZN v Afganistanu ubitih 1366 civilistov – številka zdaj že krepko presega 1500 žrtev. Večina civilistov je bila ubitih ali ranjenih v letalskih operacijah mednarodnih sil. Otroci predstavljajo tretjino žrtev. Samo v zadnjih desetih letih je bilo po podatkih ZN ubitih okoli 32.000 civilistov. Lani je bilo ubitih 927 otrok – več kot kadarkoli po letu 2001. V prvi polovici letošnjega leta je bilo ubitih več kot 2300 afganistanskih vojakov in policistov – kar 87 odstotkov v talibskih napadih na oporišča in nadzorne točke vladnih sil, ki niso sposobne resnega bojevanja in se – razen pripadnikov posebnih enot – večinoma zadržujejo v »zaprtih prostorih«. A tudi tam niso varni. Nasprotno: v prvih sedmih mesecih letošnjega leta so talibi izvedli kar 280 napadov na postojanke vladnih sil. »Vojaki in policisti so ujeti v oporiščih. Talibi z lahkoto ubijajo pripadnike naših varnostnih sil, a to ni nikomur mar. Lokalni vladni uradniki iz več provinc pravijo, da edine pehotne operacije proti talibom izvajajo Američani skupaj s pripadniki afganistanskih posebnih enot,« je dejal Abdul Aziz Beg, predsednik okrožnega sveta v provinci Badgis na zahodu države.

Kot vse kaže, bo letošnje leto še bolj tragično: napadi so tudi tam, kjer je prej več let vladalo zatišje. Opijski posli so se, dobesedno, razcveteli. Pozno jeseni 2001 vojaško že skoraj poraženi talibi, ki so se za nekaj časa umaknili v »bojno hibernacijo« ali pa so svoje aktivnosti nadaljevali v sosednjem Pakistanu, kjer so imeli – in še vedno imajo – na voljo popolno podporo tamkajšnjih varnostno-obveščevalnih struktur (ISI) in dela civilnih oblasti, so danes močnejši kot kadarkoli po izgubi oblasti. To morda še najbolj jasno kaže dejstvo, da so islamski skrajneži med pogajanji z ZDA dosegli, da imajo predstavniki izredno šibkih in do obisti skorumpiranih afganistanskih oblasti, ki delujejo samo še v svojih nikoli dovolj varovanih slonokoščenih stolpih, le vlogo pasivnih opazovalcev. Za dogovor med ZDA in talibi, na katerega močno vplivajo tudi čedalje močnejši »mineralni« apetiti Kitajske, geostrateška vrnitev Rusije in tradicionalno mešetarjenje Indije (ter seveda vseprisotnega Pakistana) na svojih zgodovinskih zahodnih mejah, je bilo to odločilno.

* * *

Osemindvajsetega septembra bodo (?) v Afganistanu, ki ga razjedajo vsakodnevni napadi in kjer si dolgo po padcu talibskega režima ni mogoče predstavljati niti kančka svobodne politične volje, predsedniške volitve. Novoizvoljene afganistanske oblasti se bodo v skladu z dogovorom med ZDA in talibi kot vsaj uradno enakovredne partnerice lahko pridružile mirovnim pogajanjem šele po dogovoru med ZDA in talibi. Toda afganistanske oblasti, kdorkoli jih bo že vodil, se ne bodo pogovarjale z Washingtownom, pač pa le še s talibi – predvidoma na »notranjih afganistanskih mirovnih pogajanjih« v Oslu. Do takrat bo preteklo še nekaj časa in pozicije talibov, vojaške in politične, se bodo še okrepile. Zato je vnaprej jasno, kdo bo imel po morebitnem ameriškem umiku v Afganistanu glavno besedo – največji nasprotnik talibov ne bodo več Američani ali vladne sile, ampak konkurenti v boju na požiralniku človeških duš.

Samooklicana Islamska država.

In krog bo sklenjen.

Retorično vprašanje: Le zakaj je moralo umreti na deset tisoče civilistov in več kot 50.000 afganistanskih vojakov in policistov ter na stotine pripadnikov mednarodnih vojaških misij? ●