Zaman so računali na preblisk Josipa Iličića

Slovenija ne more rutinsko premagati niti Azerbajdžana (0:0), selekcije nogometašev iz tamkajšnje domače lige, ki kotira na 26. mestu Uefine lestvice. Uspešna september in oktober, vrnitev prvega virtuoza Josipa Iličića in na videz manj kakovosten tekmec so bili dejavniki, ki so očitno uspavali nekatere v slovenski reprezentanci. To je gotovo dobrodošlo in pravočasno opozorilo za igralce in selektorja Matjaža Keka pred vrhuncem bojev v Uefini ligi narodov.

Prijateljska tekma je le prijateljska tekma, pogosto pravijo v nogometni družini, toda ob tem vedo tudi naslednje: merodajnih je predvsem prvih 45 minut prijateljske tekme. Snidenje Slovenije in Azerbajdžana na stožiškem stadionu je bilo v prvem polčasu podobno uspavanki, ki ni bila v ponos vodilni reprezentanci lige narodov v skupini C3. V nadaljevanju je bilo malenkost bolje po merilih intenzivnosti in želje, toda še vedno smo pogrešali konkretno akcijo ali priložnost za gol. Slovence je krasila boljša statistika (koti 7:1, streli 8:1, na vrata 5:0), toda najlepšo priložnost za gol so zapravili Azerbajdžanci, čeprav na vrata Vida Belca niso sprožili niti strela!

»Rezultat 0:0 v resnici pove vse. V prvem polčasu smo bili preslabi, stali smo predaleč od tekmecev in ves čas zamujali. Nismo našli rešitve na zaprto postavitev gostov, tudi v trenutkih posesti žoge pa smo žogo brezidejno pošiljali k Josipu Iličiću in računali na njegov preblisk,« je priznal tudi selektor Matjaž Kek in dodal: »V drugem polčasu je bilo opazno več živahnosti, imeli smo več uporabnih akcij, toda na postavljeno obrambo še vedno nismo izigrali gostov. Res pa je, da jim nismo pustili blizu, razlika v agresivnem pristopu med polčasoma je bila očitna. Dobil sem odgovore na nekatera vprašanja. Vsi vemo, da bomo morali že v nedeljski tekmi s Kosovom dvigniti raven svoje igre, v nasprotnem primeru se nam ne piše dobro.«

V resnici bi bilo težko izpostaviti nogometaša, ki je na sredin večer v Ljubljani odstopal od drugih, igralca, ki bi premogel potezo več – vključno z Iličićem –, in na splošno nekoga, ki bi ga dobili za naslednje tekme. Prej obratno in smo koga tudi izgubili.

Zvezni igralci denimo niso bili sposobni prenesti žoge dovolj kakovostno v napad, odpovedala sta tudi oba bočna igralca: Mario Jurčević je bil izgubljen v prostoru in vsaj na videz ni bil kos izzivu, Nejca Skubica so reševale le izkušnje. Brez bočnih igralcev na robu kazenskega prostora tekmeca je nemogoče zlomiti sistem igre, s kakršnim je v Stožicah iskal presenečenje domoljubno navdihnjeni Azerbajdžan.

Tim Matavž in Josip Iličić, ki sta na zadnji skupni tekmi v Varšavi sijajno opozorila nase, sta bila odrezana od soigralcev. Tudi preostali (Zajc, Verbič, Gnezda Čerin …) so bili opazno premehki; med igralci, ki so ostali na klopi za rezerve (Miha Blažič, Jure Balkovec, Domen Črnigoj in David Tijanić), bi lahko vnesla telesno moč v ekipo Blažič in Črnigoj, hitrost in nizanje akcij v visokem ritmu še najbolj učinkovito Črnigoj. Morda je prav slednji Kekov skriti adut – najboljši je bil v paru z Miho Zajcem pred dvema letoma pod selektorjem Tomažem Kavčičem v Črni gori – za naslednja velika izziva Slovenije.


Pred tekmama s Kosovom (nedelja, 20.45, Ljubljana) in Grčijo (sreda, 20.45, Solun) je možno kljub vsemu gojiti optimizem na preverjenih mehanizmih in znanih dejstvih. Prvič, v sredo je šlo za prijateljsko tekmo, Kek pa je bil v svojem najboljšem obdobju na slovenski klopi najslabši prav na prijateljskih tekmah, drugič, Slovenija že šest zaporednih tekem ni prejela gola. Drži tudi, da se vrača na položaj številke 1 vratar Jan Oblak, ki prinaša s seboj drugačno razsežnost kolektiva in večjo sproščenost v misli soigralcev. Ni torej razloga, da ne bi Slovenija krenila v tekmo s Kosovom samozavestno in v višji prestavi kot predvčerajšnjim na istem stadionu ob severni ljubljanski obvoznici.