Vzhodno od raja je bil Jugoton

Jugoton, prva in največja jugoslovanska glasbena založba, je primer socialističnega velikana popularne kulture, ki je zrasel na krilih industrializacije in modernizacije v obdobju med letoma 1947 in 1991. Na vrhuncu je imel milijonske izdaje, pogodbe s številnimi domačimi avtorji in izvajalci, hkrati pa tudi veliko licenčnih izdaj.


Jugoton je bil dolgo edina glasbena založba na območju federativne države. Bil je naslednik nekdanjega Elektrotona, po vojni nacionaliziranega podjetja. Kot edina diskografska hiša je privlačil glasbene talente, saj kakšnih posebnih omejitev, češ to se sme, to pa ne, ni bilo, se spominjajo takratni uredniki, med njimi Siniša Škarica. Navsezadnje so tam snemali tudi številni slovenski izvajalci, recimo Marjana Deržaj, Majda Sepe, skupina Optimisti z Mariem Rijavcem. Leta 1958 je v Jugotonu nastal prvi posnetek v Jugoslaviji s stereozvokom; to je bila pesem Tam, kjer murke cveto kvinteta Avsenik.

Od Vice Vukova do Zane Nimani

Potem je prišlo leto 1991, ko je država od Vardarja do Triglava razpadla in z njo tudi Jugoton, tovarna, ki je ustvarjala milijarde (v dinarjih) in natisnila milijone plošč. Absolutni rekorder ostaja Daniel Popović z albumom Bio sam naivan, na katerem je bila tudi slovita Đuli, v 717.166 primerkih, poleg tega je izšla še single plošča z evrovizijsko pesmijo v 80.883 primerkih.


V glasbenih studiih Jugotona so se zvrstili Vice Vukov, Ivica Šerfezi, Miki Jevremović, Gabi Novak, Marjana Deržaj, Ana Štefok, Lola Novaković, Tereza Kesovija, Beti Jurković … Konec 60. let prejšnjega stoletja se na policah takrat še maloštevilnih glasbenih trgovin pojavi prva LP (long play)-plošča domačega roka Naši dani Grupe 220 in Draga Mlinarca, čez čas pa še album Arsena Dedića. Sledijo Dado Topić in Time, Josipa Lisac z Dnevnikom jedne ljubavi, pa Bijelo dugme …


Sledi čas največjih zvezd in največjih diskografskih uspehov. Mišo Kovač, Zdravko Čolić, Krunoslav Slabinac, Kemal Monteno, skupina Magazin, Novi fosili, Oliver Dragojević, Meri Cetinić, Jasna Zlokić, Neda Ukraden, Hari Mata Hari … Kot nekakšno nasprotje konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih začnejo ustvarjati skupine Parni valjak, Leb i sol, Plavi orkestar, Riblja čorba, pa Đorđe Balašević, Zana …

Zdaj je ta zgodovina nekega časa vzhodno od raja, ki se je izpisovala na vinilnih ploščah in kasetah, na ogled.