Že nekaj tednov vas spremljamo v šovu Kdo si ti. Izmed članov obeh tekmovalnih ekip vas gledalci najmanj poznajo, čeprav v medijskih vodah plavate že dolgo. Kaj vse ste že počeli v življenju?

Od resnejših zadev sem v tretjem let­niku fakultete začel voditi in prodajati maturantske izlete in to je hkrati z mojim hobijem in ljubeznijo, obiskovan­jem koncertov, določilo moje življenje. Leta 2001 sem takratnemu glasbenemu uredniku Stopa Alenu Steržaju ponudil reportažo s koncerta U2. Takrat sem se s fotoaparatom še pretihotapil v prve vrste in fotografiral.

Čeprav sem za Stop vedno več delal, sem se otepal pisanja o slovenski estradi. Alen mi je nekoč rekel, naj ne mislim, da bom lahko živel od rokenrola, saj on kot glasbenik in novinar komaj shaja. Mislil sem si: boš že videl. Tako sem živel od kombinacije glasbenega novinarstva in poletij v družbi mladih, kar je bil tako ali tako en sam rokenrol.

Po petnajstih letih se je zazdelo, da drsim v zgodbo o Dorianu Grayu; jaz sem se staral, vsi okoli mene pa so bili ves čas enake starosti. Nekaj let pozneje sem izkušnje iz turizma združil z ljubeznijo do koncertov, precej organizatorjev sem poznal še iz novinarskega dela, zato mi je bilo v začetku mogoče lažje.

S svakom sva že leta 2009 peljala dva avtobusa ljudi na koncert U2, pod blagovno znamko Bfree koncerti pa smo prvič izpeljali obisk koncerta Jacka Whita na Dunaju leta 2014. Število pot­nikov je iz leta v leto naraščalo, dokler ni prišel famozni marec 2020.
 

Koliko časa ste tozadevno že brez dela, kako preživite in kdaj pričakujete, da se bodo spet začeli veliki koncerti?

Zadnji koncert, za katerega smo imeli aranžmaje, je bil Maluma v Ljubljani 1. marca lani. Potem se je čez noč vse ustavilo. Na srečo smo v dobri finančni formi, a nestrpno čakamo na vrnitev koncertov brez omejitev. Precej majhen delež kupcev vstopnic se je prestrašil prestavljanja koncertov na poznejše termine in zahteval vračilo denarja.

Države so marca in aprila lani sprejele različne zakonodaje za zaščito prireditvene industrije. Vavčerji so postali instrument zavarovanja organizatorjev, s katerimi so jih obvarovali pred insolvetnostjo, saj se je denar ob nakupu vstop­nic pretočil naprej. Splošno mnenje v panogi je, da bo 2022 rekordno leto po obiskanosti koncertov in športnih prireditev.

Če bomo »fasali« šišenski in črnuški sev, bomo lahko zaprti še pet let, a kot dokaj realen cilj za vrnitev v koncertno normalo vidim prvi oktober. Poleti se bodo verjetno koncerti in festivali izvajali v manjšem obsegu. Načrt EU je bil, da bomo do poletja dosegli 70-odstotno precepljenost, toda glede na zamude z dobavo cepiv se ta scenarij vse bolj odmika.



Nekatere države ustanavljajo jamstvene skladbe za kritje stroškov organizatorjem, ki bi nastali zaradi odpovedi dogodkov tik pred zdajci. Nizozemska in Avstrija sta zagotovili 300-milijonski sklad, Slovenija ga še nima, a kot kaže, bo predlagani 10-milijonski sklad po dolgotrajnem dogovarjanju vključen v PKP 9.

Tudi če se razmere v nekaterih državah vrnejo v predkoronsko normalnost, se to ne bo zgodilo v vseh hkrati, zato bo veliko glasbenih turnej prestavljenih. Finančna konstrukcija turneje se hitro podre, če lahko izvajalec obišče denimo šest držav od enajstih, kot je bilo v izhodišču načrtovano – izvedba se finančno ne izide.

Velika Britanija ima kot najbolj precepljena država v Evropi ambiciozen načrt, da 21. junija sprosti vse ukrepe in že dan pozneje naj bi bila na stadionu Wembley prva tekma med Anglijo in Češko z 90.000 gledalci, Nizozemska namerava začeti koncertno festivalsko sezono 1. julija, v Teksasu in Misisipiju so pravkar napovedali, da so odslej dogodki lahko organizirani s polno zmogljivostjo prizorišč. Počasi se stvari vračajo v normalno, a do tja bo za nas še nekaj mesecev.
 

Vodite kakšno statistiko, koliko koncertov ste obiskali? Kateri vam je ostal v najlepšem spominu?

Pred časom sem nehal šteti pri številki okoli 800. Dolga leta je bil moj najljubši koncert Đorđa Balaševića v Hali Tivoli leta 1994. To je bil več kot samo koncert, bila je prava čustvena katarza in prvič, ko je po razpadu Jugoslavije nastopil zunaj Srbije. Še zdaj se spomnim, kako je pel Samo da rata ne bude, punce, ki so imele fante na fronti, pa so jokale kot dež. Obožujem

koncerte, na katerih nastane neka duhovna izkušnja enotnosti vseh prisotnih, nastopa U2 in AC/DC na Dunaju leta 2001 sta bila nora. Na Siddharti na bežigrajskem stadionu si v zraku čutil pozitivni naboj, ki so se ga zavedali vsi. Koncert Brucea Springsteena v Trstu 2012 je bil maraton pretoka pozitivne energije z odra in nazaj.
 

Katerega izvajalca ne zamudite, če se pojavi v 300-kilometrskem radiju?

Največkrat, mislim, da 35-krat, sem poslušal Balaševića, več kot dvajsetkrat Metallico. Redno hodim na koncerte, rad imam to izkušnjo in emocijo živega doživetja.
 

Kakšni obiskovalci koncertov smo Slovenci in s kakšnimi izzivi se srečujete kot organizator? Kaj je bilo najhuje, kar so vam zagodli ljudje, ki ste jih morali varno spraviti na koncert in nazaj domov?

Spomnim se, da smo na Stonesih izgubili starejšo gospo, in ko smo domov klicali njenega moža, je rekel: »Aha, ostala je tam? Upam, da bo OK.« Srečala je prijatelje, telefon se ji je izpraznil in naslednji dan nam je sporočila, da je domov prišla s prijatelji.

Nekdo je pristal v zaporu, ker se je stepel, in naslednje jutro smo ugotavljali, v katerem okrožju je prenočil. Gospa je naročila aranžma za en koncert, šla pa na drugega, ne vedoč, da je naročila napačnega. To je ugotovila šele na samem koncertu.

Nekdo drug je bil prepričan, da je pomotoma zažgal karte za leto vnaprej razprodani koncert Metallice, nato jih je zadnji hip vendarle našel. Spomnim se možakarja, ki je pregloboko pogledal v kozarec in pred odhodom domov pred busom spraševal, kdaj se začne koncert.

Slovenci radi hodimo na koncerte in veseli me, da se ljubezen do glasbe prenaša z generacije na generacijo. Na avtobusu za koncert Erica Claptona ali The Rolling Stones imamo tako tudi navdušene 14-letnike v družbi staršev.


 

Šov Kdo si ti? Zvezde po masko ste snemali na Madžarskem. Kako je videti tamkajšnja produkcija?

Kot mašinerija, v kateri si majhen, a hkrati nezgrešljiv člen projekta. Mad­žarska je v zadnjih letih postala eno glavnih filmskih središč, Hollywood tam snema ogromno filmov, Netflix pa skoraj pol produkcije. Tisti, ki poznajo televizijsko produkcijo, so bili nad videnim osupli.
 

Kako zaprte so vas imeli v Budimpešti, da v mestu niste srečali estradnikov, ki so se skrivali pod maskami?

V hotelu smo bili izolirani. Oddajo smo snemali vsak tretji dan, vmes so bile vaje nastopajočih, na katerih nas seveda ni bilo. Tako smo se tekmovalci družili samo med sabo, s Klemnom (voditel­jem Slakonjo, op. p.) sicer bolj redko, ker je bival v drugem hotelu in s čisto drugim urnikom, a ko so bili v mestu nastopajoči, smo morali sporočiti svojo lokacijo, da se ne bi kje srečali.



Mogoče se komu zdi, da se pred kamerami pre­tvarjamo in vemo, kdo je kdo, a ni bilo tako. Nastopajoči so prihajali v studio zakamuflirani, da jih ne bi spoznali. Na trenutke je bilo kot v filmu. Prav hecno.
 

Kakšno je bilo vzdušje med sneman­jem?

Mehurček, v katerem smo se znašli, je bil kot vzporedni svet. S seboj sem vzel kup knjig, da mi ne bo dolgčas, pa nisem nobene niti odprl, ker je bil smeh od jutra do večera, kot na maturantskem izletu. Imamo svojo viber skupino, vsak dan smo v stikih in komaj čakamo konec policijske ure, da organiziramo piknik.

Pred dnevi je padel predlog za vikend druženje – le lokacijo moramo najti in počakati, da bo to mogoče. Upam, da se tudi na televiziji vidi, kako dobro smo se ujeli in imeli.
 

Kako sploh uganete, kdo je pod masko? Se osredotočite na glas, stas, na kretnje, kaj vam najbolj pomaga?

Kombinacija vsega. Na začetku smo poslušali glas, toda na določenih pos­netkih so ga namerno zamaskirali. Potem gledaš stas, razbiraš namige … in upaš, da ne boš zbil točk svoji ekipi.