V Bohinju se ne moremo vesti kot na plaži v Portorožu

Čeprav je letos na Bohinjskem jezeru zaradi občinske prepovedi opaziti manj flamingov in podobne plastične navlake, je po drugi strani iz leta v leto več plastičnih supov, napihljivih kajakov in drugih plovil, ki jih na gorskem jezeru toliko ne bi smelo biti. Ozaveščenost o tem, katere aktivnosti so primerne za območja, kot je Triglavski narodni park, je še vedno na zelo nizki ravni.

Direktor Turizma Bohinj Klemen Langus je jasen: »Jezeru bi rad vrnil značaj visokogorskega alpskega jezera.« Povečanje števila plovil enodnevnih obiskovalcev – kanujev, supov, v zadnjem času celo pedolinov – je postalo eden ključnih okoljskih in varnostnih izzivov na jezeru. Konec tedna je na njem mogoče našteti več kot dvesto plovil, kakšna je še sprejemljiva količina, ki jo Bohinjsko jezero prenese, bodo na zavodu za pospeševanje turizma v sodelovanju s pristojnimi okoljevarstvenimi institucijami še proučili.


 

Plovila kvarijo ambient jezera in ga ogrožajo

V strategiji trajnostnega razvoja območja Bohinjskega jezera od leta 2021 je kot ključno tveganje zaradi plovil na jezeru navedena možnost vnosa tujerodnih vrst iz drugih celinskih voda in morij. »Če ljudje, ki na jezero prinašajo svoje rekvizite, teh pred vstopom v Bohinjsko jezero temeljito ne očistijo, je tveganje izredno veliko,« pojasnjujejo v Slovenskem društvu za zaščito voda (SDZV).

Pri uporabi lastnih plovil obstaja nevarnost vnosa invazivne tujerodne zebraste školjke – trikotničarke (Dreissena polymorpha), s katero je že od leta 2012 obremenjeno Blejsko jezero. Nikakor ni zanemarljiv kvarni vpliv povečanega števila plovil na podobo in ambient Bohinjskega jezera, skrb vzbuja podatek, da je danes na njem le še 14 tradicionalnih lesenih čolnov, zaradi vse več drugih plovil pa je dvomljiva tudi varnost plavalcev.



Z odlokom v Bohinju sicer že nadzorujejo število plavajočih objektov na jezeru; kdor ima kajak, čoln (razen napihljivega do dveh metrov), kanu ali sup, mora kupiti nalepko plovnega režima, prek katere vsaj posredno nadzorujejo čistočo na jezeru. Z njimi se zaradi varnosti plavalcev ne sme pluti na območju kopalnih voda, ki segajo 100 metrov od obale, a marsikdo tega ne upošteva, prav tako obiskovalci ne upoštevajo obveznih vstopnih točk za plovila, ki edine lahko preprečijo dodatno erozijo tal ter dvigovanje mulja in posledično prekrivanje alg.
 

Na dveh območjih bi omejili kopanje

Vedno številnejši turizem je v Bohinju že pustil trajne posledice. Okoli sto tisoč pohodnikov na leto povzroča erozijo tal na severni obali jezera, zato je tam kolesarjenje prepovedano. »Žal pa še vedno srečujemo ljudi, ki tega preprosto ne upoštevajo,« pripoveduje sogovornik. Erozijo tal povzročajo tudi kopalci.

»Razmišljamo, da bi na dveh območjih omejili kopanje, v Ukancu, kjer se Savica izliva v jezero, ter ob mostu Svetega Janeza.« Najbrž največji onesnaževalec našega največjega jezera so kreme za sončenje, zato bo po Langusovih besedah potrebnega še veliko dela pri ozaveščanju obiskovalcev o prednostih uporabe naravnih krem.



»S prepovedjo ne bi nič dosegli, saj je nemogoče nadzorovati, kakšno kremo kdo uporablja,« doda sogovornik, ki si želi tudi, da se ljudje ne bi več sprehajali v kopalkah po mostu Sv. Janeza. »Verjetno si nihče ne predstavlja, da bi po Trgu svetega Petra hodili v kopalkah, zakaj potem to počnejo pri nas?« se retorično sprašuje Langus.



Kljub temu da so z odlokom že prepovedali predvajanje glasbe iz telefonov in zvočnikov, se ob koncih tedna z lepim vremenom obiskovalec Bohinja lahko le prime za glavo ob zvočnem onesnaževanju, ki ni samo breme za ušesa, ampak škoduje tudi živalim na jezeru in ob njem.
 

Ne prepoved, ampak ozaveščanje

»Turizem vseskozi rojeva nove navade, ki jih potrošniki pograbijo z obema rokama, a se pri tem žal ne zavedajo posledic svojih dejanj. Z danes na jutri težko prepovemo aktivnosti, ki jih imajo ljudje radi, nekateri naši občani tudi od tega živijo, kljub temu pa bi si želeli v prihodnosti zmanjšati količino plovil na jezeru. Ponosen sem, ker nam je uspelo prepovedati večje plastične rekvizite, razne flaminge in blazine, ki kazijo naravno podobo,« pojasnjuje Langus. Kot dodaja, bi bil zelo vesel, če bi se »tako domačini kot gostje, ki prihajajo k nam, zavedali, da se v Bohinju ne vede tako kot na plaži v Portorožu«.



Kako priti do idilične podobe jezera, ki jo je narisal Ernst Stöhr, znameniti avstrijski slikar iz kroga umetnikov, zbranih okoli Gustava Klimta? »Samo s spreminjanjem navad. Vsi skupaj si moramo odgovoriti na vprašanje, ali se spodobi priti v Bohinj za en dan z avtom in pripeljati s sabo lasten kanu ali sup, zakaj si ga ne bi raje izposodili pri ponudnikih, ki jamčijo, da je ustrezno očiščen. Si bom kot okoljsko ozaveščeni prebivalec Zemlje izposodil plastični ali leseni čoln, bom kljub prepovedi kolesaril po severni obali jezera in uporabljal neprimerne sončne kreme?«
 

Petsto parkirnih mest manj

Korak k spreminjanju navad obiskovalcev bo verjetno tudi postopno ukinjanje parkirnih mest – v petih letih bi število radi zmanjšali za 500. »Na koncu si želimo, da bi bilo turistov manj, a da bi imeli ti boljšo izkušnjo. Na žalost vam ne morem obljubiti, da bo prihodnje leto v Bohinju tako, kot je bilo v času Ernsta Stöhra, vem pa, da bo vsako leto bolje,« optimistično sklene Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj.



Tudi v SDZV se pridružujejo prizadevanjem lokalnih skupnosti za trajnostni turizem. V ta okvir sodijo zmerna obremenitev naravnega okolja s številom turistov, spoštljiv odnos obiskovalcev do vodnega okolja in okolice, omejevanje prometa in skrb za mirujoči promet, omejevanje hrupa, tudi s prepovedjo motorjev na notranje zgorevanje, uporaba zaščitnih sredstev za sončenje, prijaznih do okolja, prav tako prepoved dopustniških pripomočkov, kot so supi.